Starši v tenisu: recept, ki deluje le izjemoma

Tenis je izredno individualno naravnan šport in ko/če pride do tekmovalne kariere, ponavadi postane družinski projekt. Posledično nastaja unikaten odnos med igralci in starši, ki ima lahko poleg lepih včasih tudi negativne posledice. Ena največjih napak, ki jo lahko starši naredijo, je, da postavijo svoja pričakovanja pred otrokova. Starši kariero otroka pogosto vzamejo kot neke vrste posel, vlagajo v nekaj, kar upajo, da se bo enkrat povrnilo.

A vendarle ne gre le za tekmovalne uspehe. Verjamem, da je tenis lahko zelo dobra šola za življenje. Delovne navade, potrpežljivost, organiziranost, samodisciplina so nekatere lastnosti, ki jih potrebuje vsak uspešen posameznik in pri tenisu se jih učimo že zgodaj. Če želimo napredovati, je treba živeti zdravo, treningi pa nam poleg šole lepo zapolnijo urnik, kar nas odvrača od stranpoti. Tisti, ki vztrajajo dlje, lahko prepotujejo velik del sveta, spoznajo druge kulture, nove ljudi.



Nekateri si lahko omogočijo brezplačen študij v tujini, kjer lahko združijo šolo in šport. Vse te dobre plati pa lahko hitro preprečijo preveč ambiciozni starši, ki svoje otroke pripeljejo do tega, da se jim tenis zameri, saj v sebi čutijo ogromen pritisk in seveda v tem enostavno ne uživajo več, teniški lopar obesijo na klin.

Trener naj bo strokovnjak

Ena pogostih težav je vmešavanje staršev v proces treninga, ki je (bi moral biti) naloga strokovno usposobljenih trenerjev. V tenisu sicer ni redko, ko starši celo prevzamejo delo trenerja, večkrat tudi zato, ker finančno niso dovolj močni, da bi lahko z otrokom potoval trener, in je treba improvizirati.



Eden uspešnih primerov je pri bratih Zverev. Oče je, potem ko je treniral starejšega brata, pri mlajšemu dobil neke vrste novo priložnost in svoje delo odlično opravil, saj je Saša ta čas eden najbolj vročih igralcev. Spomnim se, ko je Saša že pri 14 letih na turnir v Umag pripotoval z bratom Mišo in sta skupaj opravljala treninge, kar je bilo seveda za mlajšega odlična izkušnja. Zelo znan je primer sester Williams, ki ju je do prvih zmag na velikih slamih pripeljal oče, s katerim sta trenirali na javno dostopnih igriščih.

Kar nekaj primerov obstaja, ko to deluje, vendar gre bolj za izjeme. Treba se je zavedati, da takšna in drugačna vpletanja staršev v otrokov teniški razvoj igralcem pogosteje povzročijo težave, bodisi v karieri bodisi po njej. Znan je primer Bernarda Tomića, ki je, ko je začel dosegati boljše rezultate, počasi odstranil očeta iz ekipe in mu predlagal, naj se posveti drugim stvarem. Enkrat je na turnirju v Miamiju celo zahteval, da sredi tekme odstranijo njegovega očeta s tribune.



Ko je Jelena Dokić pri 17 letih izgubila v polfinalu Wimbledona, ji je oče po prihodu domov dejal, da je prava sramota za družino in jo zaklenil iz hiše. Po večletnem telesnem in psihičnem nasilju je neke noči spakirala kovčke in pobegnila od doma. Obstaja kar nekaj podobnih ekstremnih primerov na samem vrhu, tako da si lahko predstavljate, da je tega še veliko več pri slabših igralcih, ki jim ni uspelo.

Vložek ni dolg

Igralec nikoli ne sme dobiti občutka, da je nekaj dolžan staršem, čeprav so veliko vložili v njegov razvoj. Po vseh letih kariere ugotavljam, da je starševska podpora enako pomembna kot talent in trdo delo ter da je brez nje zelo težko uspeti. Imam veliko srečo, da sta bila moja starša vrhunska športnika in sta sama izkusila različne nevarnosti vrhunskega športa.

Vedno sta mi stala ob strani in me podpirala po svojih zmožnostih, tako finančno kot tudi moralno. Nikoli se nista vpletala v delo trenerja. Od mene sta zahtevala le lepo obnašanje na igrišču, spoštovanje do tekmeca in trud na treningih po najboljših močeh. Vem, da mi brez domače podpore ne bi uspelo.



Zelo malo je igralcev, ki so sposobni dosegati izjemne rezultate in tega se morajo zavedati tudi starši. Otrokom, starim 12 let, in njihovim staršem bi moral biti prvi cilj, da na tekmovanjih uživajo, se učijo tekmovati in delovati pod pritiskom. Rezultat pri teh letih bi moral biti postranskega pomena, saj ne pomeni še čisto nič. Veliko večji poudarek bi moral biti na motoričnem in tehničnem razvoju otroka.

Verjamem, da bo mnogo teniških staršev, ki bo prebralo to kolumno, mnenja, da to ne velja za njih. Kot teniški igralec pozivam teniške starše: bodite odkriti do sebe, pustite trenerjem, da opravijo svoje delo, vi pa bodite svojemu otroku oče ali mama.