Tadeja Logar Surina: Nuja, da bi uredila svet

V rubriki Mlado pero vsak mesec predstavljamo mlade avtorje in literarne kritike, dajemo prostor za razmislek o literaturi mlajših generacij in spodbujamo njeno prisotnost v slovenski publicistiki. Tokrat je poprijela za pero pesnica Tadeja Logar Surina, recenzijo njenega dela pa je pridala literarna kritičarka Hana Podjed.

Vse je kot piše v priročnikih / ob nedeljah zvečer se ustrašiš minevanja / v ponedeljek zjutraj se nimaš časa bati, v pesmi po navadi zapiše Tadeja Logar Surina (1994), ki se je po koncu študija slovenistike in anglistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani zaposlila kot profesorica slovenščine na srednji šoli; »rada imam radovednost mladih, ki jih poučujem, in to, da so razsežnosti jezika ter umetnosti del mojega vsakdana«, pravi.

Vznemirljiva intimnost skupnosti: o poeziji Tadeje Logar Surina

Njene pesmi so bile v zadnjih letih objavljene v medijih, kot so LUD Literatura, Apokalipsa, Koridor in Mentor, v letih 2019 in 2021 je bila uvrščena med finaliste Festivala mlade literature Urška, njen pesniški izraz pa po besedah Hane Podjed »niha med raznolikimi, pogosto bivanjskimi temami, do različnih pojavov znotraj intimnega in družbenega pa brez težnje po moraliziranju zavzame kritično držo«.

Tadeja Logar Surina, ki se največkrat vrača k delom Srečka Kosovela, Aleša Debeljaka, Primoža Zupana in Wisławe Szymborske, je poudarila, da ji je trenutno blizu predvsem pripovedna poezija, v kateri v prostem verzu zgoščeno niza podobe. »Te so včasih povsem vsakdanje, celo banalne – zame poezija ni neki veličasten, vzvišen jezikovni izraz, je odsev resničnega, opaženega, zaznanega. V pesmih bivanjsko prepletam z družbenim: postavljam si vprašanja o prerazporejanju moči, o razmerju med znanim in neznanim, manj tujim in tujim; razmišljam o mestu posameznika v gneči posameznikov, o rutinah bivanja, ki jih razbijamo z novimi rutinami, o zavedanju vsega in obstajanju vsemu navkljub. Iskanja odgovorov se preteklost, sedanjost in prihodnost lotevajo podobno – in vmes so vedno besede.«

Dodala je, da se ji je vselej zdelo pomembno izraziti svojo osebno izkušnjo ali razmišljanje – ko tega ni počela na glas, je pisala, pisanje pa je raslo z njo. »Nekje sem brala, da je poezija odgovor na vsakodnevno nujo, da bi uredili svet. Jaz skozi pesem zagotovo urejam svojega – poezija je zame prostor, kjer spregovorim, izpostavljam in postavljam pokonci sebe kot posameznico, hkrati pa svoj odnos do drugega, ostalega.«

Ker ukvarjanje z jezikom tako na poklicni kot na osebni ravni predstavlja velik del njenega vsakdana, Tadeja Logar Surina upa in verjame, da bo njeno delovanje tudi v prihodnje zvezano z besedno umet­nostjo. Ker pesnjenje prepleta s poučevanjem materinščine, »bi rada kreativno pisanje približala tudi mladim v srednješolskih klopeh, zame pa poezija ostaja prostor, v katerem bi si želela raziskovati, se učiti, razvijati, dozorevati«.