Vznemirljiva intimnost skupnosti: o poeziji Tadeje Logar Surina

Recenzijo poezije Tadeje Logar Surina je pridala literarna kritičarka Hana Podjed.
Fotografija: Hana Podjed (1999) je absolventka slovenskega jezika in književnosti ter prevajalstva na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. FOTO: arhiv avtorice
Odpri galerijo
Hana Podjed (1999) je absolventka slovenskega jezika in književnosti ter prevajalstva na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. FOTO: arhiv avtorice

V kosti nam leze nekaj kar ni strah / je gledanje v ogledalo / je čudenje prevelikim ustom / lačni smo povabijo nas in gremo / udobno se namestimo, preberemo v eni od pesmi Tadeje Logar Surina, katere pesniški izraz niha med raznolikimi, pogosto bivanjskimi temami, do različnih pojavov znotraj intimnega in družbenega pa brez težnje po moraliziranju zavzame kritično držo. Pesmi se na formalni ravni večinoma ne delijo na kitice, ampak ohranjajo monolitno podobo in pod učinkom prvega vtisa ali misli – te se s pomočjo igre asociacij prelivajo v druge, tematsko povezane prizore – gradijo pripovedni lok avtoričinega izraza, ob tem pa dopuščajo interpretativno odprtost.

Ko Tadeja Logar Surina posega po kiticah, je odločitev premišljena in vsebinsko pogojena; tak primer je pesem novi svet, razdeljena na tri tematsko povezane enote, v katerih avtorica gradi skrivnostno, z neprijetno slutnjo prežeto atmosfero, ki aludira na invaziven poseg v življenjski ritem idilične skupnosti. Že v prvi kitici z verzi prijeli bi nas za roke / jih držali v mirovanju / in nam postrigli nohte napove hiter in neposreden pesniški ritem, ki sovpada z vsebinsko ravnjo pesmi, v kateri v drugi kitici beremo lahko bi se zgodilo pred desetletji / lani ali prejšnji teden. Zdi se, da pesnica vabi bralca k premisleku, kaj od tega, kar je v pesmi navedeno kot nekaj oddaljenega, že lahko prepozna v lastnem doživljanju sveta in njegovem udejanjanju. Še posebej pomenljivo izzvenijo verzi iskali bi pomoč in tipkali številke svetovalcev / vsi operaterji bi bili zasedeni / a bi nam nekdo pravočasno zagotovil / da smo lahko mirni.

Zdi se, da sta prav skupnost in posameznik v njej povezovalna elementa avtoričine pisave, v kateri opazovanje družbe in njenih zakonitosti pride v ospredje tudi takrat, ko avtorica nameni prostor povsem običajnim navadam in besednim igram posameznikov. V pesmi stopnja ogroženosti tako zasledimo verza pozabimo na pravilo / o mesecih s črko r, s katerima avtorica ponovno aludira na kolektivno. S pisanjem v prvi osebi množine lirski subjekt postane del skupnosti, bralec pa prek opazovanja tega subjekta, ki se odpoveduje neposrednim vrednostnim sodbam, sam oblikuje odnos do družbe.

image_alt
Žiga Hren: Kako presegati sebičnost

Podoben postopek uporabi tudi v pesmi potovanje; ta postavi bralca v središče nekega izleta (morda družinskih članov). Lotimo se tiste igre / pri kateri izrečeš besedo / ki se začne na zadnjo črko prejšnje, naslika lirski subjekt v pesmi in tako opozori na tišino, ki jo želijo člani te mikroskupnosti razbiti z znano igro; toda dobro gre dokler / ne začne zmanjkovati besed na a / živčni postajamo / vse se začne z a / vse se konča z a / anemija anoreksija anomalija.

Pesnica v svojih delih, v katerih uporablja zgolj malo začetnico, povsem se odpove tudi ločilom, spretno in prepričljivo uporablja tudi preizkušena pesniška sredstva, kot sta personifikacija (v pesmi dediščina beremo: v zemljevid pribijam žebljičke / barvaste glavice prekrivajo meje / zanima jih število rezerviranih ležišč / število naučenih jezikov / število prehojenih držav) in metonimija. V pesmi rojene, ki teži k prevpraševanju položaja ženske in njenega odraščanja v družbi z globoko zakoreninjenimi pričakovanji, zapiše: moral je biti precej vesel dan / čeprav bi gube na čelu / spraznile več steklenic / kot gosti lasje in rožnata lica.

Metonimija se pri interpretaciji ponuja kot avtoričina premišljena izbira, pri kateri je ženska poimenovana le z delom telesa, saj se njena celotna – telesna in duševna – prisotnost v družbi izgublja od rojstva, njena družbena vloga – lahko bi rekli celo usoda – pa je začrtana vnaprej: hitro so vedeli da bo s takimi rokami / lahko marsikaj morda šivilja / učiteljica negovalka morda celo muza / komu ki je že v antologijah / nikakor pa ne nekdo s ključi ateljeja /…/ so težje in lažje odločitve in zanjo so skrbno hranili lažje (in ne le zanjo – deklica frida mora naposled odrasti, nato pa roditi, da bi se sklenil krog / in bi dobiti njo dobilo ­smisel).    

                          

Avtorica v pesmih razkriva raznolike odnose – odnose med različnimi družbenimi strukturami, posamezniki znotraj teh struktur ter družbe do sveta in narave; slednje je zajeto v pesmi evolucija, ki se začne z verzi prostor ki ga poseljujemo / smo najeli ne da bi prebrali drobni tisk / prepričani da nam pripada. Čeprav se lirski glas kot opazovalec odpove neposrednim sodbam, neizrečeno in posredno obsodbo antropocentrično naravnega sveta izrazi s personifikacijo: prostor ki ga poseljujemo / se je naveličal zavil je z očmi / in naročil drevesom / naj se poležejo po tleh / zdaj smo brez vetra / a si k sreči znamo / pihati na dušo.

Če se ob prebiranju del Tadeje Logar Surina morda zdi, da je pesnica spretna predvsem pri slikanju razmerij med individualnim in kolektivnim, se v pesmi ko imava vsega dovolj pokaže tudi izvirnost pri prikazu napetosti v območju intimnega. Osrednji motiv pesmi je molk, s katerim udeleženca intimnega odnosa obračunavata drug z drugim, pesnica pa za ubeseditev vzdušja uporabi številne simbole, ki predstavljajo molčečnost: izbereva molk / skritega ga imava na dnu omare / kot neprijavljeno orožje /…/ ne veva kdo obrača / podedovano peščeno uro.

Avtorica je najbolj prepričljiva takrat, ko izhaja iz lastnega doživ­ljanja in spoznavnih izhodišč, saj pesmi, v katerih se poigravanje s simbolnostjo zdi načrtno in pretirano, delujejo shematično. Takšna je na primer pesem po navadi, v kateri sicer izstopa raba druge osebe, a pesem kljub temu ne naredi močnega vtisa, saj so simboli v določenih verzih skorajda naključni in ne sežejo do bralca (takšni so na primer: na kožo pripnejo ščipalke / kot obešeno perilo bingljaš / odvisen si od vetra in za njim greš / sicer pa veš da si svoboden // pred vrati so priložnosti / med vrati napete elastike / za vrati pa ti). Kljub temu je avtoričin pesniški izraz dostopen, aktualen in interpretativno dovolj odprt, da nagovori širše bralstvo, tendenco k opazovanju različnih družbenih napetosti pa lahko označimo za prepoznaven in dodobra razvit element njenega pisanja.

Preberite še:

Komentarji: