V družbi znanja je zaščita s patenti nujnost

Gospodarske dejavnosti, ki intenzivno uporabljajo zaščitene pravice industrijske lastnine, ustvarijo 40 odstotkov BDP v Evropski uniji
Fotografija: Trgovinski spor med Kitajsko in ZDA je vprašanje uveljavljanja zaščite industrijske lastnine, ni povezan s pravicami samimi, pravi Benoît Battistelli. FOTO: Roman Šipić
Odpri galerijo
Trgovinski spor med Kitajsko in ZDA je vprašanje uveljavljanja zaščite industrijske lastnine, ni povezan s pravicami samimi, pravi Benoît Battistelli. FOTO: Roman Šipić

Novo znanje, na tehnoloških in drugih področjih, je vse pomembnejše tako z družbenega kot gospodarskega vidika. Zato je spodbujanje inovacij ključno za gospodarski razvoj, še posebno pomembno pa je, da so novosti zaščitene kot intelektualna lastnina, je v pogovoru za Delo povedal Benoît Battistelli, predsednik Evropskega patentnega urada (EPO) .

Industrijska lastnina in s patenti zaščitene pravice so zelo pomembne za konkurenčnost industrijskih podjetij razvitih držav. Imajo pravice industrijske lastnine vlogo tudi v trenjih na področju trgovinske politike, ki jih spremljamo med ZDA in Kitajsko ter Evropo?

Naj najprej podčrtam pomembnost pravic industrijske lastnine za gospodarstvo v splošnem. V nedavni študiji smo kvantificirali učinek industrijske lastnine za gospodarstvo. Analizirali smo več kot 500 gospodarskih področij in ugotovili, da dejavnosti, ki patente, modele, licence in podobno intenzivno uporabljajo, predstavljajo 40 odstotkov ustvarjenega BDP, 38 odstotkov zaposlenosti, 90 odstotkov zunanje trgovine. To kaže, da industrijska lastnina ustvarja vrednost. Pomaga gospodarstvu, da je inovativnejše, bolj konkurenčno in ustvarja delovna mesta. Pomembno je, da imamo na tem področju močno politiko. Industrijska lastnina je že po definiciji mednarodna. Imaš patent, ki dokazuje, da je tvoj izum pomemben, zato želiš zaščito povsod po svetu. Spor med Kitajsko in ZDA je vprašanje uveljavljanja zaščite industrijske lastnine, ni povezan s pravicami samimi. Kitajska je v zadnjih letih razvila sistem priznavanja industrijske lastnine, ki je skladen z mednarodnimi standardi. Če si evropsko podjetje in želiš zaščititi svoj izum na Kitajskem, zaprosiš za patent na Kitajskem in dobil ga boš na mednarodno primerljiv način. Vprašanje pa je, kako so pravice industrijske lastnine spoštovane v praksi. Eno vprašanje je izvor izdelkov – ker je zelo veliko izvoznih izdelkov narejenih na Kitajskem, je res tudi, da je večina ponarejenega blaga narejenega na Kitajskem. Drugi pogost problem je, da če želi tuje podjetje investirati na Kitajskem, ga njihove oblasti prisilijo, da prenese tehnologijo. Tudi to nima nič s pravicami iz industrijske lastnine. Značilnost njihove industrijske politike je pač taka, da sprejemajo tuja vlaganja samo, če pride do prenosa tehnologije. To pa običajno merijo skozi patente. Mi v EPO smo zadolženi za podeljevanje patentov. To je naša naloga.

Torej opredeljevanje do trgovinske politike ni vaše področje?

Res ne. Mi ugotavljamo, ali ima podjetje veljaven patent in kje z njim lahko nastopa. Če podjetje te patente prenese, je to njegova izbira. Naša naloga pa je, da je patent visoke kakovosti, saj vemo, da je lahko tudi v poslovnem smislu pomembno premoženje. V sedanjih trenjih med Kitajsko in ZDA gre tudi za to, da so patenti poslovno sredstvo. 

Zaščita intelektualne lastnine je zato vseeno integralni del mednarodne trgovine?

Seveda, in to velja bolj in bolj. Sporazum Trips (ureja pravice intelektualne lastnine v mednarodni trgovini, op. p.) so sprejeli 1994. Patenti so že od začetka zahtevali mednarodna pravila. Prva pogodba o patentih, pariška konvencija, je bila sklenjena 1883, tako da so številna osnovna pravila na tem področju vzpostavljena od 19. stoletja. 

Kakšna pa je vloga EPO v Evropi v razmerju do nacionalnih patentnih organizacij?

