Nagrade za kolajno ni, a potrudili se bodo, da nekaj dobita

Miha Verdnik, vodja panoge za alpsko smučanje pri SZS, je potegnil črto pod vrhuncem sezone, SP v Åreju.
Fotografija: Vodja panoge za alpsko smučanje Miha Verdnik bi rad tekmovalcem zagotovil podobne razmere za delo, kot jih ima konkurenca. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Odpri galerijo
Vodja panoge za alpsko smučanje Miha Verdnik bi rad tekmovalcem zagotovil podobne razmere za delo, kot jih ima konkurenca. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Vodja panoge za alpsko smučanje pri Smučarski zvezi Slovenije Miha Verdnik si je želel, da bi fantje in dekleta na vrhuncu sezone, svetovnem prvenstvu v Åreju, pokazali svoje najboljše nastope. Nekateri so mu ustregli, drugim ni uspelo. A Švedsko je zapustil miren, z izkupičkom dveh kolajn in potrditvijo, da imajo nekateri še veliko rezerv. »Ta reprezentanca je lahko na vsaki tekmi nevarna,« vrhovni šef verjame v zgodbo, ki jo piše s svojo ekipo.


Koliko bo mogoče iztržiti iz Ilkinega zlata in Štefanovega srebra?


To je težko oceniti. Dejstvo je, da vsi naši poslovni partnerji verjamejo v to reprezentanco. Pogosto mi rečejo, da se uresničujejo stvari, ki sem jih jim predstavil pred sezono. Veseli so, da imamo pozitivno energijo in vsak člen v reprezentanci trdo dela za takšne rezultate.


Lahko govorimo tudi o kakšni nagradi zanju in za trenerje?


Ker smo v sanacijskem procesu, imamo minimalne nagrade za glavne trenerje, za tekmovalce pa jih po pogodbah nimamo. Vendar skušali ju bomo ob teh izjemnih uspehih nagraditi tako, kot smo po SP v St. Moritzu. Težko pa v tem trenutku povem, kaj bom lahko naredil. Vsekakor se bom potrudil, da ju za ta dosežka nagradimo.


SP je verjetno tudi priložnost za poslovne pogovore. Je bilo mogoče v teh dneh skleniti kakšen posel?


Med SP ne, po prvenstvu pa me čaka veliko dela, predvsem ker bomo skušali sodelovanje z nekaterimi nadgraditi, okrepiti, podaljšati. Vsekakor nam pri tem rezultati s SP pomagajo, a še vedno so zgodbe, ki jih ustvarjamo s poslovnimi partnerji, tisto, kar šteje. Po SP bomo zavihali rokave.


Z ekipo Štuhčeve ste našli skupni jezik in mir. Zadovoljstvo je verjetno prisotno z obeh strani?


Vsekakor sem zadovoljen. Pred časom sem poudaril, da bi rad – takoj, ko bo to mogoče z naše strani –, da ima Ilka mir in da lahko ta ekipa dela v smeri, v kateri si želi. Da se prosto odloča, ali gredo na trening, s kom in kam. To je bilo zame najpomembneje. Na začetku sodelovanja je potrebnega nekaj usklajevanja, menim pa, da smo vsako leto boljši. Trudil se bom, pa tudi vsi okrog mene, da bomo sodelovanje pripeljali še na višjo raven.


Ko je Štefan leta 2016 na mladinskem svetovnem prvenstvu osvojil zlato v kombinaciji, ste bili njegov trener. Načrt je bil tehničnim disciplinam dodajati hitre s poudarkom na kombinaciji. Da kombinacija ostaja v programu, je pomembna odločitev tudi za vas?


Štefan je vsestranski smučar. Z njim smo delali v širino. Vsako disciplino lahko dobro odsmuča, najhitreje se prebija v slalomu. Kombinacija je disciplina, v kateri zna dobro tekmovati predvsem se zna taktično dobro pripraviti. Upam, da bo ostal zdrav do SP v Cortini 2021 in bo vsako leto nadgrajeval svojo pot, kaj bo pokazala ura, pa bomo videli čez dve leti. Je pa od tistega obdobja, ko sem bil njegov trener, do danes zelo napredoval. Pozna se tudi dobro delo ekipe okrog njega. Klemen Bergant postavlja prave smernice, zraven sta Matjaž Požar in Rok Šalej. Verjame, da je dober in da lahko premaga najboljše, je pa potreboval čas, da je to, kar je ekipa okrog njega že nekaj časa poudarjala, spoznal tudi sam.


Koliko bo Štefanova kolajna spodbuda za mladince? Z Žanom Kranjcem sta osamljena jezdeca v ekipi tehničnih disciplin v svetovnem pokalu.


To je zagotovo spodbuda za celotno reprezentanco in vse mlajše, ki prihajajo – zdaj vidijo, da je mogoče z dobrim delom in ekipo okrog tekmovalca nekaj doseči. To je podatek, ki daje tudi meni upanje, da se lahko še naprej razvijamo in kakšnega tekmovalca priključimo tej ekipi, pa tudi kakšni drugi. Slej ko prej bosta dobila družbo, Jakob Špik kaže napredek, je pa bil sezono in pol poškodovan, tej koraki so zato malo težji, pa tudi svež je na tekmah svetovnega pokala in treba je stopati postopoma. Začeli smo vlagati tudi pri mlajših. Vidim, kaj moramo še narediti in kako. Menim, da imamo med novimi rodovi smučarje, ki bi znali dosegati dobre rezultate, zdaj moramo postaviti pravi načrt in z njimi delati, da bodo imeli to možnost.


Omenili ste razmere za delo. Česa reprezentanca nima, a bi ji koristilo, v čem je podhranjena?


Največ bomo pridobili s tem, ko bomo imeli svojo »telovadnico«, ta nam najbolj manjka. Ekipam za svetovni pokal je lažje, ker lahko gredo na trening tudi drugam. Ampak tudi zdaj, ko posegajo po višjih mestih, se vidi, da nam lastna »telovadnica« manjka, mlajšim ekipam še bolj. Veliko podporo imamo v Kranjski Gori, Mariboru in na Krvavcu, ampak tam za zdaj gostujemo. Hvaležni smo jim za to. Bi pa potrebovali svoj košček, teren, na katerem bi imeli ves čas človeka, ki bi skrbel zanj, ga pripravljal, da ekipa, ko pride, ne skrbi o ničemer drugem kot o smučanju. Brez državne pomoči tega ne bomo mogli uresničiti.


Finance so največja ovira?


Drži. Ko govorimo o zimskih športih v slovenskem prostoru, po osvojenih kolajnah na velikih tekmovanjih prevladujejo panoge Smučarske zveze Slovenije. Zato menim, da je čas, da se država zave, da so tej športi podhranjeni. Strategije, kako vse to uresničiti, ni. Tri leta vlagam ogromno truda v to smer, delamo korake naprej, ampak vesel bom šele takrat, ko bomo dobili podporo. Imeli smo delovno skupino, naredili projekt, razdelali vizijo in strategijo poligonov ter vadbenih centrov. Koraki so povsem jasni. Imamo centre, ki nam dajejo možnost treninga ob določenih dnevih in urah. V treh lahko vadimo vsak dan, so regijsko razdeljeni. Rad pa bi dosegel, da je vseeno, v katero regijo sodiš, strošek bi naj bil, ko bo tekmovalec prišel med mladince, enak za vse. Tako si predstavljam panožni center. Nekoč smo imeli ogromno tekem doma, ker so jih klubi podpirali. Če hočemo držati stik s konkurenco, pa moramo tudi v tujino na težke tekme. Če hočeš to delati, moraš na tekmo pripravljen. Dobro se lahko pripraviš, če imaš urejeno vadbišče, česar pa mi nimamo. Smo pa naredili velike korake naprej, vrsto treningov smo izvedli na terenih za svetovni pokal ...


Potrpežljivost je ena od vaših vrlin. Bili ste potrpežljivi pri Hadalinovem razvoju, zdaj potrpežljivo krpate likvidnostno luknjo.


Potrpežljivost je dobra do določene mere. Vidim, da trenerji in tekmovalci potrebujejo razmere za delo, s katerimi se približujemo konkurenci. Verjamem, da lahko to uresničimo, pa tudi, da bi se nam zaradi tega razširila baza. Starši bi tako dobili potrditev, da se bo njihov otrok lahko normalno razvijal v tem športu. To je največji cilj, ki bi ga rad uresničil. V osemdesetih in devetdesetih letih smo bili narod, ki se je maksimalno s tem ukvarjal, v devetdesetih so se začele tudi velike nacije. V zadnjih dvajsetih letih pa smo najbolj spali na tem področju.


Pogrešate kdaj trenersko delo? Ali vidite svoj večji doprinos v vlogi vodje panoge?


Zelo uživam v tem, kar počnem. Ko pridem na teren, vidim, ali je to, kar delam, v redu ali ne. Energijo mi dajejo trenerji in tekmovalci. Tudi ko sem na terenu, mi zaigra srce. Trenerji to opazijo in me vključijo v svoje delo.


Pred SP ste si zaželeli, da bi bili vsi zdravi. Ana Drev in Martin Čater sta morala na operacijsko mizo. Kaj pomeni izgubiti dva tekmovalca sredi sezone?


Smo majhna ekipa, vsak tekmovalec se nam zelo pozna, kar je trenutno zelo izrazito v ženskem veleslalomu, poškodovani sta Tina Robnik in Drevova, imamo le eno tekmovalko, dve priključujemo, luknja se pozna. Breme, ki si ga tekmovalci pogosto sami naložijo, je v takih situacijah večje. Lažje jim je, ko trenirajo skupaj. Poškodb me je najbolj strah. Vedno jim najbolj želim, da bi bili zdravi. Da znajo dirkati, so večkrat že potrdili.


Cilj reprezentance na SP je bil na vsaki tekmi deseterica. Smukači, ki jim to sezono ne gre po načrtih, ciljev niso izpolnili. Kaj se dogaja v ekipi, ki je bila pred dvema sezonama v ospredju?


Nimam jim česa očitati, saj so na tem SP pokazali svoje najboljše nastope. Če bi imeli v superveleslalomu malo več sreče, bi bil Čatrov rezultat še boljši, razlike so bile zares majhne. Boštjan Kline je pokazal najboljši nastop v sezoni prav na SP, iz tega je treba izhajati. Fantje niso pozabili smučati, to morajo unovčiti še na tekmi. Hitre discipline so posebna zgodba. Klemen Kosi je bil na dobri poti, pa je hudo padel, zdaj je treba spet zgraditi vse še enkrat, kar ne gre čez noč. Boštjan je zamenjal opremo, nekateri potrebujejo za to več časa, Miha Hrobat pa odlično smuča na treningih, ni pa še sestavil celotne tekme. Vsi točno vedo, kaj morajo narediti. Treba se je boriti naprej. Verjamem, da se jim bo zgodba sestavila.


Trenerski štab ima vaše polno zaupanje?


Vsekakor!

Preberite še:

Komentarji: