Iskanje sebe in smisla: o fantazijski prozi Julije Lukovnjak
Inherentna potreba po občutku pripadnosti prisili ljudi v iskanje svojega mesta v svetu, v katerem kaotičen tempo prehiteva naravni razvoj spoznavanja samega sebe. Klasični motivi človeške razdvojenosti, osmišljanja lastne identitete in sprejemanja kritičnih odločitev predstavljajo temeljna razmišljanja v prvencu Julije Lukovnjak. Avtorica se v prvem delu svoje žanrske serije z eksistencialnimi vprašanji sooča prek razvijanja konvencionalnih zapletov, najstniških odnosov in moralnih dilem, spretno zavitih v tančico fantazijskega univerzuma.
Edgar Kaos je izgubljen v svetu, do katerega ne čuti naklonjenosti, a za čigar preživetje in prihodnost je odgovoren. Je edini človek, »čarovnik z napako«, obdan s kopico magičnih bitij, ki ga ne odobravajo. Je izobčenec, ki naj bi bil rešitelj, »človeški nekdo«, ki pretrese delovanje čarovniškega režima. Pisateljica nameni posebno pozornost spletanju trdnih vezi med njim in čarovniki, ki so kljub mladostniškim izdajstvom in skrivnostim dober primer pristnega prijateljstva, poleg proučevanja medosebnih odnosov se spusti tudi v introspektivno refleksijo posameznikov.
Vsak izmed zaradi stereotipne otroške trmoglavosti ne najbolj izvirnih likov išče samega sebe ter v okvirih kolektivnega dobrega analizira svoj namen in vrednost. Prav tako vsi brez večjih presenečenj sledijo svoji vnaprej nakazani poti; na začetku zasmehovan, jeze poln in na trenutke patetičen protagonist se pokaže za pogumnega heroja, njegova impulzivna in ambiciozna prijateljica doseže težko uresničljive cilje, njen mirni in zaščitniški prijatelj pa vseskozi skrbi za njeno varnost.
Pisateljica se subtilno, a konkretno posveti tudi filozofskim in moralnim problematikam. Precej po kantovsko zariše ločnico med realnim in imaginarnim svetom in se do superiornosti kateregakoli od dveh ne opredeli. »'Sami ste rekli, da je domišljijski svet resničen prav tako kot realni', ga zajedljivo spomnim,« beremo. Julija Lukovnjak ustvari zapleten, a konsistenten sistem, v katerem se spajajo realnost, domišljija in sanje, ob tem pa se prek prepletanja mnogoterih glasov v mislih enega človeka celo približa prikazu shizofrenije ter se hkrati dotakne kočljivega koncepta individualne odgovornosti in relativnosti morale.
Edgarjeva najbolj prominentna značilnost je njegova razpetost med dobrim in slabim, ki poudarja ambivalentnost etičnega delovanja. Dvojnost razmer ter moralna paradoksalnost odločitev in njihovih posledic protagonista utesnjujeta. »'Morilec sem,' zašepetam, 'in tak ne morem biti junak.' 'Lahko si junak za nekoga. Vsak junak postane junak le v odnosu do nekoga.' 'Čeprav je v odnosu do nekoga drugega lahko poguba?' plaho vprašam. Tulip Pervenis nekoliko grenko prikima. [...] Zdaj se moram sovražiti namesto sveta, ker me ta noče, a bi me moral, in ne vem, ali to sploh zmorem.«
Najbolj intriganten del knjige je avtoričino razlikovanje med Smrtjo kot entiteto in kot dogodkom. Poosebljeno smrt obravnava lahkotno, skoraj brezskrbno, celo zasmehujoče, zapiše: »'Meni časa nikdar ne primanjkuje. Jaz sem čas.' 'Že, dokler imate nekoga, ki mu čas lahko odštevate,' se nenavadni prišlek skorajda že norčuje iz Smrtine trmoglavosti. 'Torej, nekoga živega.'« S takšnim opisom pripomore k bralčevemu sprijaznjenju z minljivostjo, medtem ko ima prikaz smrti kot dogodka drugačen vpliv.
»Pogrebi se nikoli ne končajo na jasen način. [...] še malo postojiš na mestu, kjer se je ravnokar razblinila ideja o nekogaršnjem obstoju. Zelo težko je oceniti, kdaj oditi. Nikoli nisi dejansko pripravljen na odhod. [...] Ker se nikoli zares ne posloviš. Samo stojiš tam. In čakaš na trenutek, ko boš duhove nesel s seboj domov,« beremo, moreče ozračje, ki spremlja ohromljujoče melanholično doživljanje končnega slovesa, pa služi kot avtentično hladen prikaz bolečine izgube. Pisateljica smrti ne romantizira ali glorificira, kar se v fantazijskih zgodbah pogosto dogaja, temveč jo obravnava z dobršno mero nevednosti in strahu.
Teme Imaginarnih svetov Edgarja Kaosa so težke, a napisane v enostavnem, lahko dostopnem in na trenutke humornem realističnem slogu. Julija Lukovnjak zgodbo oživi z uporabo raznovrstnih pridevnikov. »Ko Korvus konča hrupno oštevanje in ko zmaj nazadnje omaga pod težkimi verigami in trdimi prijemi stražarjev, dvorano napolni oglušujoča tišina, še težja od ponižujočih obsodb, v kateri je še lažje slišati jasno in kričečo resnico: ubili me bodo.«
Pripoved je izrazito dialoška, četudi gre zgolj za pogovor lika s samim seboj, iz dialogov je pogosto razvidna stereotipna, nekoliko nerodno izpisana najstniška jeza, zaradi katere liki nemalokrat izpadejo klišejsko. »TAKOJ PRENEHAJ S TEM BUTASTIM MLATENJEM PO TEMI, KER SI PODOBEN MOTENI KOKOŠI!« Besedišče je s svojimi tradicionalno slovenskimi, v govoru redko uporabljanimi besedami in frazami ekspresivno in rahlo arhaično, kar pritiče fantazijskemu duhu dela, a deluje kanček okorno. »Zakaj vedno postane tako osladno prijetna, ko govori z neznanci, mene pa nahruli za vsako figo?«
V večini linearno zasnovano zgodbo prekinjajo skrivnostni in nerazloženi odseki iz pekla, ki se tudi ob koncu knjige žal ne sestavijo v smiselno celoto. Čeprav se zaradi tega zdi, da določene ideje ostanejo nedodelane, je pisateljica verjetno prostor za njihov nadaljnji razvoj prihranila za prihajajoče dele serije.
Pripoved, v kateri dogajanje vedno spremljamo s perspektive enega od petih prvoosebnih pripovedovalcev, je zaradi nenehne menjave naratorjev večdimenzionalna in razgibana. Nasprotno pa liki ostajajo enoplastni in predvidljivi, ker so zasnovani na eni izraziti lastnosti, v skladu s katero se odzovejo na vsak pripetljaj (ki jih sicer ne primanjkuje). Avtorica odlično ustvarja suspenz v pričakovanju ključnih dogodkov, a ko se ti dejansko zgodijo, se ta napetost porazgubi; morda zato, ker protagonist v večini kriznih situacij omedli.
Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa so lahko berljiva knjiga, ki jo zaznamujejo simpatični liki, predvidljivi zapleti in dodelan svet. Je trivialno literarno delo, v katero so uspešno vkomponirani univerzalni človeški strahovi in skrbi ter poudarjeni zdravi odnosi do sebe in drugih. Je zgodba o času, ki mineva in prehiteva magična bitja, ki ga v iskanju samih sebe poskušajo uloviti. Prav tako kot to poskušamo ljudje.
Lara Lovrič (2000) na Nizozemskem študira psihologijo in mednarodne odnose, trenutno je na izmenjavi v Madridu. Na portalu Koridor – križišča umetnosti objavlja filmske in literarne kritike, piše tudi za Independent.