EPO so ustanovili v 70. letih s pogodbo med državami ustanoviteljicami. Ima možnost podeljevanja patentov za vse države članice, pri čemer imetnik patenta opredeli, v katerih ga bo uveljavil. Če na primer Slovenija odobri patent, bo ta veljaven samo v Sloveniji, ne pa v drugih državah. Ureditev pa je še naprej dvotirna. Imamo centralizacijo za podeljevanje patentov na evropski ravni, istočasno pa imamo tudi nacionalne patentne urade, ki razvijajo nacionalni patentni sistem. Tesno sodelujemo, državam članicam zagotavljamo tudi tehnično podporo, zagotavljamo softverska orodja, ozaveščamo mala in srednja podjetja o tem, kako lahko uporabljajo patente, in z njihovo pomočjo razvijejo svojo produktivnost. 

Koliko patentov v Evropi odobri EPO in koliko nacionalni uradi?

Globalno gledano je približno polovica patentov iz EPO. Ne da pa ta podatek povsem točne slike. Tipičen primer je, da prijavitelj za patent najprej zaprosi nacionalni urad. Potem ima eno leto za odločitev, ali želi prošnjo razširiti na evropsko raven. V tem času zbira informacije, ali je to smiselno. V »naših« 50 odstotkih zato ponavlja del patentov iz nacionalnih uradov. Je pa to sistem, ki hkrati omogoča subsidiarnost in komplementarnost. Kar je najbolj učinkovito na lokalni ravni, se opravi tam, kar pa na mednarodni, gre skozi EPO.

Kaj svetujete izumitelju, ki ima nekaj novega in želi to zaščititi s patentom?

Odvisno od njegovega trga. Če je njegov trg Evropa, potem mora svoj izum zaščititi na evropski ravni. Če je trg samo Slovenija, potem zadostuje samo domača zaščita. Vendar smo zdaj na enotnem trgu in tudi za mala podjetja je naravni trg evropski. Menimo, da se je skoraj v vseh primerih inovacij smiselno odločiti za zaščito na evropski ravni. Zato tudi uvajamo unitarni patent. To je evropski enotni patent, ki ga podeli EPO. Ko bo odobren, bo tudi avtomatično veljaven v 26 državah, ki so sprejele shemo unitarnega patenta. Danes, ko obstaja evropski patent, se mora vlagatelj odločiti, v kateri državi bo uveljavljen. 

In za to mora seveda plačati tudi pristojbine?

Tako je, v vsaki državi članici. Z unitarnim patentom bo samo ena formalnost, z EPO, zaščita bo veljala v 26 državah. To je poenostavitev sistema. Zmanjšali se bodo tudi stroški, celo za 70 odstotkov. Hkrati je vzpostavljen enovit pravdni sistem, mehanizem reševanja sporov. S tem se bo povečala pravna varnost. Trenutno isti patent, ki je, na primer, uveljavljen v desetih državah, postane deset različnih nacionalnih patentov. In če ima imetnik spor, ga mora reševati na nacionalnem sodišču. To vzame veliko časa in denarja, poleg tega se lahko zgodi, da so odločitve divergentne, saj eno sodišče lahko odloči drugače od tistega v drugi državi. Z unitarnim patentom bo to izginilo, imeli bomo eno sodišče. 

Kakšna bo ta ureditev?

Sodišče ima sedež v Parizu ter podružnici v Münchnu in Londonu. Bistveno je, da bo imelo tudi krajevne, decentralizirane urade. Tako bo tudi v Sloveniji in slovensko podjetje bo lahko prek tega urada ves proces opravilo iz Slovenije in v slovenščini. 

Unitarni patent je pobuda z nekajletno zgodovino. Bo uveljavljen v doglednem času?

Lahko se hitro uveljavi, ratificiran mora biti v vsaj 13 evropskih državah, vključno s tremi največjimi. Zdaj imamo 16 ratifikacij, tudi slovensko, prav pred kratkim je pogodbo ratificirala Velika Britanija. Pogrešamo samo še Nemčijo in ta naj bi to rešila letos. Tako pričakujemo, da bo prvi evropski unitarni patent podeljen zgodaj leta 2019. 

Kaj je pri unitarnem patentu bistveno, kaj bo postalo boljše in enostavnejše za podjetja, prijavitelje patentov, posebno za mala in srednje velika podjetja?

Poenostavljamo proces, v njem bo samo en sogovornik, to je EPO. Stroški se bodo v primerjavi s sedanjo zaščito za 26 držav znižali za 70 odstotkov. Danes stane zaščita za deset let približno 100.000, po novem bo to okoli 30.000 evrov. To je še vedno veliko denarja, moramo pa upoštevati, da predstavlja zaščito izuma na trgu 300 milijonov prebivalcev. Kadar želi podjetje razviti novi izdelek, moraš vložiti v razvoj, proizvodne zmogljivosti in podobno, patent je treba razumeti kot investicijo. Ne gre toliko za to, koliko zaščita stane, pač pa predvsem za to, kakšen bo donos na investicijo.

