Razpihovanje regratovih lučk: o poeziji in dramatiki Aljaža Primožiča
Recenzijo dela Aljaža Primožiča je pridala prevajalka, kritičarka in urednica Rina Pleteršek.
Odpri galerijo
Kritičarka Rina Pleteršek. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Vsak dan smo večji, zapiše Aljaž Primožič in s tem opiše ne le sebe, temveč tudi smisel svoje poezije in dramatike, ki raste skupaj z avtorjem in bralcem; njegova poezija, ki ob izjemnim občutkom za podrobnosti in na trenutke zelo domiselnih metaforah vzpostavlja občutek vsakdanje preprostosti, nam nudi miniature iz življenja, ki bralcu omogočajo, da išče (in najde) vzporednice z lastnim vsakdanom.
Primožičevo pisanje je močno prežeto s temami otroštva in odraščanja, prispodobe, ki jih uporablja, pa v bralcu nemalokrat vzbudijo nostalgične spomine: »predstavljaj si fantka / ob podboju vrat / kamor je babica pred leti / narisala kratke črtice / ki so za prst oddaljene / druga od druge.« Poleg spominov v pesmih razberemo tudi podtone, ki vzbujajo občutek osamljenosti in majhnosti, a tudi ta med verzi ne prevlada, saj avtor ostaja pozitiven in z upanjem zre v prihodnost. Prav zato je poezija Aljaža Primožiča tako blizu bralcu, saj odraščamo, rastemo in na prihodnost čakamo prav vsi, pa četudi smo pri tem včasih majhni in osamljeni: »in kadar sem potem osamljen / stopim do bude / in ga vprašam kako mu gre / s tleskom jezika ob obloženo ličnico / obljubi da bo ostal«.
V pesmi konec se avtor dotakne tudi tematike smrti, a se ji prav hitro in optimistično odreče, smrt pa tako ostane v prihodnosti, tam, kamor Primožičevo poetično zanimanje trenutno še ne seže: »o smrti bi v povezavi s konci / pisali samo slabi pesniki / in mislim da / nisem slab pesnik / nasprotno / včasih celo dobim kakšno / nagrado«. Smrti ne jemlje kot absolutni konec, ob tem pa ga privlačijo predvsem druge vrste konci, tudi občutek zaključevanja otroštva kot enega najtežjih prehodov v življenju: »zaključevati ocene / tako daleč se zdi / zaključevanje življenj / zaključevanje / besed / otroštva«.
Poezija Aljaža Primožiča vzbuja željo po premikanju naprej, po neprenehnem odraščanju (tako v poeziji kot v življenju), ki vzpostavlja občutek hlastanja za naslednjo vrstico, kar ob branju ustvarja poseben ritem dihanja. In prav v tem je presežnost njegovega pisanja; iti naprej, rasti, se spominjati in se iz spominov učiti, predvsem pa vselej upati: »vsak moj pramen las / bi lahko bil dolga kita / praprot v gozdu / ... / ko bom star/.../ in veter bo ostanek mojih las / postavljal nazaj / na svoje mesto«.
Poetika je zelo stilska in razbita, tok misli pa nas zaziba med metafore, ki jih avtor večinoma uporablja zelo premišljeno. Prav uporaba metafor kaže na Primožičevo izmojstreno poznavanje jezika, ki ga spretno izrablja v lastno korist (»ne sliši niti / gumbov na srajci / ki se nama režijo od sramu / preden se poskušava poslovit«), načrtno izogibanje pikam in velikim začetnicam pa poleg razbitosti namiguje na rast, na svet brez konca, svet ponavljanja in nadaljevanja: »bila je jutranja svetloba / in zbudil sem / dve leti starejšega davida / ta je z roko zamahnil / še po omarjevi postelji / in zdrveli smo na ulico / napol oblečeni / s slamnatimi klobučki«.
Metafore in primerjave so predvsem v pesmih o otroštvu, spominih, ljubezni in bližini naravne, še ne izčrpane, celo izvirne in čustvene: »in če se veter enkrat izprazni / kdo bo potem majal trave / razpihoval regratove lučke / do najinih oken / in po njih udarjal / s pogrešanji«. Menim, da je ravno ta čustvena, a hkrati premišljena uporaba metafor, tisto, v čemer bo Aljaž Primožič v prihodnosti izstopal, ima pa tu seveda še prostor za razvoj; občasno se zazdi, da metafore umanjkajo, poezija pa postane zelo prozaična, morda celo malce klišejska (na primer v pesmi sveta pred izraelom se ne spomnim, kjer se je čez pesem težje prebiti, hlastanje zbledi, ritem se upočasni in branje zaustavi: »omar moj mlajši brat / je s sabo pripeljal še dana / sosedovega fanta / tistega o katerem mama vedno / pravi da je ubog da njegov oče / ne bo nikoli prišel za njimi«).
Poleg poezije Aljaž Primožič piše tudi dramatiko, v kateri je prav tako prisotna tematika odraščanja in spominjanja, v drami Kamenčki pa se avtor posveti tudi tematiki in problematiki LGBT skupnosti. Avtor v drami izmenično uporablja osebne izpovedi, ki ustvarjajo občutek bližine in povezanosti, in poročevalske zgodbe o napadih na LGBT skupnost, ki iz osebne problematike preidejo na tragične zgodbe pobojev mladih članov te skupnosti.
Najstniški jezik in mladost dramskih oseb nudita nekoliko drugačen pogled, navkljub navidezni brezbrižnosti in univerzalnosti dramskih oseb (njihova imena niso podana, oglašajo se le mikrofoni, poročevalci, odmevi in glasovi), pa nas zgodbe mnočno pretresejo, saj Primožič uporablja nekakšno izpovedno intimnost, ki se bralcem morda približa še bolj kot poimenska navedba ali opisi oseb.
Tako se ob branju anonimnih izpovedi prepletajo mnenja in različne izkušnje – »Ja sej, men se to tut ne zdi ok. Mislim, zadnjič sm glih brau en članek o tem kak so starši vrgli hčerko vn kr jim je povedla da je homo« –, prav ta anonimnost pa omogoča občutek prisiljene tišine, v katero avtor spretno skrije ostro kritiko ignorance do drugačnih: »Zakaj bi se namreč o nečem pogovarjali, če nam to ni potrebno. Pa zakaj se mi sploh ukvarjamo s tem? Sej geji obstajajo samo v Ameriki. Pri nas tega ni«. Tematika nas nagovori še močneje, saj o tem v drami razmišljajo mladi, ki naj bi bili »napredni« in »razumljivi«, s tem pa se razkrije kritika družbe, ki zna le kritizirati ali molčati: »Ja, kdo bi pa resno jemal sina, ki pri trinajstih reče, da so mu všeč fanti. Sem pa dobu prepoved dobivanja z geji do polnoletnosti - zgolj iz preventive, da bom začel še za puncami gledat. Ni jim uspel«.
Poetika Aljaža Primožiča je edinstvena predvsem v spretni uporabi bogatega jezika, uporaba prostega verza pa se nadgrajuje v zakladnici idej, vtisov in spoznanj, ki so ne le avtorjeva, temveč spodbujena tudi v bralcu. Ta mlada poezija bo vsekakor najbolje dozorela, ko bo Primožič uspel še bolj pretanjeno uloviti to intimno povezavo med pisateljem in bralcem (ko se avtor preda sebi, se preda tudi bralcu), ki se že sedaj odseva v njegovi dramatiki in poeziji.
________________
Rina Pleteršek (1996) v Rusiji študira dramsko in filmsko igro, ob študiju pa prevaja in piše scenarije ter literarne, filmske in glasbene kritike. Urednikovala je študentskim revijam Artfiks in Zamenjave, piše za Radio Študent, deluje pa tudi kot literarna urednica portala Koridor – križišča umetnosti.
Primožičevo pisanje je močno prežeto s temami otroštva in odraščanja, prispodobe, ki jih uporablja, pa v bralcu nemalokrat vzbudijo nostalgične spomine: »predstavljaj si fantka / ob podboju vrat / kamor je babica pred leti / narisala kratke črtice / ki so za prst oddaljene / druga od druge.« Poleg spominov v pesmih razberemo tudi podtone, ki vzbujajo občutek osamljenosti in majhnosti, a tudi ta med verzi ne prevlada, saj avtor ostaja pozitiven in z upanjem zre v prihodnost. Prav zato je poezija Aljaža Primožiča tako blizu bralcu, saj odraščamo, rastemo in na prihodnost čakamo prav vsi, pa četudi smo pri tem včasih majhni in osamljeni: »in kadar sem potem osamljen / stopim do bude / in ga vprašam kako mu gre / s tleskom jezika ob obloženo ličnico / obljubi da bo ostal«.
V pesmi konec se avtor dotakne tudi tematike smrti, a se ji prav hitro in optimistično odreče, smrt pa tako ostane v prihodnosti, tam, kamor Primožičevo poetično zanimanje trenutno še ne seže: »o smrti bi v povezavi s konci / pisali samo slabi pesniki / in mislim da / nisem slab pesnik / nasprotno / včasih celo dobim kakšno / nagrado«. Smrti ne jemlje kot absolutni konec, ob tem pa ga privlačijo predvsem druge vrste konci, tudi občutek zaključevanja otroštva kot enega najtežjih prehodov v življenju: »zaključevati ocene / tako daleč se zdi / zaključevanje življenj / zaključevanje / besed / otroštva«.
Poezija Aljaža Primožiča vzbuja željo po premikanju naprej, po neprenehnem odraščanju (tako v poeziji kot v življenju), ki vzpostavlja občutek hlastanja za naslednjo vrstico, kar ob branju ustvarja poseben ritem dihanja. In prav v tem je presežnost njegovega pisanja; iti naprej, rasti, se spominjati in se iz spominov učiti, predvsem pa vselej upati: »vsak moj pramen las / bi lahko bil dolga kita / praprot v gozdu / ... / ko bom star/.../ in veter bo ostanek mojih las / postavljal nazaj / na svoje mesto«.
Poetika je zelo stilska in razbita, tok misli pa nas zaziba med metafore, ki jih avtor večinoma uporablja zelo premišljeno. Prav uporaba metafor kaže na Primožičevo izmojstreno poznavanje jezika, ki ga spretno izrablja v lastno korist (»ne sliši niti / gumbov na srajci / ki se nama režijo od sramu / preden se poskušava poslovit«), načrtno izogibanje pikam in velikim začetnicam pa poleg razbitosti namiguje na rast, na svet brez konca, svet ponavljanja in nadaljevanja: »bila je jutranja svetloba / in zbudil sem / dve leti starejšega davida / ta je z roko zamahnil / še po omarjevi postelji / in zdrveli smo na ulico / napol oblečeni / s slamnatimi klobučki«.
Metafore in primerjave so predvsem v pesmih o otroštvu, spominih, ljubezni in bližini naravne, še ne izčrpane, celo izvirne in čustvene: »in če se veter enkrat izprazni / kdo bo potem majal trave / razpihoval regratove lučke / do najinih oken / in po njih udarjal / s pogrešanji«. Menim, da je ravno ta čustvena, a hkrati premišljena uporaba metafor, tisto, v čemer bo Aljaž Primožič v prihodnosti izstopal, ima pa tu seveda še prostor za razvoj; občasno se zazdi, da metafore umanjkajo, poezija pa postane zelo prozaična, morda celo malce klišejska (na primer v pesmi sveta pred izraelom se ne spomnim, kjer se je čez pesem težje prebiti, hlastanje zbledi, ritem se upočasni in branje zaustavi: »omar moj mlajši brat / je s sabo pripeljal še dana / sosedovega fanta / tistega o katerem mama vedno / pravi da je ubog da njegov oče / ne bo nikoli prišel za njimi«).
Poleg poezije Aljaž Primožič piše tudi dramatiko, v kateri je prav tako prisotna tematika odraščanja in spominjanja, v drami Kamenčki pa se avtor posveti tudi tematiki in problematiki LGBT skupnosti. Avtor v drami izmenično uporablja osebne izpovedi, ki ustvarjajo občutek bližine in povezanosti, in poročevalske zgodbe o napadih na LGBT skupnost, ki iz osebne problematike preidejo na tragične zgodbe pobojev mladih članov te skupnosti.
Najstniški jezik in mladost dramskih oseb nudita nekoliko drugačen pogled, navkljub navidezni brezbrižnosti in univerzalnosti dramskih oseb (njihova imena niso podana, oglašajo se le mikrofoni, poročevalci, odmevi in glasovi), pa nas zgodbe mnočno pretresejo, saj Primožič uporablja nekakšno izpovedno intimnost, ki se bralcem morda približa še bolj kot poimenska navedba ali opisi oseb.
Tako se ob branju anonimnih izpovedi prepletajo mnenja in različne izkušnje – »Ja sej, men se to tut ne zdi ok. Mislim, zadnjič sm glih brau en članek o tem kak so starši vrgli hčerko vn kr jim je povedla da je homo« –, prav ta anonimnost pa omogoča občutek prisiljene tišine, v katero avtor spretno skrije ostro kritiko ignorance do drugačnih: »Zakaj bi se namreč o nečem pogovarjali, če nam to ni potrebno. Pa zakaj se mi sploh ukvarjamo s tem? Sej geji obstajajo samo v Ameriki. Pri nas tega ni«. Tematika nas nagovori še močneje, saj o tem v drami razmišljajo mladi, ki naj bi bili »napredni« in »razumljivi«, s tem pa se razkrije kritika družbe, ki zna le kritizirati ali molčati: »Ja, kdo bi pa resno jemal sina, ki pri trinajstih reče, da so mu všeč fanti. Sem pa dobu prepoved dobivanja z geji do polnoletnosti - zgolj iz preventive, da bom začel še za puncami gledat. Ni jim uspel«.
Poetika Aljaža Primožiča je edinstvena predvsem v spretni uporabi bogatega jezika, uporaba prostega verza pa se nadgrajuje v zakladnici idej, vtisov in spoznanj, ki so ne le avtorjeva, temveč spodbujena tudi v bralcu. Ta mlada poezija bo vsekakor najbolje dozorela, ko bo Primožič uspel še bolj pretanjeno uloviti to intimno povezavo med pisateljem in bralcem (ko se avtor preda sebi, se preda tudi bralcu), ki se že sedaj odseva v njegovi dramatiki in poeziji.
________________
Rina Pleteršek (1996) v Rusiji študira dramsko in filmsko igro, ob študiju pa prevaja in piše scenarije ter literarne, filmske in glasbene kritike. Urednikovala je študentskim revijam Artfiks in Zamenjave, piše za Radio Študent, deluje pa tudi kot literarna urednica portala Koridor – križišča umetnosti.
