Nataša Pirc Musar brez protokola v najbolj osebnem pogovoru doslej

V najnovejši epizodi podkasta Supermoč je prva predsednica Republike Slovenije, dr. Nataša Pirc Musar, spregovorila iskreno, osebno in pogumno. Kot nekdanja novinarka, pravnica, zagovornica človekovih pravic in edina ženska na čelu države se je tokrat predstavila v luči, ki jo redkeje vidimo – kot čuteča sogovornica, ki verjame, da ima tudi politika lahko srce.

V pogovoru brez protokola in političnih floskul je odprla teme, o katerih javno redko govorimo – o tišini, ki govori glasneje od besed, o osebnih napakah in politični odgovornosti, o humorju kot načinu upora ter o veri v prihodnost, ki si jo zaslužimo.

Napaka, ki jo še vedno boli – in pogum, da jo prizna

Pogovor je presegel okvire uradnih intervjujev in političnih nastopov. Bil je človeški, neposreden in brez protokolarne distance. Predsednica je spregovorila o trenutkih, ko je treba spregovoriti – in o tistih, ko tišina pove več kot udarec po mizi.

»Nalijmo si čistega vina – gledamo genocid,« je ena od njenih izjav, ki je pred kratkim odmevala v Strasbourgu. V podkastu je pojasnila, zakaj je te besede izrekla prav takrat – in zakaj verjame, da je tišina trajala že predolgo. Odkrito je priznala tudi lapsus iz govora – Gaza je postala Zahodni breg – in dodala, da jo ta napaka še danes boli: »Vsi so razumeli, kaj sem hotela povedati in da se je napaka prikradla nenamerno. A vseeno – v hipu, ko me je na napako opozoril piarovec, sem prebledela. Ne morete si misliti, kako me še danes ta napaka žre.«

O prostovoljstvu, motorjih in veri v ljudi

Pogovor v podkastu Supermoč je zašel dlje od politike. Predsednica je spregovorila tudi o osebnih stvareh – o tem, kako pogreša vožnje z motorjem, prazno glavo in veter v laseh. Dotaknila se je svoje vere v mlade in prostovoljstvo: »Ko pomagamo drugim, pomagamo tudi sebi.« Poudarila je, da v Sloveniji prostovoljstvo mladih vidi kot največji kapital naše prihodnosti.

»Na mladih svet stoji? Ne. Na nas danes stoji svet, da bodo imeli mladi jutri boljše pogoje,« je dejala z zavedanjem, da odgovornost ne pripada le prihodnjim generacijam, ampak vsem, ki danes sprejemajo odločitve.

Partnerstvo in podpora v ozadju

Nataša Pirc Musar se je dotaknila tudi osebnega življenja – svojega moža, s katerim se doma šalita na račun naziva »prva dama«. Poudarila je, da brez njegove podpore ne bi mogla opravljati predsedniške funkcije. Govorila je o usklajevanju tempa, o domačem humorju in o tem, kako pomembna je varna baza – tudi za tiste, ki javno nosijo odgovornost.

Ženske v politiki – stoletja čakanja

Predsednica je izpostavila zgovorno statistiko: med 193 državami članicami Združenih narodov jih le 16 ima predsednico. V Evropski uniji sva samo dve – na Malti in v Sloveniji. »In če bomo nadaljevali s trenutnim tempom, bomo za spolno enakost po ocenah OZN potrebovali še 133 let,« je opozorila.

Nato je dodala z odločnostjo: »Ampak jaz nimam 133 let. In vi jih tudi nimate. Zato moramo delati zdaj.«

Smeh je orožje. Inteligenca pa nujna za humor

Na vprašanje, ali se še zna smejati, je odgovorila brez pomisleka: »Seveda. Vsak dan.« Navdihujejo jo komiki, ki znajo biti iskreno samoironični – od slovenskih stand-up umetnikov do skandinavskih mojstrov ironije. »Za dober humor moraš imeti visok IQ,« je dejala z nasmehom in dokazala, da ima sama veliko obojega – ostrine in topline.

Tišina kot politična drža

Čeprav je znana po tem, da zna jasno in javno izraziti svoja stališča, je priznala, da se vsak dan znova uči tišine. »Pogum ni vedno to, da rečeš prvo, kar ti pride na pamet. Včasih je pogum to, da čakaš, poslušaš – in šele potem poveš, kar res mora biti rečeno.«

Njena izjava o genocidu v Gazi je bila izrečena v trenutku, ko je molk postal preglasen. A javni nastop, s katerim je opozorila na neizrekljivo, ji ni prinesel le priznanj – temveč tudi val kritik. V podkastu je spregovorila o osamljenosti odločanja, o notranji etiki odgovornosti in o trenutkih, ko stvari preprosto ne smeš več preslišati.

Pri tem ni skrivala niti zadrege ob svojem lapsusu niti grenkobe, ki jo je doživela ob površni kritiki. A prav v tem je bila njena drža posebna – v pripravljenosti, da prizna napako ne kot slabost, temveč kot del javne integritete.

Srčnost kot politična kategorija

V iskrenem in poglobljenem pogovoru je predsednica razmišljala tudi o tem, kako doživlja težo odgovornosti, o tem, zakaj so tišina, napaka in pogum lahko največja politična dejanja – in zakaj se kljub vsemu še vedno pogosto smeji.

»Če si pomagal drugemu, si naredil dobro tudi zase. Dobrota je tiha, ampak trdna. Ne razglaša se, a ostaja,« je dejala.