Finski možgani bežijo na Švedsko

Med letoma 2005 in 2016 je deželo tisočerih jezer zapustilo 1463 doktorjev znanosti in raziskovalcev.
Fotografija: Državo, ki se po večini indeksov uvršča med najboljša mesta za življenje na svetu, zapuščajo visoko izobraženi kadri. Foto: Reuters
Odpri galerijo
Državo, ki se po večini indeksov uvršča med najboljša mesta za življenje na svetu, zapuščajo visoko izobraženi kadri. Foto: Reuters

Velike evropske prestolnice privlačijo mlade finske strokovnjake. Selijo se v Stockholm, Berlin in Amsterdam. Tudi v sončen Dubaj ter na svetovne inštitute in organizacije v New Yorku in Washingtonu. So bančniki, grafični oblikovalci, računalniški inženirji, fotografi in raziskovalci, deželo Dedka mraza pa zapuščajo zaradi slabih zaposlitvenih možnosti.

To sicer ni nov pojav. Finci so se v ZDA selili že pred sto leti, čez Botnijski zaliv na Švedsko pa po drugi svetovni vojni, saj so rastoča gospodarstva potrebovala delavce v tovarnah. Danes pa državo blaginje in socialne pravičnosti, ki se po večini indeksov uvršča med najboljša mesta za življenje na svetu, zapuščajo visoko izobraženi. Leta 2016 je Finsko zapustilo okoli 500 raziskovalcev in doktorjev znanosti, sočasno pa je država takrat privabila le nekaj sto tujih strokovnjakov. Nekoč je bilo razmerje odhodov in prihodov uravnoteženo, se spominja Timo Kolu, višji svetovalec na Finski akademiji, raziskovalnem inštitutu za znanstvene raziskave s sedežem v Helsinkih.

Evropa od blizu
Evropa od blizu



 

Finci izgubljajo strokovnjake


»Beg možganov je težava,« pravi Kolu, ki je ta pojav prvič opazil že pred leti. V raziskavi, ki so jo prvič naredili leta 2005 so sicer pogledali le, kaj se dogaja v ekologiji in evolucijski biologiji, nato pa je sledila nadaljevalna študija na več področjih, ki zadevajo raziskovalce in doktorje znanosti, mi je ob kavi, ki jo Finci tako radi pijejo, zaskrbljeno razlagal Kolu. Obakrat je vodja raziskave namreč ugotovil, da Finska izgublja zelo pomembne raziskovalce in druge strokovnjake. Po podatkih finskega statističnega urada je leta 2011 državo zapustilo 274 raziskovalcev ali doktorjev znanosti, leta 2016 pa skoraj 500. To je dvakrat več kot šest let prej. Najmanj bega možganov je bilo leta 2017. Ocenjujejo, da je to posledica večje možnosti zaposljivosti v primerjavi z letom 2016, saj so mnogi z doktorati ostali doma in našli zaposlitev v sektorjih zunaj univerze.

Finci večinoma odhajajo na Švedsko, ki je blizu; največ možnosti imajo tisti, ki so študirali na švedski univerzi na Finskem, Åbo Akademi. Profesorji z omenjene univerze pravijo tudi, da imajo tesnejše znanstvene vezi s Švedsko kot Finsko. Se jih pa vse več odloča tudi za selitev na Norveško, pravi Kolu.

Zakaj zapuščajo državo, v kateri naj bi bil socialni mehanizem tako dobro utečen kot švicarska ura? Razlogi so različni, pravi Kolu. »Ko smo jih spraševali, zakaj so se preselili, je večina odgovorila, da zato, ker imajo boljše možnosti raziskovanja na Švedskem. Dobijo tudi več denarja za raziskave in imajo več časa za raziskovanje. Ena od težav, ki so jih raziskovalci omenili, je, da so imeli veliko administrativnega dela, tega je bilo več kot dejanske raziskave. Kot vzrok za selitev pa nihče ni navedel plače.«

Večino raziskovalcev je od doma spodila nenaklonjenost finske vlade znanosti. Zadnjih osem let jo namreč daje na stranski tir. Po poročanju finskega časnika Suomen Kuvalehti so od leta 2011 do zdaj znanosti vzeli 600 milijonov evrov. Posledično so pogodbe o delovnem razmerju znanstvene inštitucije prekinile s 3500 ljudmi. Med njimi je bilo tudi podporno osebje in zaposleni na kadrovskih oddelkih. Kolu je že leta 2016 v strokovni reviji Acatiimi, ki jo izdaja inštitut, na katerem je zaposlen, zapisal, da je Švedska med letoma 2005 in 2016 sistematično povečevala znanstveni proračun. Prejšnja finska vlada je znanstveni srenji dala jasno vedeti, da znanost ni na prioritetnem seznamu. Nekdanji premier Juha Sipilä, pod čigar taktirko je vlada padla in so imeli na Finskem letos predčasne volitve, je nazorno pokazal, kako malo ceni akademike, s tem, ko je povedal, da ga ne zanima vsako mnenje profesorjev. Nekdanji minister za finance Alexander Stubb, ki je oktobra lani kandidiral za predsednika evropske komisije pa je dejal, da obstajajo trije dobri razlogi, za to, da bi kdo želel postati profesor; »junij, julij in avgust« (ko so počitnice).
 

