Parole o zelenih priložnostih po francosko
»Vse se začenja danes,« pravi politik Yannick Jadot, nosilec liste francoskih zelenih.
Odpri galerijo
Yannick Jadot poudarja, da je Pariz še vedno obseden z jedrsko energijo. FOTO: Christian Hatmann/Reuters
Volitve se bližajo, tokrat evropske, in ker naj bi imelo pero v Franciji še vedno moč, je zdaj na policah knjigarn nemalo političnih knjig. Pod eno se je podpisal Yannick Jadot, nosilec liste EELV (Evropa, Ekologija, Zeleni) na majskih evropskih volitvah. V naslovu (malce nenavadno) pravi: Danes se vse začne! (Aujourd'hui tout commence!)
Enainpetdesetletni evropski poslanec je knjigo zastavil kot manifest: za »Evropo, ki bo končno demokratična, ekološka in solidarna«, naj gre za prehrano, zdravje, izobraževanje, mobilnost, življenjski prostor, kulturo, energijo ... Saj potencial ima EU ogromen, ko pa je bila, kot jedko pravi politik, leta 2008 sposobna odšteti 1000 milijard evrov za reševanje bank in potem še 2600 milijard za odkupe državnih obveznic; torej bi morala biti pripravljena vložiti nemalo denarja tudi v boj proti podnebnim spremembam. A potencial je eno in realnost nekaj drugega, odmik od želenega zelenega sveta pa je za zdaj precejšen.
Nekateri podatki po evropsko, recimo o vetrnih turbinah na morju, na katere – med drugim – v knjigi ilustrativno opozarja Jadot, so po francosko precej povedni: konec »leta 2007 so jih Britanci imeli 1753, Nemci 1169 in Danci 506, 365 jih je bilo na Nizozemskem, kar 232 tudi v Belgiji, v Franciji pa: le ena!« Z zamudo naj bi Francozi v letu ali dveh resda dokončali šest projektov, povezanih z vetrnimi turbinami na morju, in samo z njimi poskrbeli za 15.000 delovnih mest. »A da bi ujeli sosede, nam manjka ogromno.«
Razlog za zamudniško capljanje je, kot piše Jadot, v tem, da je francoska država še vedno obsedena z jedrsko energijo: jedrski park je ogromen, saj imajo po državi 58 reaktorjev različnih moči, čeprav zakon o energetski tranziciji narekuje napredujoč odmik k obnovljivim virom. Za zdaj iz teh pridobijo samo 16 odstotkov energije, a so se zavezali, da bo do leta 2020 delež 23-odstotni.
Zeleni politik se v knjigi sprašuje, ali bo Francija (ki je še pod Françoisom Hollandom decembra 2015 gostila podnebni vrh COP 21) vendarle spremenila smer in »zgrabila izjemno priložnost za bogat prehod k inovativnim industrijam, s tem pa tudi k odpiranju novih delovnih mest in preoblikovanju ozemelj«. Seveda ni problem samo Francija, ki se je z zakonom o energetski tranziciji zavezala, da bo do leta 2025 delež energije, pridobljene v jedrskih centralah, zmanjšala s 75 na 50 odstotkov. Zavez, ambiciozno danih na podnebnem vrhu pred skoraj štirimi leti, ne spoštujejo niti druge države, s čimer se odmika cilj, da bi do konca stoletja omejili globalno segrevanje za največ dve stopinji. Zdaj kaže, da bi lahko globalna temperatura zrasla za štiri stopinje Celzija.
Yannick Jadot, nekdanji direktor Greenpeaceovih kampanj v Franciji, v knjigi razgrne niz podatkov in izzivov, s katerimi želi trkati na okoljsko vest Francozov in hkrati vnovič na vrata evropskega parlamenta. Po zadnji javnomnenjski anketi Ifop Fiducial za Paris Match napovedujejo EELV dobrih 8 odstotkov podpore, toda njihova ambicija je večja: izboljšati hočejo rezultat iz leta 2014, ko je okoljska stranka dobila 8,9 odstotka glasov, in se kar najbolj približati zgodovinskemu izidu iz leta 2009, ko jo je podprlo 16,3 odstotka volivcev. Po trenutni predvolilni dinamiki je EELV uvrščena na četrto mesto za vodečimi macronisti (22,5 odstotka), skrajnodesničarskim Narodnim zborom (21 odstotkov) in Republikanci (14 odstotkov).
V prevladujočem političnem ozračju v Franciji, ki je splošno gledano bolj desnosredinsko kot levosredinsko, Jadot nakazuje, da bi se v evropskem parlamentu lahko povezal tudi z desnico, liberalci in socialnimi demokrati, zaradi česar se na radikalni levici vznemirja vodja Nepokorne Francije Jean-Luc Mélenchon; ekologistu očita, da se zavzema za tržno ekologijo, za povezavo med ekologijo in liberalizmom. Ni nepomembno, da se je Yannick Jadot, ki je evropski poslanec od leta 2009, pred dvema letoma na volitvah hotel potegovati za predsedniško funkcijo, a je v dobro socialista Benoîta Hamona izstopil iz tekme.
Knjiga Danes se vse začenja! s francoskih knjižnih polic predvolilno vpije, kako je treba rešiti planet, medtem ko že 20 sobot po francoskih ulicah kričijo rumeni jopiči. Ti medijsko vedno znova preglasijo tudi zelene jopiče: vsake toliko se, vsaj v Parizu, vendarle povežejo množice (posebno mladih), da bi branile planet. A vtis je, da je ozaveščenih zborov in politikov premalo, da bi zemlja (že) postala prva tema.
