Odsev iz zraka: o poeziji, prozi in dramatiki Nike Šoštarič
Baje so se ljudje imeli radi / tudi tega več ne poznam / se mi zdi / zdaj se vsi samo pogovarjamo / v bistvu si bolj pišemo / ker smo itak iz drugih občin, v pesmi kaj mi težite s to prekleto jugoslavijo zapiše pesnica, pisateljica in dramatičarka Nika Šoštarič, ki v svojih delih reflektira lasten položaj v družbi ter razpira vprašanja človeške eksistence, medsebojnih odnosov in čustvenih frustracij.
V kaj mi težite s to prekleto jugoslavijo se avtorica – kot nakazuje že naslov – osredotoča predvsem na današnje dojemanje stare juge, tematizira tudi (politično) pasivnost mlajših generacij, nemoč v času pandemičnih razmer, ki so to še bolj potencirale. Nika Šoštarič kritično prevprašuje poveličevanje nekdanjega režima – pa ne zato, ker ga ne bi odobravala, temveč zato, ker ji Jugoslavija namesto doma predstavlja predmet zgodovine. Pesem zato deluje dokaj odrezavo, skoraj jezno in melanholično, saj v njej odsevajo misli mladostnice, ki je rojena v samostojni Sloveniji in ji jugonostalgija ne pomeni nič. Nejevoljo nad ujetostjo v nostalgiji, ki nadomešča aktivno participacijo v sedanjosti, skozi ciničen pesimizem izpisuje v kratkih verzih, ki spretno sledijo avtoričinemu miselnemu toku.
S sopostavljanjem spominov, ki jih je ustvarjal njen dedek, in tistih, ki jih ni mogla ustvarjati sama, se osredotoči na državo, kot jo poznamo v preteklih dveh letih, in na zgodbe mlajših generacij, ki so bile primorane osmisliti svojo pandemično realnost. V prostem verzu brez rim najdemo mnogo ogledal intimnega vsakdana, ki ga je doživljala v času, ko se je javno življenje ustavilo in so možnosti mladosti postale praktično nične: mladosti mi nihče ne bo vrnil / vsi starejši so to že imeli možnost preživet najbolj nora leta / o katerih sem zmeraj poslušala / najbolj nore žurke / ljudje / ljudje / ljudje / znanje / te mladosti mi ne bo vrnil nihče. In prav ima.
Poezije se z veliko predanostjo loteva tudi z drugega zornega kota; če gre pri kaj mi težite s to prekleto jugoslavijo za generacijsko izpoved, pri nekaterih drugih pesmih uporabi bolj oseben pristop. Tako dobimo vpogled v avtoričino intimno, prvoosebno izpoved in njen odnos do lirskega subjekta, ki ga zelo previdno vpiše med vrstice: nekateri premori te peljejo k meni / drugi so le hipni kot trenutek / in tretji globoki kot morje / nekateri pa imajo most. Pesmi v določenih trenutkih delujejo metafizično, kot da bi v sebi iskale pot do višjega razkritja, saj avtorica znotraj kitic s stopnjevanjem, primero in ponavljanjem nakazuje bistvo, ki obstaja onkraj realnega sveta, v idejah in resnici, ki jih čuti.
Zdi se, kot da avtorica uporablja interpretacijo misli in občutkov, ki bi sicer ostali neizrečeni in neutemeljeni; izbira vrstnega reda naštevanja in stopnjevanja, posledično tudi primerjanja, je pri tem ključna, saj prav to stopnjuje intenzivnost pesmi. Poezija Nike Šoštarič z izčiščenimi verzi, ki se združujejo v obvladljivo dolge in tudi kratke pesmi, vselej deluje prepričljivo. K temu pripomoreta tudi avtoričina spretnost osredotočanja na bistvo in odmikanje od besedičenja, kar je dokazala že v kaj mi težite s to prekleto jugoslavijo, še bolj izrazita je njena kratka in jedrnata pripoved v krajšem proznem besedilu Kako te ubije radovednost?.
V tem besedilu se ponovno srečamo s postopkom opazovanja in analiziranja sveta okoli sebe, le da avtorica tokrat postavi v ospredje neimenovanega starejšega moškega. Vodilo krajšega besedila, ki odpira vprašanje o mejah človeške radovednosti, je pregovor Radovednost ni najlepša čednost, avtorica pa kot tretjeosebna pripovedovalka glavni lik popelje v klet večstanovanjske stavbe, kjer je meja med realnostjo in blodnjami zabrisana.
Pripoved je zaradi podrobno opisnih stavkov, ki drug drugega dopolnjujejo in podpirajo, izredno tekoča. Čeprav vsebina na trenutke namiguje na pravljičnost, jezik vseskozi ostaja v polju realizma; bralec se tega dodobra zave šele v drugi polovici besedila, saj na odstopanje od stvarnosti namigujejo le podrobnosti v protagonistovem dojemanju: Premikal se je po prostoru, ampak ni mogel najti stopnic, ki so ga pripeljale v kletne prostore. Hodil je in hodil. Klet v njegovem spominu ni bila tako velika. Zazdelo se mu je, da je prostor neskončen.
Ker gre pri slednjem za pomemben element zgodbe, je morda škoda, da se zaključi tako hitro; protagonistov način razmišljanja in končno spoznanje nekoliko obvisita v zraku, saj se razplet odvije zgolj opisno in zelo okrnjeno. Zdi se, da je avtorica zgodbo hotela zaključiti z nekaj udarnimi, močnimi stavki, vendar bi bil zaradi sloga zgodbe, ki je precej perifrastičen, morda nujen daljši razplet.
Podobno bi lahko zapisali o pisateljičinem dramskem besedilu Krik pod rdečo masko. Monologi so v arhaičnem slogu izpisani precej izčrpno, kar je pričakovano, saj gre za dramo, ki je bila napisana po motivih poezije in kratkih zgodb Edgarja Allana Poeja; kljub temu bi avtorica lahko glavnemu junaku namenila malce obsežnejši konec, tako pa je na smrt obsojen v dveh stavkih didaskalij: Stopi do ogledala in vanj zabode, češ, da bo umoril kradljivca. Vendar je ubil sam sebe (odsev). Začne teči kri.
V dramskem delu, ki se odmika od sodobnega načina izražanja in uporablja arhaičen, bolj zgodovinski model, je sicer zaznati avtoričino mladost, saj se ne more izogniti določenim stavkom, ki odzvanjajo sodobno in tako odstopajo od zgodovinskega žargona. Kljub temu Nika Šoštarič s širokim razponom prostorov in majhnim naborom (dvoumnih) likov pripoveduje napeto zgodbo, ki tematizira odnose ter vrednote, kot so ljubezen, oblast, ljubosumje in smrt. Vi gospodujete le žalosti. Dežela je praktično že moja. Vsak dan ji izročam svojo kri, svojo dušo in namen, Krokar v drami reče Princu, nato pa doda: Morda imam res veliko domišljije, kot prebivalec te dežele, kot slepec, ki zaupa lastno življenje jokavemu vladarju. Smrt je in zmeraj bo! Danes ti, jutri jaz.
Sintetično zasnovana drama od bralca zahteva precej zbranosti, saj gre za niz fragmentarnih dogodkov, ki jih mora bralec osmišljati in sopostavljati sam. Treba je poudariti, da je avtorica precej spretno zastavila in razvila like; pri Krokarju ni ostalo samo pri pokorščini in zvestobi, temveč je v zgodbi pokazal tudi sleparski del sebe. Morda bi si pri tem lahko dovolila do konca pripeljati njegovo hinavščino, pa tudi njegovo privoščljivost in zločin, saj se je tragičen konec že zgodil in drama ne potrebuje novega junaka.
Proza in dramatika Nike Šoštarič bi se lahko razvili in izostrili predvsem z nadgradnjo zaključkov, saj so vsebinski nastavki prepričljivi in dobri (četudi zaradi proste forme mestoma dvoumni ali moteči); avtorica bi se lahko izognila hitremu zaključevanju, pri katerem stvari obvisijo v zraku, in pustila možnost tragičnega konca.
V kaj mi težite s to prekleto jugoslavijo zapiše: moji vnuki pač ne bodo dobili zgodb / ampak vsaj ne bodo rekli / kaj mi težite s to prekleto slovenijo / ker te itak takrat več ne bo / pa tudi zgodb o njej ne bo / vsaj dobrih gotovo ne. Upamo lahko, da bodo prav pisci, kakršna je Nika Šoštarič, z zgodbami, pesmimi in dramami pripomogli k ustvarjanju lepih in viharnih spominov na mladost; kljub oviram, ki jih je prinesla pandemija.
Neža Dvorščak (2001) je članica Inštituta 8. marec. Piše gledališke, filmske in literarne kritike za Koridor – križišča umetnosti.