»Švedska vlada ceni znanstvenike«


dleo
dleo
Vlada je akademikom s takšnimi izjavami vzela upanje v znanost. Odhajajo, ker se ne počutijo cenjene. Na Švedskem pa so cenjeni in imajo več svobode pri raziskovanju. Svetovno znani, dobro citirani evolucijski biolog Niklas Wahlberg se je leta 2016 znašel na Švedskem zaradi varčevalnih ukrepov na Finskem. Kljub znanstvenim dosežkom je bil vedno zaposlen po pogodbi. Po varčevalnem načrtu bi bil januarja 2016 brezposeln. To bi bilo za kolege po svetu šokantno. Kako je nekdo s takim življenjepisom in po 20 letih proučevanja biološke diverzitete lahko brezposeln? Namesto brezposelnosti se je pojavila priložnost na švedski univerzi Lund, pravi Wahlberg: »Že leta 2014 in na začetku leta 2015 so se stvari na Finskem spremenile, saj je vlada oklestila proračun za raziskovanje. Takrat sem delal na univerzi v Turkuju in oddelek, kjer sem bil začasno zaposlen, se je odločil, da ne bo odprl novih delovnih mest, čeprav so se ljudje upokojevali. To je pomenilo, da zame ni priložnosti.« Univerza Lund mu je ponudila stalno profesuro. Za dvojezične Fince (Finska ima tudi švedsko govorečo manjšino; poleg finščine je švedščina uradni jezik, op. a.) je selitev čez zaliv lažja. A Wahlberg pravi, da njegovo znanje takrat ni bilo brezhibno, po treh letih življenja tam pa je v švedščini suveren. V Lundu je ne le profesor, ampak tudi direktor biološkega muzeja.

Švedska po njegovem mnenju bolje skrbi za znanstvenike kot Finska: »Na Švedskem vlada jasno ceni pomembnost znanstvenikov, vsaj v primerjavi s prejšnjo finsko vlado in tudi izobraževanje je tu bolje financirano.« Imajo tudi dovolj podpornega osebja, zato se ni treba ukvarjati s papirno birokracijo. Na Finskem je imel s to največ dela, tu pa 75 odstotkov časa nameni raziskovanju. Tudi plača je višja, a ne znatno. Ni pa primerljiva s Švico ali drugimi državami, je dejal. Bi se vrnil na Finsko, če bi se stvari spremenile? »Ne, ostal bom. Tudi moja žena (ki je po rodu Hrvatica, op. a.) je biologinja, in ko sem sprejel službo, so ji ponudili triletno pogodbo, pozneje pa so jo zaposlili za nedoločen čas. Tako sva dva biologa na isti univerzi, kar bi bilo na Finskem precej težje,« je odvrnil brez oklevanja.
 

Finci na Švedsko, Estonci na Finsko


Statistika odhodov doktorjev znanosti in raziskovalcev desetletnega obdobja – med letoma 2005 in 2015 – ja za Finsko precej temačna. Povprečno so izgubili 450 učenjakov, k njim jih je prišlo le 310. »Neto izguba doktorjev znanosti znaša 140 oseb,« pravi Timo Kolu. »To je zelo velika izguba visoko izobražene delovne sile,« pravi in dodaja, da trend ni le finski, ampak svetovni. Finska je nekoč sicer imela večji dotok tuje delovne sile. Ta sicer še danes ni zanemarljiv. Veliko Estoncev dela v Helsinkih in okolici, kamor so, ko so bili trajekti med državama precej cenejši, nekateri tudi dnevno migrirali. Danes je dnevnih migrantov malo, nekateri se vračajo domov vsaka dva tedna, drugi redkeje. Kalju Pluutus je na drugi strani finskega zaliva pristal pred osmimi leti. Je eden izmed več tisoč Estoncev, ki delajo tam. Prvo službo je dobil v tovarni, zdaj pa je učitelj na poklicni strokovni šoli in sodnik v košarki. Ima tudi svoje podjetje Cliff, ki je registrirano v Estoniji in posvečeno športu tudi kot pomoč pri rehabilitaciji. Domov gre vsaka dva tedna, saj živi v mestu, sto kilometrov oddaljenem od Talina. »Nekoč je več Estoncev delalo na Finskem predvsem zaradi gospodarskih razmer, zdaj je tega manj,« pravi. Je pa težko začeti na Finskem: »Dokler ne vzpostavijo zaupanja, si le tujec, tudi če govoriš finsko.«

Beg možganov je nevaren za majhne države

Je beg možganov nevaren trend? »Seveda, zato pišemo o tem. Nekaj je treba ukreniti. Ne bi smeli izgubljati najboljših in produktivnih znanstvenikov,« je ogorčen Kolu. Opaža, da se ljudje ne zavedajo, kako pereč je lahko ta trend za majhne države, kot je Finska. »Zaposlitveni trg za raziskovalce je globalen. Če si strokovnjak v visoki znanosti, si zaposljiv kjerkoli. Večina raziskovalcev si namreč želi raziskovati in jim je vseeno, kje so,« pojasnjuje. Vseeno ne misli, da se je Finska znašla v kavlju 22: »To je vseevropski trend in tudi globalen. Razlog je vse večji poudarek na znanosti kot produktivni panogi. Vse države želijo vlagati v znanost zaradi konkurenčnosti, zato sprejemajo tudi podobno zakonodajo.«

Poslopje Univerze v Helsinkih. Foto: Reuters
Poslopje Univerze v Helsinkih. Foto: Reuters


No, Finska je pred devetimi leti z novo univerzitetno zakonodajo pihnila mimo. Od leta 2010 profesorji na univerzah niso več državni uslužbenci, ampak uslužbenci fakultete oziroma univerze, ki pa niso več del javnega sektorja, pojasnjuje Kolu. To je spremenilo celoten sistem: univerze morajo opravljati več nalog kot prej in imajo menedžersko ureditev z novim poslovnim modelom.

Mnogi se sicer nadejajo, da bo imela sedanja vlada več posluha za znanost, saj jo sestavlja več različnih strank, po dvajsetih letih pa levosredinsko koalicijo vodi socialni demokrat Antti Rinne; zadnji socialnodemokratski premier je bil Paavo Lipponen. Še pred volitvami je veliko političnih strank napovedovalo, da želijo promovirati znanost in izobraževanje. Rinne pa je obljubil, da bodo povečali javno potrošnjo za štiri milijarde evrov, pri čemer bodo prednostne naloge izobraževanje, socialna varnost in naložbe v infrastrukturo. »Obljubili so, da ne bo dodatnih finančnih krčenj v znanosti. Upamo, da bo zdaj drugače,« pravi Kolu, ki se ne slepi, »obstajajo možnosti, da bo še več bega možganov v prihodnosti, a to je odvisno od ukrepov vlade«.
 

»Finska bi univerze morala odpreti tujcem«


Kako slabo bi lahko bilo, če se odhodi mladih finskih strokovnjakov ne bodo končali? Kakšne posledice lahko imajo za majhne države, kakršni sta Finska in Slovenija, če vemo, da Kitajska veliko vlaga v znanost? Kolu ne želi ugibati, a pravi, da se je treba zavedati dodane vrednosti raziskovalcev, ki so ne nazadnje zaslužni za znanstvene preboje. »Le vprašanje časa je, kdaj bo Kitajska dvignila raven svoje znanosti, ki danes še ni na ravni Evrope ali ZDA,« pravi in dodaja, da ima Kitajska že zdaj v bazah podatkov z indeksi citiranosti več znanstvenih člankov kot ZDA. »In tudi znanstvenike z vsega sveta vabijo na Kitajsko. Kitajska bo morda nekoč celo najpomembnejša država v znanosti na svetu, na kar pred 50 leti niti ne bi pomislili,« razmišlja Timo Kolu.

Peter Vesterbacka, nekdanji »frontman« podjetja Angry Birds, ki se poleg gradnje podmorskega predora med Helsinki in Talinom ukvarja tudi z izobraževanjem, je prepričan, da za Finsko obstaja rešitev. »Finska bi morala univerze odpreti tudi tujcem,« s čimer bi dobila tuj možganski kapital. Podjetnik Vesterbacka pravi, da Finska, ki ima najboljši izobraževalni sistem na svetu, zasluži le 2,7 milijona dolarjev s tujimi študenti in s tem izgublja priložnost. »Enostavno je kriviti državo, da ne da dovolj denarja, a lahko bi se sami organizirali in služili s tujimi študenti. Tako kot Avstralija, ki je zelo uspešno privabila azijske študente in s tem zavrla beg možganov,« razmišlja.

________________________________________________

evropski parlament
evropski parlament
Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene informacije in stališča.

Preberite še:

Komentarji: