Volvo bi jim vzel vse študente, a so že imeli službo
Alojz Razpet: »Lani je pri meni diplomirala profesorica geografije in italijanščine. Danes dela kot strojna inženirka.«
Odpri galerijo
Alojz Razpet, predsednik Skupnosti višjih strokovnih šol Slovenije in ravnatelj Višje strokovne šole Šolskega centra Celje. FOTO: Brane Piano
Višja strokovna šola (VSŠ) Šolskega centra Celje v dveletnih študijskih programih usposablja inženirje gradbeništva, strojništva, mehatronike in avtoservisnega menedžmenta. Zaradi vpetosti v gospodarstvo njeni diplomanti nikoli niso imeli težav z iskanjem službe, danes pa jih podjetja prihajajo iskat kar na šolo. Ne samo domača, tudi iz tujine. Pogovarjali smo se z ravnateljem VSŠ Alojzem Razpetom, ki je tudi predsednik Skupnosti višjih strokovnih šol Slovenije (SVŠS) s sedežem v Celju.
Ko se mi je napovedal direktor Celjskih mesnin, sem se najprej vprašal, zakaj, saj ne usposabljamo mesarjev … Potem pa je povedal, da ima mesarjev le okoli desetino, vse druge kadre pa potrebuje za preostale tehnološke procese, za programiranje opreme. Gospodarstvo, to so naše vsakodnevne izkušnje, danes potrebuje predvsem tehnične kadre. Se pa drugod, na drugih šolah, to nanaša na vse vrste kadrov, tudi z družboslovnega področja, ki ga ne smemo zanemariti.
Da. Težava ni to, da podjetja ne bi bila sposobna v tehnološki proces uvajati najsodobnejših tehnologij, da ne bi mogla zgraditi tovarn in nabaviti opreme, ne, zadeve se ustavijo pri kadrih. To poslušamo in čutimo, to je ključni problem.
Da, šolan kader …
Na naši višji strokovni šoli smo s programi, ki jih imamo, že pred več kot 20 leti dobro zadeli povezavo z gospodarstvom in njegove potrebe po kadrih. Izobraževanje smo vpeli v šolo in v gospodarstvo tako, da se 40 odstotkov progra
Visoko šolstvo se poskuša rešiti diplomske naloge, ker je s tem veliko dela. Pri nas, na naših programih gradbeništva, strojništva, mehatronike in avtoservisnega menedžmenta, je diplomska naloga usmerjena v reševanje realnih problemov. Študent teme naloge ne dobi v šoli, temveč temo diplomske naloge predlaga skupaj s podjetjem. Ne gre za znanstvenoraziskovalno delo, prizadevamo si, da gre za aplikativno nalogo. Ne gre za ankete, temveč za točno določen problem, ki ga podjetje ima in ga zastavijo kot diplomsko nalogo, s katero dobijo rešitev problema. Dobimo konkreten izdelek, ki ga lahko študent pokaže, dobimo dele procesov, tudi izboljšav, inovacij … skozi združitev potreb gospodarstva in znanja naših predavateljev, doktorjev znanosti, ki obvladajo tudi znanstveno delo.
Ne. Niti v času recesije, ko je bilo manjše povpraševanje po kadrih, tega nismo čutili. Morda malo v gradbeništvu, ki ga je kriza najbolj prizadela, in so gradbena podjetja propadala. Nastajala so manjša podjetja, ki so takoj počrpala kader iz velikih podjetij, in je nastala neka praznina. Podjetja pa, ki so se zavedala, kaj bo sledilo, namreč to, kar imamo zdaj, torej pomanjkanje kadrov, pa so tudi v slabih časih skrbela za kadrovsko prihodnost. Nobeden naš študent nikoli ni ostal brez praktičnega izobraževanja, čeprav jim tudi mi svetujemo, naj sami poiščejo mesto za praktično izobraževanje. Tako študenti začnejo svoje karierno načrtovanje, že ko gredo v podjetje, se predstavijo in osebno zaprosijo za mesto. Študent se vrne z izjavo, da ga bodo vzeli in potem podjetje, šola in študent sklenemo tristransko pogodbo.
Ne, za vse. Cinkarna Celje jih vsako leto vzame nekaj z gradbeništva, strojništva, mehatronike, pokrivamo Gorenje, v katerem imamo vedno po sedem, osem študentov, do malih, srednjih podjetij. Velika podjetja so kadrovsko bolje strukturirana, imajo politiko mentorstva, izobraževanja, manjšim pa moramo malo bolj pomagati pri organizaciji in izvedbi praktičnega izobraževanja. Ko na koncu dobimo oceno, govorijo v superlativih o naših študentih. Zdaj se dogaja celo to, da delodajalci po desetih tednih praktičnega izobraževanja pri njih želijo imeti študente še naprej. Z njimi sklepajo pogodbe, in kadar imajo študenti čas, še naprej hodijo v podjetje. Predvsem zdaj, ko so potrebe po kadrih velike, je tega precej.
Vseh 47 višjih strokovnih šol, ki smo združene v skupnost, izvaja 33 različnih programov. Nekaj je tudi družboslovnih programov, a ni veliko razlik v povpraševanju po njihovih diplomantih in diplomantih tehničnih študijev. Delodajalci so bili nekaj časa prepričani, da poslovnih sekretarjev in tajnic ne bodo potrebovali, danes pa povprašujejo tudi po njih. Poleg tega del naših slušateljev študira ob delu in so zaposleni in mu delovne izkušnje lahko priznamo. Seveda nekomu, ki je trgovec, ne moremo priznati praktičnih izkušenj za študij inženirja strojništva … Tovrstna praktična znanja mora v času študija kljub vsemu pridobiti; ali v svojem podjetju ali pa gre na prakso drugam med svojim dopustom.
Višješolski program je pač samo dvoleten. Včasih kakšen delodajalec preceni pričakovana znanja naših diplomantov. Čeprav je študij modularen, da lahko študent module kombinira, tudi v dogovoru z delodajalcem, čeprav imamo izbirne predmete, čeprav je del kurikula odprtega in lahko z vsem tem programe priredimo potrebam konkretnega delodajalca, vendarle nismo toliko specializirani, da bi lahko pokrili vse vrste znanj.
Mladi se najbolj zanimajo za strojništvo in informatiko oziroma računalništvo in mehatroniko. Za ta tri področja se najbolj zanimajo tako mladi kot delodajalci. Ne iščejo pa jih samo slovenska podjetja.
Seveda. Lani jeseni so bili pri nas predstavniki Volvo Trucks iz Švedske in njihovega predstavništva v Sloveniji; kadrovska direktorica, kadrovska direktorica za jugovzhodno Evropo, generalni direktor Volva v Sloveniji … V tujini so slišali, da izvajamo program avtoservisni menedžment, in so nas želeli spoznati. Malo so bili razočarani, ker smo imeli vpisanih 14 študentov, oni pa bi takoj odpeljali vse. A vsi naši študentje so takrat že imeli zaposlitve. A nekaj tega je. Prav zdaj gre naš diplomant mehatronike, ki je diplomiral predčasno, v Nemčijo.
Da, tudi takšni z univerzitetno izobrazbo. Lani je prav pri meni iz strojništva diplomirala gospa z dvema diplomama filozofske fakultete, profesorica geografije in italijanščine. Danes dela kot strojna inženirka. Današnji poklici v strojništvu se ukvarjajo z računalniškimi tehnologijami v proizvodnji in to so postala lepa delovna mesta. Dekleta se še izogibajo temu delu, a upravljanje računalniško vodenih strojev je zanje danes primerno. Na naši šoli bi našel morda eno, dve, v Makedoniji pa jih je že več kot pol, ker fantje odhajajo v tujino. Naš predavatelj je bil na izmenjavi v Makedoniji in tam dekleta ne samo študirajo mehatroniko, tudi predavateljice so ženske.
Ne. Predvsem zato, ker je naš izobraževalni sistem predimenzioniran. Danes je v visokem šolstvu razpisanih 18.000 mest, 10.000 v višjem šolstvu, letošnja generacija pa šteje le 17.000 mladih in izrednih študentov. Pa vendar se trend začenja obračati, mladi so se začeli vse bolj odločati za tehnične srednješolske štiriletne programe, za poklice pa še ne. Na srednješolski ravni v Celju že imamo omejitev vpisa na vseh tehničnih programih.
Imate vsakodnevne stike z gospodarstvom, ki povprašuje po kadrih …
Ko se mi je napovedal direktor Celjskih mesnin, sem se najprej vprašal, zakaj, saj ne usposabljamo mesarjev … Potem pa je povedal, da ima mesarjev le okoli desetino, vse druge kadre pa potrebuje za preostale tehnološke procese, za programiranje opreme. Gospodarstvo, to so naše vsakodnevne izkušnje, danes potrebuje predvsem tehnične kadre. Se pa drugod, na drugih šolah, to nanaša na vse vrste kadrov, tudi z družboslovnega področja, ki ga ne smemo zanemariti.
Tega pa ni dovolj …
Da. Težava ni to, da podjetja ne bi bila sposobna v tehnološki proces uvajati najsodobnejših tehnologij, da ne bi mogla zgraditi tovarn in nabaviti opreme, ne, zadeve se ustavijo pri kadrih. To poslušamo in čutimo, to je ključni problem.
Ali drži, da ne potrebujejo predvsem nekvalificiranih delavcev, temveč poklicno usposobljenih vseh stopenj?
Da, šolan kader …
Ob tem, da ste ravnatelj višje strokovne šole, ste tudi predsednik skupnosti slovenskih višjih strokovnih šol. Kako se te potrebe kažejo na šolah?
Na naši višji strokovni šoli smo s programi, ki jih imamo, že pred več kot 20 leti dobro zadeli povezavo z gospodarstvom in njegove potrebe po kadrih. Izobraževanje smo vpeli v šolo in v gospodarstvo tako, da se 40 odstotkov progra
»Podjetja, ki so se zavedala, kaj bo sledilo, namreč to, kar imamo zdaj, torej pomanjkanje kadrov, so tudi v slabih časih skrbela za kadrovsko prihodnost.«
ma izvaja kot izobraževanje z delom v delovnem procsu. Študentje pridobivajo znanje ob delu, in ko delodajalec sodeluje v tem procesu, je izid izobraževanja drugačen, saj ga delodajalec sooblikuje. On najbolje ve, kaj potrebuje, kaj bo naš diplomant kasneje pri njem delal in ga že v praktičnem izobraževanju usmerja. Ne gre pa samo za praktično izobraževanje, gre tudi za projektna dela, seminarske naloge in diplomo, ki jo še vedno imamo.Zakaj ste to ohranili?
Visoko šolstvo se poskuša rešiti diplomske naloge, ker je s tem veliko dela. Pri nas, na naših programih gradbeništva, strojništva, mehatronike in avtoservisnega menedžmenta, je diplomska naloga usmerjena v reševanje realnih problemov. Študent teme naloge ne dobi v šoli, temveč temo diplomske naloge predlaga skupaj s podjetjem. Ne gre za znanstvenoraziskovalno delo, prizadevamo si, da gre za aplikativno nalogo. Ne gre za ankete, temveč za točno določen problem, ki ga podjetje ima in ga zastavijo kot diplomsko nalogo, s katero dobijo rešitev problema. Dobimo konkreten izdelek, ki ga lahko študent pokaže, dobimo dele procesov, tudi izboljšav, inovacij … skozi združitev potreb gospodarstva in znanja naših predavateljev, doktorjev znanosti, ki obvladajo tudi znanstveno delo.
Verjetno v času konjunkture z izvajanjem praktičnega dela učnega programa ni težav. Je bilo v času krize težje najti mesta za študente v gospodarstvu?
Ne. Niti v času recesije, ko je bilo manjše povpraševanje po kadrih, tega nismo čutili. Morda malo v gradbeništvu, ki ga je kriza najbolj prizadela, in so gradbena podjetja propadala. Nastajala so manjša podjetja, ki so takoj počrpala kader iz velikih podjetij, in je nastala neka praznina. Podjetja pa, ki so se zavedala, kaj bo sledilo, namreč to, kar imamo zdaj, torej pomanjkanje kadrov, pa so tudi v slabih časih skrbela za kadrovsko prihodnost. Nobeden naš študent nikoli ni ostal brez praktičnega izobraževanja, čeprav jim tudi mi svetujemo, naj sami poiščejo mesto za praktično izobraževanje. Tako študenti začnejo svoje karierno načrtovanje, že ko gredo v podjetje, se predstavijo in osebno zaprosijo za mesto. Študent se vrne z izjavo, da ga bodo vzeli in potem podjetje, šola in študent sklenemo tristransko pogodbo.
Gre največ za manjše delodajalce?
Ne, za vse. Cinkarna Celje jih vsako leto vzame nekaj z gradbeništva, strojništva, mehatronike, pokrivamo Gorenje, v katerem imamo vedno po sedem, osem študentov, do malih, srednjih podjetij. Velika podjetja so kadrovsko bolje strukturirana, imajo politiko mentorstva, izobraževanja, manjšim pa moramo malo bolj pomagati pri organizaciji in izvedbi praktičnega izobraževanja. Ko na koncu dobimo oceno, govorijo v superlativih o naših študentih. Zdaj se dogaja celo to, da delodajalci po desetih tednih praktičnega izobraževanja pri njih želijo imeti študente še naprej. Z njimi sklepajo pogodbe, in kadar imajo študenti čas, še naprej hodijo v podjetje. Predvsem zdaj, ko so potrebe po kadrih velike, je tega precej.
So razmere podobne na drugih višjih strokovnih šolah?
Vseh 47 višjih strokovnih šol, ki smo združene v skupnost, izvaja 33 različnih programov. Nekaj je tudi družboslovnih programov, a ni veliko razlik v povpraševanju po njihovih diplomantih in diplomantih tehničnih študijev. Delodajalci so bili nekaj časa prepričani, da poslovnih sekretarjev in tajnic ne bodo potrebovali, danes pa povprašujejo tudi po njih. Poleg tega del naših slušateljev študira ob delu in so zaposleni in mu delovne izkušnje lahko priznamo. Seveda nekomu, ki je trgovec, ne moremo priznati praktičnih izkušenj za študij inženirja strojništva … Tovrstna praktična znanja mora v času študija kljub vsemu pridobiti; ali v svojem podjetju ali pa gre na prakso drugam med svojim dopustom.
So delodajalci pogosto nezadovoljni z vašimi kadri?
Višješolski program je pač samo dvoleten. Včasih kakšen delodajalec preceni pričakovana znanja naših diplomantov. Čeprav je študij modularen, da lahko študent module kombinira, tudi v dogovoru z delodajalcem, čeprav imamo izbirne predmete, čeprav je del kurikula odprtega in lahko z vsem tem programe priredimo potrebam konkretnega delodajalca, vendarle nismo toliko specializirani, da bi lahko pokrili vse vrste znanj.
Po katerih profilih je zdaj največje povpraševanje?
Mladi se najbolj zanimajo za strojništvo in informatiko oziroma računalništvo in mehatroniko. Za ta tri področja se najbolj zanimajo tako mladi kot delodajalci. Ne iščejo pa jih samo slovenska podjetja.
Prihajajo k vam po študente tudi tujci?
Seveda. Lani jeseni so bili pri nas predstavniki Volvo Trucks iz Švedske in njihovega predstavništva v Sloveniji; kadrovska direktorica, kadrovska direktorica za jugovzhodno Evropo, generalni direktor Volva v Sloveniji … V tujini so slišali, da izvajamo program avtoservisni menedžment, in so nas želeli spoznati. Malo so bili razočarani, ker smo imeli vpisanih 14 študentov, oni pa bi takoj odpeljali vse. A vsi naši študentje so takrat že imeli zaposlitve. A nekaj tega je. Prav zdaj gre naš diplomant mehatronike, ki je diplomiral predčasno, v Nemčijo.
Pri vas se vpisujejo celo diplomanti bolonjskih šol, tudi druge, magistrske stopnje …
Da, tudi takšni z univerzitetno izobrazbo. Lani je prav pri meni iz strojništva diplomirala gospa z dvema diplomama filozofske fakultete, profesorica geografije in italijanščine. Danes dela kot strojna inženirka. Današnji poklici v strojništvu se ukvarjajo z računalniškimi tehnologijami v proizvodnji in to so postala lepa delovna mesta. Dekleta se še izogibajo temu delu, a upravljanje računalniško vodenih strojev je zanje danes primerno. Na naši šoli bi našel morda eno, dve, v Makedoniji pa jih je že več kot pol, ker fantje odhajajo v tujino. Naš predavatelj je bil na izmenjavi v Makedoniji in tam dekleta ne samo študirajo mehatroniko, tudi predavateljice so ženske.
Z vašimi programi je zaposlitev tako rekoč zagotovljena. Se zanimanje mladih povečuje, imate zapolnjena študijska mesta?
Ne. Predvsem zato, ker je naš izobraževalni sistem predimenzioniran. Danes je v visokem šolstvu razpisanih 18.000 mest, 10.000 v višjem šolstvu, letošnja generacija pa šteje le 17.000 mladih in izrednih študentov. Pa vendar se trend začenja obračati, mladi so se začeli vse bolj odločati za tehnične srednješolske štiriletne programe, za poklice pa še ne. Na srednješolski ravni v Celju že imamo omejitev vpisa na vseh tehničnih programih.