Vseeno pa imamo veliko startupov in malih podjetij, ki imajo omejena sredstva in se odločajo za drugo strategijo. Pohitijo z novo tehnologijo, poskušajo biti hitri na trgu in do trenutka, ko jih kdo drug kopira, že razvijejo novo različico ...

Res je. Ampak je veliko bolj učinkovito, če podjetje zaprosi za patent. Zaščiteno je od dneva vložitve vloge. Pogosto je to mogoče, preden gre izdelek na trg, in pogosto je patent tudi edino premoženje, ki ga inovator ima. Omogoči mu, da, pridobi sredstva za nadaljevanje razvoja. Mislim, da so v ekonomiji znanja patenti absolutno nujni. Resnica je, da smo poskušali znižati stroške, kolikor je le mogoče. Naše pisarne v okviru EPO v zadnjih desetih letih niso zvišale pristojbin, letos smo jih celo znižali za pet odstotkov. Postopke poskušamo tudi poenostaviti. Vendar morate razumeti, da je patent nekaj, kar je komplicirano preveriti. Preveriti moramo, ali je zatrjevana invencija res nova. In ne nova samo za prejšnje patente, ampak glede na vse dostopne informacije. Treba je preveriti tudi japonski tehnične revije ali znanstvene objave v kitajščini ... Vse to pomeni veliko dela, zahteva visoko usposobljene inženirje in stane.

Pa tudi traja?

Res je. Vendar je treba razlikovati korake v postopku. Prvi, najpomembnejši del za oceno je raziskovalno poročilo. To je preverba, ali je inovacija res nova. Danes v EPO zagotavljamo raziskovalno poročilo in pisno oceno primernosti patenta v petih mesecih od vloge. Noben drug urad ni hitrejši od nas. S tem poročilom vlagatelj ve, ali je postopek vredno nadaljevati. Če raziskovalno poročilo kaže, da smo našli dokumente, ki so zelo podobni zatrjevanim izumom, pomeni, da patent ne bo odobren. In potem je bolje ustaviti postopek in ne potrošiti več denarja. 

Kako uspešni pa so pozneje v poslovanju vlagatelji, ki jim je patent odobren?

Tega ne vemo. Pristojni smo samo za odobritev novosti, ne moremo pa reči, ali bo stvar poslovno uspešna. Merimo pa lahko delež odobritev, se pravi, koliko vlog postane patent. Tu je 25 odstotkov odobrenih brez sprememb, 25 odstotkov s spremembo. Polovica pa je ali umaknjenih ali zavrnjenih. 

Leta 2017 je prvič v zgodovini EPO največ vlog za patente vložilo kitajsko podjetje, Huawei. Je to znak, da postajajo kitajsko znanje in izumi pomembnejši?

Jasno je, da so Kitajci v zadnjih letih razvili svoje inovacijske sposobnosti. Predvsem so koncentrirane v dveh dejavnostih, v digitalnih komunikacijah in računalniški tehnologiji. Niso prisotni drugje. Trenutno Kitajska po številu vlog predstavlja pet odstotkov celote, kar je, na primer, manj kot Francija. Več kot četrtino vlog še vedno dobivamo iz ZDA. Vendar Kitajska raste hitro, z dvomestno številko vsako leto. V prihodnjih letih bodo najbrž napredovali. Za nas je pomembno, da je EPO globalni igralec. Med desetimi največjimi podjetji – vlagatelji imamo eno kitajsko podjetje, štiri evropska, dve korejski in tri ameriška. To je zelo raznoliko, v bistvu predstavlja razmerja v svetovnem gospodarstvu. 

Nas mora v Evropi skrbeti glede Kitajske?

Torej, Evropa izvaža več patentov, kot jih uvozi iz preostalega sveta. Na primer, ZDA na leto oddajo na EPO 45.000 vlog, evropska podjetja pa v ZDA več kot 90.000. Podobno je v odnosu s Kitajsko. To pomeni, da nas ne preplavljajo tuji patenti, Evropa je zanimiv trg za inovacije. Velika podjetja želijo biti tu in vlagati. Mislim, da je to zelo dobra novica za naše gospodarstvo. Pomeni, da smo atraktivni in inovativni. Imamo na primer visoko rast patentov v umetni inteligenci, za več kot polovico, zelo dobro sta uvrščeni Nemčija in Francija. Mislim, da smo glede evropskega gospodarstva lahko zelo pozitivni. 

Komentarji: