Ustrezne storitve zasebnih univerz so približno polovico ugodnejše od državnih

V letošnjem poletju, tam nekje od konca junija naprej, je politika naplavila zanimanje Dela (17. 7. 2025, str. 5) in Mladine (11. 7. 2025, str. 32), za njima pa še številnih sledilcev obeh novinarskih središč, za Novo univerzo. Medijski odzivi so bili kritični in polemični, za javnost pa je problemskost dobrodošla vrlina poročanja. V pričujočem kratkem komentarju me zanima par odprtih vprašanj, z namenom opozoriti na nekatere njihove prezrte, pa za visokošolsko javnost zanimive plati. Ker bo odmev zgoščen, zadev ne bom raziskoval, niti ponudil njihovih zanesljivih rešitev, upajoč, da bo pisanje spodbudilo še koga k razmisleku in analizi.

Med naskladnostmi in pomanjkljivostmi, ki jih bo Nova univerza odpravila – po našem načrtu ne v dveh letih, ampak čim prej, nemudoma –, je samo ena res pomembna, ker opozarja na po mojem mnenju napačno merilo presoje: gre za očitek, da univerza ne izpolnjuje zahtevanega pogoja v zakonu določene kvote redno zaposlenih profesorjev. Okoli 150 znanstvenih in pedagoških sodelavcev Nove univerze je namreč pri nas zaposlenih na različnih pogodbenih osnovah za izvajanje različnih akademskih nalog. Je pa zaposlenih manj, kot zahteva zakon s pogodbami o polni redni zaposlitvi za nedoločen čas.

Peter Jambrek o KPK in zakonu o psihoterapiji: »Gre za montirani proces«

Prav to nam namreč omogoča zaposlovati več habilitiranih predavateljev in raziskovalcev, ki so zaposleni deloma pri nas in deloma drugje – v gospodarstvu, državni upravi, ali v zasebnem sektorju. Kar je odločilna prednost za študente, ki zato dobivajo pri nas poleg teoretičnega tudi praktično uporabna strokovna znanja. Seveda bo Nova univerza tudi to neskladnost brez težav odpravila – žal v škodo študentov. In ni zanemarljivo, da zakon pri tem krši ustavno pravico zasebne univerze do pogodbene svobode, ki je nujni del svobodne podjetniške in gospodarske pobude. Kar je tudi ena od odprtih pobud Nove univerze za presojo ustavnosti Zakona o visokem šolstvu.

Komentar si zasluži tudi navajanje višine proračunskih sredstev, ki jih univerza dobiva za izvajanje koncesioniranih študijskih programov. Kar odpira za slovenske davkoplačevalce zanimivo vprašanje, ali država z njihovimi davki in prispevki ravna razumno – torej tako, da za istovrstne in enako kvalitetne visokošolske storitve v interesu državljanov plačuje približno isto ceno. Konkretno, ali diploma, ki jo univerza izda študentu, davkoplačevalce stane enako, če jo izda zasebna ali državna univerza. Tokrat ponavljam vprašanje, ki sem ga pred leti zastavil računskemu sodišču, ko sem mu predlagal, da naredi zanesljivo tržno analizo primerljivosti cene, ki jo plača država za istovrstno in enako kvalitetno diplomo zasebne ali državne univerze.

Peter Jambrek. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Na podlagi še ne dovolj reprezentativnih podatkov domnevam, da so ustrezne storitve zasebnih univerz za davkoplačevalce približno polovico ugodnejše od državnih. Torej? Najmanj, kar lahko takoj predlagamo, je, da država uzakoni učinkovite in dovolj zajetne davčne olajšave za podjetja, ki bi hotela investirati v visoko šolstvo – ne samo zasebno, tudi državno –, na primerljiv način, kot je to urejeno v naši soseščini in po svetu. Tovrstne raziskave so pri nas že izdelane in so slovenskemu zakonodajalcu na razpolago.

Poleg interesno in razumno opredeljenih primerjav je zanimivo tudi apriorno politično opredeljevanje proti zasebnemu visokemu šolstvu. Znano je, da tu ne gre samo za visoko šolstvo, ampak tudi za vrtce, osnovne in srednje šole, za zdravstvo, tudi za gospodarstvo in druga področja, ki zanimajo politiko kot oblast v tranzicijski kontinuiteti. Spet samo odpiram to pomembno vprašanj in ne navajam razlogov, zakaj naj ima prednost zasebno pred javno-državnim ali obratno. Spominjam pa spet na ustavno pobudo, ki jo je Nova univerza že naslovila na ustavno sodišče in v kateri razlogujemo, da je vrsta določb Zakona o visokem šolstvu v konfliktu z ustavo, ker nasprotujejo ustavnim pravicam zasebnih univerz do splošne svobode ravnanja, do zasebne lastnine in njenega pridobivanja ter uživanja, do svobode znanosti in izobraževanja, do avtonomije univerz in do svobodne gospodarske pobude.

Revijo Mladina rad prebiram, ker zna tudi največje neumnosti duhovito začiniti, tako da postane sicer duhamorno seznanjanje z meni nasprotnimi stališči celo nekoliko zabavno: Mladinin članek o Zakonu o psihiatriji in mimogrede o Novi univerzi je urednik naslovil z »Zasebni interesi v boju za duše«, kar bi sam prevedel v ugotovitev, da so se v boju za duše poleg zavržnih zasebnih prijeli za revolver tudi državni interesenti. Pa smo spet tam, kjer smo bili dolga desetletja pred uveljavitvijo zdaj veljavne ustave, ko duše niso bile nekaj singularno za-sebnega, intimnega in osebnega, ampak so bile, naj bi bile, v državni lasti.

Klinični psihologi in psihiatri kritični do zakona

No, pa mi je za konec uspelo priveslati v varno zavetje psihologije, psihoanalize in psihoterapije, v okrilju nastajajočega Zakona o psihoterapiji. Ampak pozor, aktualni javni diskurz o teh vprašanjih poteka v konfliktu interesov med kolegi in kolegicami in med njihovimi strokovnimi lobiji ter influencerji, ki veselo mešetarijo po medijih in strankah. Mislim, da ne vara vtis, da je glavnim akterjem predmetnega diskurza odveč branje konkretnih določb nastajajočega Zakona o psihoterapiji.

Glede ustanavljanja nove Fakultete za psihoterapijo pa se še nihče ni pozanimal, kakšne so bistvene in sklepne, tudi pisno definirane in operativne zaveze nove fakultete glede etičnih načel, standardov kakovosti, interdisciplinarnosti, povezovanja družboslovnih in medicinskih znanosti na obeh robovih osrednjega stebra psihoterapije, glede kliničnih in praktičnih elementov študija, in ne nazadnje glede akademizacije in filozofskega uvida za razumevanje duševnih motenj in bolezni z vidika vrednote javnega zdravja.

Pravkar omenjena »varnost« psihoterapevtskega zavetnega pristana me spominja na stare dobre čase, ko sem še krmaril svojega oseminpolmetrskega polizpodrivnega nimbusa med dalmatinskimi otoki. Pa na nepozabno dogodivščino, ko sem med pobegom pred nevihto zaplul v malo uvalo, ki jo je ravno zapuščala jata ladjic. Šele ko sem se sam znašel v lažnem zavetju uvale, sem, bedak, ugotovil, zakaj so jo vsi drugi zapustili, ker so na hitro pobegnili na varne valove odprtega morja, medtem ko sem se sam znašel sredi razburkanega in s skalami obdanega majhnega morskega nereda.