Z družbenimi omrežji je vsakdo dobil svoj Everest

Prva planinska izkaznica Matjaža Šerkezija nosi enako letnico, kot je leto njegovega rojstva: 1980. Gorski reševalec in strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije, ki je postal glasnik preventive pred nesrečami, je v gorah živel hitro. Pri 16 letih je opravil alpinistični izpit, pri tej starosti je bil tudi že med gorskimi reševalci. Prvo reševanje se je za vedno zarezalo v njegov spomin: ponesrečil se je alpinist. Nesreče ni preživel.

Ko opozarja na varnost v gorah in vse mogoče pasti, ki lahko prežijo na planince, je neutruden in pri opisovanju fenomena tudi domiseln. Poziranju »facebook planincev« pred objektivom z vršaci v ozadju, pogosto resda dobro opremljenih, a že na prvi pogled neizkušenih, pravi moderna pornografija. »Nočem jih kritizirati ali se postavljati v vlogo policista, ampak usmerjati, poučiti. Zato sem si tudi v gorski reševalni in planinski zvezi začel prizadevati za preventivo. Kot sem že večkrat rekel, to je majhen korak za človeka, a velik za človeštvo. Rezultati bodo opazni šele čez nekaj let.«

Gore so ga zasvojile že v otroštvu, ki ga je preživljal na Koroškem. »Kot otrok sem morje videl dvakrat,« pove, »v Portorožu in na Rabu. In še takrat smo v Portorož šli z avtobusom, po železarsko. Starša sta bila namreč zaposlena v železarni Ravne.« Narava je tako od nekdaj njegovo življenjsko okolje, gore še posebno, odkar je tja začel hoditi s profesorjem geografije Alojzom Pristovnikom, ki ga je spoznal že v osnovni šoli. »Nekoč je bil alpinist. Pripovedoval mi je različne zgodbe in me zastrupil. Tako sem se pri devetih letih začel ukvarjati s športnim plezanjem pod vodstvom Braneta Vezovnika. Skupaj z ženo sta nas peljala na številne plezalne izlete.«

V gorah je hitro odrasel

Čeprav se je že uveljavljalo športno plezanje, ga to ni pritegnilo. Hotel je v naravo, v gore in pri tem spet omeni ime, tokrat Stanka Miheva - Miho, ki ga je uvedel v svet alpinizma. »Preplezala sva številne prvenstvene smeri. Skoraj vse počitnice sva podaljšala, zaradi česar sem v šoli veliko manjkal.« Prav ti starejši sopotniki so ga učili, opozarjali na napake, pridobival je izkušnje, ki so iz njega naredile premišljenega in preudarnega moža z velikim spoštovanjem do narave.

Alpinistični izpit je v tistih časih, ko so bila pravila nekoliko bolj zrahljana, opravil še pred 18. letom, se pridružil koroškim gorskim reševalcem, pri 21 letih pa je že začel voditi alpinistične tečaje in tečaje o varnosti v gorah. »Ko sem šel prvič na intervencijo, je padel alpinist. Bilo je res hudo,« se spominja izkušnje.

V preteklosti mu je pri tem, da je pustil takšne dogodke za sabo, pomagal pogovor s kolegi, zdaj napetost sprošča z gorskim tekom in kolesarjenjem, dejavnostmi z družino, s katero živi v Kamniku. Ima tri otroke, dve hčeri in sina, šerkozavre, kot jih je poimenoval v spomin na vzdevek, ki se ga je oprijel kot mulca, navdušenega nad Jurskim parkom.

Opozarjanje na motnje hranjenja

V zadnjem času se vse bolj zaveda pomembnosti čustvene inteligence, tudi zaradi hčere, ki je zbolela za motnjami hranjenja. »Najhuje je, da šport to spodbuja, predvsem kolesarstvo in športno plezanje, kjer smo prav tako začeli opozarjati na problem motenj hranjenja, skupaj z našo olimpijsko zmagovalko Janjo Garnbret.«

Kot oče občuduje svoje starše, ki so mu zaupali, tudi ko ga po tri dni ni bilo domov, kajti ko se je odpravil v hribe, se mu je zdelo samoumevno, da gre za več dni. V tistih mladostnih podvigih, prizna, je pokuril kar nekaj »kvizkov« in imel nekaj sreče. »A nekako še razumem mladostnike, ki so polni samih sebe, ne morem pa razumeti odraslih, starejših od 40 let, ki počnejo enake stvari kot najstniki. To so ljudje, ki bi morali biti bolj odgovorni, se zavedati, da se je treba za odhod v gore ustrezno pripraviti,« pravi.

Pomemben preskok je bilo starševstvo, predvsem pa drastično povečanje števila nesreč v gorah v zadnjih letih. »Z razvojem družbenih omrežij je vsakdo dobil svoj Everest in svojih pet minut slave.« In če so nekoč planinci lezli v hribe ter se izpostavljali nevarnosti, da bi utrgali planiko, so to zdaj nadomestile fotografije. »Po vsem, kar vidimo, da se dogaja, gore še vedno zelo odpuščajo.«