Enainpetdesetletni evropski poslanec je knjigo zastavil kot manifest: za »Evropo, ki bo končno demokratična, ekološka in solidarna«, naj gre za prehrano, zdravje, izobraževanje, mobilnost, življenjski prostor, kulturo, energijo ... Saj potencial ima EU ogromen, ko pa je bila, kot jedko pravi politik, leta 2008 sposobna odšteti 1000 milijard evrov za reševanje bank in potem še 2600 milijard za odkupe državnih obveznic; torej bi morala biti pripravljena vložiti nemalo denarja tudi v boj proti podnebnim spremembam. A potencial je eno in realnost nekaj drugega, odmik od želenega zelenega sveta pa je za zdaj precejšen.
Francija ima samo eno vetrno turbino na morju.
Bo država prepoznala potencial in se preusmerila v zeleno energijo?
Bo država prepoznala potencial in se preusmerila v zeleno energijo?
Nekaj zelenih kazalcev
Nekateri podatki po evropsko, recimo o vetrnih turbinah na morju, na katere – med drugim – v knjigi ilustrativno opozarja Jadot, so po francosko precej povedni: konec »leta 2007 so jih Britanci imeli 1753, Nemci 1169 in Danci 506, 365 jih je bilo na Nizozemskem, kar 232 tudi v Belgiji, v Franciji pa: le ena!« Z zamudo naj bi Francozi v letu ali dveh resda dokončali šest projektov, povezanih z vetrnimi turbinami na morju, in samo z njimi poskrbeli za 15.000 delovnih mest. »A da bi ujeli sosede, nam manjka ogromno.«
Razlog za zamudniško capljanje je, kot piše Jadot, v tem, da je francoska država še vedno obsedena z jedrsko energijo: jedrski park je ogromen, saj imajo po državi 58 reaktorjev različnih moči, čeprav zakon o energetski tranziciji narekuje napredujoč odmik k obnovljivim virom. Za zdaj iz teh pridobijo samo 16 odstotkov energije, a so se zavezali, da bo do leta 2020 delež 23-odstotni.
Preberite si tudi:
Kako bi se počutili, če bi Evropa za vas postavila bodečo žico?
Kako bi se počutili, če bi Evropa za vas postavila bodečo žico?
Zeleni politik se v knjigi sprašuje, ali bo Francija (ki je še pod Françoisom Hollandom decembra 2015 gostila podnebni vrh COP 21) vendarle spremenila smer in »zgrabila izjemno priložnost za bogat prehod k inovativnim industrijam, s tem pa tudi k odpiranju novih delovnih mest in preoblikovanju ozemelj«. Seveda ni problem samo Francija, ki se je z zakonom o energetski tranziciji zavezala, da bo do leta 2025 delež energije, pridobljene v jedrskih centralah, zmanjšala s 75 na 50 odstotkov. Zavez, ambiciozno danih na podnebnem vrhu pred skoraj štirimi leti, ne spoštujejo niti druge države, s čimer se odmika cilj, da bi do konca stoletja omejili globalno segrevanje za največ dve stopinji. Zdaj kaže, da bi lahko globalna temperatura zrasla za štiri stopinje Celzija.
Yannick Jadot, nekdanji direktor Greenpeaceovih kampanj, v svoji knjigi razgrne niz podatkov in izzivov, s katerimi želi trkati na okoljsko vest Francozov. FOTO: Vincent Kessler/Reuters
Trkanje na okoljsko vest in vrata
Yannick Jadot, nekdanji direktor Greenpeaceovih kampanj v Franciji, v knjigi razgrne niz podatkov in izzivov, s katerimi želi trkati na okoljsko vest Francozov in hkrati vnovič na vrata evropskega parlamenta. Po zadnji javnomnenjski anketi Ifop Fiducial za Paris Match napovedujejo EELV dobrih 8 odstotkov podpore, toda njihova ambicija je večja: izboljšati hočejo rezultat iz leta 2014, ko je okoljska stranka dobila 8,9 odstotka glasov, in se kar najbolj približati zgodovinskemu izidu iz leta 2009, ko jo je podprlo 16,3 odstotka volivcev. Po trenutni predvolilni dinamiki je EELV uvrščena na četrto mesto za vodečimi macronisti (22,5 odstotka), skrajnodesničarskim Narodnim zborom (21 odstotkov) in Republikanci (14 odstotkov).
V prevladujočem političnem ozračju v Franciji, ki je splošno gledano bolj desnosredinsko kot levosredinsko, Jadot nakazuje, da bi se v evropskem parlamentu lahko povezal tudi z desnico, liberalci in socialnimi demokrati, zaradi česar se na radikalni levici vznemirja vodja Nepokorne Francije Jean-Luc Mélenchon; ekologistu očita, da se zavzema za tržno ekologijo, za povezavo med ekologijo in liberalizmom. Ni nepomembno, da se je Yannick Jadot, ki je evropski poslanec od leta 2009, pred dvema letoma na volitvah hotel potegovati za predsedniško funkcijo, a je v dobro socialista Benoîta Hamona izstopil iz tekme.
Shodi za zeleni planet
Knjiga Danes se vse začenja! s francoskih knjižnih polic predvolilno vpije, kako je treba rešiti planet, medtem ko že 20 sobot po francoskih ulicah kričijo rumeni jopiči. Ti medijsko vedno znova preglasijo tudi zelene jopiče: vsake toliko se, vsaj v Parizu, vendarle povežejo množice (posebno mladih), da bi branile planet. A vtis je, da je ozaveščenih zborov in politikov premalo, da bi zemlja (že) postala prva tema.
