Igor Bratož: Kresnikova žirija ni ustavno sodišče
Žirija, ki podeljuje nagrado kresnik, je tokrat poleg dveh novih članov dobila novega predsednika Igorja Bratoža, ki je nasledil novinarsko kolegico Mimi Podkrižnik. Triintrideseta podelitev kresnika bo jutri ob 20. uri na Rožniku. Zanj se potegujejo Katja Gorečan (Materinska knjižica), Lado Kralj (Ne bom se več drsal na bajerju), Katarina Marinčič (Ženska s srebrnim očesom), Dijana Matković (Zakaj ne pišem) in Tina Vrščaj (Na Klancu). Odločali bodo odtenki, je dejal Bratož, in napovedal razburljiv rožniški večer.
Dvakrat, tudi kmalu po ustanovitvi nagrade, ste bili član kresnikove žirije [1993–1994 in 2012–2015], nato dolgoletni tajnik. Predsedujete ji prvič. Kako je biti v tej prestižni novi vlogi?
Po toliko letih s kresnikom je predsedovanje žiriji pravzaprav odtenek, seveda z drugačno odgovornostjo. Pred tremi desetletji je bilo morda malce drugače po tej plati, da so vsi, ki sem jih prosil za mnenje o izboru, prebrali večino knjig, zadnja leta pa mi le redki bralci vedo povedati, kdo je dobil kresnika prejšnje ali predprejšnje leto. No, morda je to zato, ker se družim tudi s tistimi, ki niso neposredno udeleženi v knjižnem pogonu. A to je, si mislim, še en razlog za vztrajanje pri služenju bralcem in slovenskemu romanu. Z nekaj patetike bi lahko rekel, da so knjige – no, vsaj dobre – drobne posojilnice upanja, da ni vse v zdajšnjosti popolnoma sfiženo. Žiranti, kritiki in bralci si iz njih jemljemo kapljice pomirjajočega mentalnega eliksirja, drobne petarde užitka.
Z nekaj patetike bi lahko rekel, da so knjige – no, vsaj dobre – drobne posojilnice upanja, da ni vse v zdajšnjosti popolnoma sfiženo.
Letos je bilo na Nukovem seznamu nekaj več kot sto sedemdeset del. Komentirali ste ga že nekajkrat, a kako bi ga povzeli zdaj, ko se lahko nanj ozrete izza finalne peterice?
Po branju romanov z lansko letnico izida lahko z največjo lahkoto pritrdim besedam enega od urednikov velike slovenske založbe, ki mi je v sporočilu zapisal dve besedi: vitalna letina. Najbrž se bo slišalo malce arogantno, toda seznam, ki ga vsako leto prijazno pošljejo iz Nukovega nacionalnega bibliografskega centra, je največkrat omara čudes, ki razočara z vsebino, v njej je običajno veliko balasta, knjig, katerih avtorji imajo svoje poglede na zadeve.
Ti umotvori se s stereotipnostjo, konvencionalnostjo, tudi golo trivialnostjo in dilentantizmom, ne ujemajo kaj preveč s tistimi horizonti, ki jih blagrujemo in iščemo strastni bralci. Tega blaga – nočem zveneti elitistično, prej zaskrbljeno – je žal precej, a se vmes najdejo tudi odlično izvedena dela, ki poleg žanrsko nujnega ponujajo še kaj več, morda res droben, a zato nič manj natančen in pomemben uvid v condition humaine.
Eden od prejšnjih predsednikov žirije, Tone Smolej, je, če se prav spomnim, v podobnem predglasovalnem pogovoru opozoril na samozaložene izdaje in knjige, ki nimajo urednika. Seveda je mogoče domnevati in pričakovati, da je tudi iz tega tolmuna mogoče občasno, zelo zelo občasno, potegniti kaj imenitnega, večinoma pa je sadje s tega vrta malce plastično, okvarjeno s pesticidom ponesrečenosti in eliksirjem egomanije. Takih naplavin je bilo tudi letos nekaj, izločili smo jih.
Seveda je tu problem definicija, pa ne tista, kaj je 'prava' literatura, ampak določitev kriterijev, katera je 'neprava', razvedrilna, eskapistična, neizvirna, nerelevantna, prazna, potrošna, skratka neliteratura. Vsekakor lahko ugotovim, da je bilo lansko leto dobro, med knjigami, ki so ostale po tistem, ko smo v prvi fazi odločno izločali posamezne naslove, so bili dobri romani, med njimi tudi spodobno napisana žanrska dela.
V zgodovini nagrade so le štirikrat slavile avtorice. Letos v ožjih izborih izrazito prevladujejo. Vaša predhodnica Mimi Podkrižnik je lani dejala: 'V kresnikovi komisiji, v kateri so vsi glasovi enakovredni, prav tako ne moremo privoliti v spolne ali kakšne druge kvote, vodilo je dobra literatura.' Bi kaj dodali?
Podpišem. Lahko ponudim le opazko: ko je Jane Fonda kot ena od podeljevalk nagrad na letošnjem festivalu v Cannesu spomnila, da leta 1963, ko je bila zadnjič tam, v izboru ni bilo režiserk in se nikomur ni zdelo nič narobe, letos pa jih je bilo sedem in se prav tako nikomur ni zdelo narobe, da je slavila Justine Triet, so njene besede, da je treba slaviti spremembo takrat, ko se dogaja, sprejeli z razumevanjem. Dvomim, da je francoska režiserka dobila palmo zaradi tega, ker je ženska.
Na seznamu je tudi nekaj del, ki segajo onkraj romana. Kako ste jih vrednotili?
Besedil, ki bi se upirala kontekstualizaciji, prečila tradicionalno formo in ponujala slogovno inventivnost, ni nikdar veliko, a nekaj takih knjig je v letošnjem izboru vsekakor bilo, vsaj nekaj tega naboja je pristalo tako v deseterici kot v sklepni peterici.
Ob premisleku o prebranem se poskušam ves čas zavedati preprostega dejstva, da vsi v žiriji predvsem služimo bralski javnosti, tu smo zato, da jo opozorimo na naslove, ki so vredni branja, s svečavo rožniškega ognja in žarometov pokažemo na knjigo, za katero menimo, da je vredna največje pozornosti. To je del ceremoniala, projekt kresnik kot specifičen ritual seveda kaže širše, vsi romani, ki se uvrstijo v finalno deseterico, ustrezajo tistemu, čemur na pamet rečemo dobra knjiga.
Ob premisleku o prebranem se poskušam ves čas zavedati preprostega dejstva, da vsi v žiriji predvsem služimo bralski javnosti.
Zgodba nagrade kresnik je vesela, začne se s seznamom, razprši misli žirantov v desetine pisateljskih svetov in na koncu zahteva le to, da na seznamu obkrožimo eno ime, en naslov. Slišati je preprosto, a ni. Ker kresnikova žirija ni ustavno sodišče, moramo na kresni večer zadevo rešiti v eni uri v Cankarjevi spominski sobi na Rožniku.
Pravzaprav je tu še posebna, nerešljiva zagata: so leta, ko bi žirija med deset izbranih lahko uvrstila sedem, osem, morda s težavo devet del, še največkrat – letošnje leto je že táko – pa gredo želje v drugo smer, v deseterico bi sam najraje in z veseljem potisnil dvanajst, trinajst naslovov, enako je veljalo za izbiranje petih finalistov. Druga težava je seveda način, na katerega je zgodba ubesedena, v lanski beri so dela, ki so morda bliže zbirki zgodb, esejistiki ali razširjeni noveli, a učinkujejo kot roman. Vse je v pogledu.
Upam, da ne živim v iluziji, da pleme bralcev obstaja in da mu tribalistično početje kresnikove žirije vsaj delno koristi.
Kresnika ste že v preteklosti primerjali z javnim servisom, ki se ves čas trudi odkriti nova, zaupanja in branja vredna pisateljska imena ter na svoj način in v svojem ritmu meri čas.
Novinarski kolega Peter Rak je nedavno pisal o knjižnem tiktoku, nišnem razdelku tiktoka booktoku, češ da je vse bolj pomemben, pravzaprav tako pomemben, da bodo letos v njegovem okviru prvič podelili nagrade: občutek, da je mogoče tudi na spletu oblikovati skupnost, ki jo druži knjiga, in ne zgolj vsakodnevnih banalnih pikanterij, je po svoje – če sem lahko patetičen – pomirljiv, morda v dobi zaslonov knjiga še zmeraj nekaj šteje.
Upam, da ne živim v iluziji, da pleme bralcev obstaja in da mu tribalistično početje kresnikove žirije vsaj delno koristi. Saj najbrž vsi vemo: življenje je prekratko za slabe knjige, nujno potrebujemo take, ki nam zavdajo, dajo nekaj v premislek, vržejo iz tirnic ustaljenega premišljanja, postrežejo z drugačnimi, nepričakovanimi uvidi, jasnostjo, relevantnostjo in so – kot je poimenoval enega od svojih romanov Lojze Kovačič – dokument o duši. Če pri tem profitirajo avtorji, založniki, knjigotržci in še kdo v knjižni verigi, toliko bolje, s tem je vsaj eden od izhodiščnih namenov nastanka Delove nagrade za roman leta, navdihovati pohlep po dobrem branju, uresničen.
