S projekcijo dokumentarca LGBT_SLO_1984 režiserja Borisa Petkoviča se bo jutri začel 38. festival LGBT filma. Film ustvari barvito, vibrantno in dinamično sliko preteklih štiridesetih let prizadevanja in bojev skupnosti LGBT+ za enakopravnost v družbi. Gibanje s številnimi akterji in aktivisti predstavi z vidika socialnih in političnih sprememb.

Orwellovsko leto 1984 velja za začetek povezanega delovanja skupnosti LGBT pri nas. Aprila tega leta se je namreč prvič odvil festival Magnus s podnaslovom Homoseksualnost in kultura. Kot predhodnik filmskega festivala gejevskega in lezbičnega filma oziroma današnjega Festivala LGBT filma, na katerem so zavrteli izbor evropskih in ameriških gejevskih filmov s spremljajočimi predavanji in debatami o gejevski kulturi, Magnus velja za najstarejši festival LGBT-filma v Evropi. Pri Škucu je sočasno izšla publikacija o kulturni in socialni problematiki homoseksualnosti Roza Viks, formirala se je sekcija Magnus, ki je združevala predvsem geje, deloma tudi lezbijke, in je v tistem času imela močno podporo alternativne scene, diskoteka K4 pa je ob sobotah postala Magnus Gay Club, ki se je ponovno odprl leta 1989 kot Roza disko in bil pomemben prostor, v katerem se je skupnost LGBT sestajala ter se svobodno izražala in si izmenjavala tako čustva kot mnenja.

Magnus je bil nekakšen slovenski Stonewall – torej vznik modernega družbenega gibanja, v Petkovičevem filmu pove Suzana Tratnik, literatka in sociologinja ter ena od najvidnejših aktivistk na naši lezbični sceni, ki poleg mnogih sogovornikov komentira arhivske posnetke, s katerimi režiser spleta zgodbo o dogodku, ki je prerasel v gibanje. Magnus je bil unikum, ne le v slovenskem, temveč tudi v jugoslovanskem prostoru. Da se je to zgodilo ravno v osemdesetih, o katerih Boris Petkovič meni, da so bila »najbolj produktivno umetniško obdobje v naši zgodovini«, je poskrbela takratna splošna liberalizacija družbe. Že leta 1976 smo v Sloveniji sprejeli dekriminalizacijo sporazumnih homoseksualnih odnosov, kar je bil prvi korak k bolj odprti družbi. »Za razliko od drugih gibanj po Evropi, ki so nastajala predvsem z idejo spreminjanja področne zakonodaje, je naše gibanje LGBT – to je tudi teza, na kateri sem gradil scenarij filma – predvsem kulturno. Skupnost je gradila svojo identiteto na osnovi kulture,« je za Delo razmišljal Boris Petkovič.

»V aktivizem sem zagotovo vstopil kot kulturnik,« je dejal pesnik, pisatelj in urednik Brane Mozetič, ki se je v gibanje LGBT vključil prek prvega festivala Magnus. »Populacijo LGBT+ dojemam kot manjšino, s svojimi seksualnimi preferencami, s svojim pogledom na svet, ki ni heteronormativen, ter s svojo ideologijo in kulturo, ki to populacijo vzpostavlja. Taka manjšina lahko obstane, če ima temelje v kulturi,« je poudaril Mozetič in utemeljil: »Ko nekdo pri dvanajstih ali štirinajstih letih ugotovi, da izstopa iz heteronormativnih vzorcev, potrebuje podobo, s katero se lahko vsaj deloma poistoveti, saj se ne more najti v heteronormativni matrici. Zato potrebuje svoj film, svojo literaturo, svojo umetnost.« Sprejeti heteronormativno matrico bi pomenilo potopitev, ne pa individuacijo, je dodala Suzana Tratnik, ki je z Natašo Sukič v osemdesetih ustanovila lezbično skupino, ki jo je prav tako prežemala kulturna bit. »S kulturo in umetnostjo se je mogoče tudi najbolj radikalno izraziti, veliko bolj kot skozi politiko, ki v tem smislu ni tako inovativna.«

»V aktivizem sem zagotovo vstopil kot kulturnik,« je dejal pesnik, pisatelj in urednik Brane Mozetič. FOTO: Arhiv Kineki

Revolver s homoerotičnim nabojem

Prvi umetniški izlivi skupnosti LGBT so bili objavljeni v fanzinih, kjer se je radikalnost kazala tudi v eksplicitni seksualnosti v pesniških in literarnih prispevkih ter likovnih delih, ki bi danes marsikoga šokirala, v osemdesetih pa so bila bolje sprejeta. Homoseksualnost kot tema je tu in tam dobila prostor tudi v rednem časopisju in revijah (Delo, Mladina, Tribuna, Teleks). Z organiziranjem kulturnih dogodkov in ustanavljanjem prostorov druženja se je skupnost povezovala, izdajala svoje publikacije ter leta 1990 ustvarila Revolver, prvo revijo za kulturna in politična vprašanja s homoerotičnim nabojem. »To je bila velika prelomnica, saj je bila to revija s kakovostnim tiskom in fotografijami, ki so jo prodajali v kioskih in je bila dostopna širšemu bralstvu,« je povedal Petkovič, ki je v film vključil tudi zabavno anekdoto gejevskega aktivista Mitje Blažiča, ki se je oglasil v trafiki, da bi kupil Revolver, ker pa je zaloga pošla, mu je prodajalka ponudila revijo Obramba.

Rdeča nit kulturnega gibanja LGBT je bila gotovo literatura, ki je pomagala artikulirati ideje gibanja in se skozenj tudi sama vzpostavljala in definirala. Poslanstvo piscev, sta se v pogovoru za Delo strinjala Suzana Tratnik in Brane Mozetič, je bilo pripovedovati zgodbe, ki jih geji in lezbijke niso našli v mainstream literaturi. »Prebirala sem ameriške in britanske knjige LGBT, a to so bile njihove zgodbe, ne naše. Kot pisateljica sem si želela izraziti svoja doživljanja in povedati to, kar se dogaja pri nas,« je povedala Suzana Tratnik in se spomnila, da so prve osebne izpovedi iz piscev in pisk kipele v verzih. »Praktično nemogoče je bilo dobiti članek za fanzin, vsi so pisali samo poezijo.«

Dodaten poriv je gibanju dal pojav založb, specializiranih za gejevsko in lezbično literaturo. »V drugi polovici osemdesetih ni bilo možnosti za izdajanje tovrstnih besedil,« je dejal Mozetič, ki je svoja dela začel objavljati pod okriljem založbe Škuc, pri kateri še danes izhajata dve specializirani LGBT-zbirki Lambda in Vizibilija. Danes knjige s to tematiko sporadično izhajajo tudi pri drugih založbah. Z leti je produkcija narasla in LGBT-literaturo zdaj piše okoli trideset ljudi, pri čemer sogovornika opažata zanimiv trend, da je lezbičnih pisateljic in pesnic veliko več kot njihovih gejevskih kolegov.

Suzana Tratnik: Četudi so med nami napetosti in se nismo vedno v vsem strinjali, je vsak pomembno prispeval h gibanju in dosegi ciljev. FOTO: Arhiv Kineki

(Roza) slon v sobi

Film je zgodba zase. Po »prvem valu« odkrite ali nakazane homoerotike v slovenskih filmih, za katero so poskrbeli režiserji, ki so bili tudi sami geji, Boštjan Hladnik, Vojko Duletič in František Čap, je zazevala vrzel. Petkovičev film obudi nekaj svetlih izjem v samostojni Sloveniji; lezbični prizor v Varuhu meje (2002) Maje Weiss in gejevsko ljubezen v filmu Posledice (2018) Darka Štanteta. »Slovenski film je zakleto homofoben,« je bil kritičen Brane Mozetič. »Če se vanj že prikrade homoerotični prizor, je ta nabit s homofobijo in ponavadi neposredno pospremljen z izrazom gnusa – pogosto bruhanjem domnevnega hetero protagonista. Način, na katerega mnogi režiserji v svoje filme in serije vključujejo homoerotiko, kaže na njihovo popolno nepoznavanje in nerazumevanje tvarine,« je prepričan. Tudi zato bo glavna tema letošnjega Festivala LGBT filma homofobija.

Podobno je v filmskih in literarnih kritikah, kjer so homoerotični prizori večinoma načrtno spregledani in ta tematika ni omenjena, čeprav je kot slon v sobi. »Tudi to kaže svojevrstno homofobijo. To skrivanje dejstva, zamolčevanje, ni nepomembno in vpliva na to, kako nas družba dojema,« meni Brane Mozetič. Suzana Tratnik je dodala, da namerno spregledovanje oziroma slepota vodi v nepošteno obravnavanje tematike. »Če, denimo, govorimo o slavni osebi, ki je bila odkriti gej ali lezbijka, v njeni biografiji ne moremo tega zamolčati, saj bi s tem prikrili velik del njenega življenja in povedali le del zgodbe in njene resnice.« Komu je mar, kaj počnete med štirimi stenami, pomembno je vaše delo, je ponavadi ugovor prebujene intelektualne elite, ki drugačno spolno usmerjenost, raso in razred obravnava tako, da jih ne vidi in ne omenja.

Dokumentarni film LGBT_SLO_1984 je po beograjski mednarodni premieri Boris Petkovič predstavil tudi na letošnjem Liffu. FOTO: Katja Goljat

Navidezna lahkotnost gibanja

Petković v svojem filmu LGBT_SLO_1984 načrtno ne poudarja številnih napadov na gejevsko in lezbično skupnost, pač pa novice o nasilju in nestrpnem govoru tu in tam pricurljajo v zgodbo in kulminirajo s sovražnim govorom v parlamentu leta 2004 ob razpravi o istospolnih partnerstvih. »Tako sem se odločil, ker nisem hotel legitimizirati početja nestrpnežev. Čeprav je zelo povedno, da niti predsednik državnega zbora takrat ni ustavil oziroma obsodil izrečenih besed.«

Tako film morda zbuja vtis, da je gibanje LGBT potekalo lahkotno, čeprav ga akterji vidijo kot nenehen boj malih zmag in velikih porazov, poln jeze. Nasilje in nestrpnost sta bila vedno prisotna in sta vznikala ob posameznih dogodkih – pred in po vsaki paradi ponosa, ob nastopu Sester na Evroviziji, na literarnem večeru, posvečenem mladim LGBT-ustvarjalkam in ustvarjalcem v Cafe Open ... A že v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja so se vrstili napadi na posameznike na znanih gejevskih zbirališčih. Nad njimi so se izživljali tako meščani kot policaji. Toda ti napadi so bili prikriti, odkritih napadov ni bilo veliko, je povedal Mozetič, ki je zaradi svoje spolne usmerjenosti dobival grožnje (tudi na dom) šele po letu 2000. »Kot bi v socializmu vladala neka zadržanost, zadrega pred takim obnašanjem, ljudje tako niso izražali osebnih mnenj, v novi dobi pa so dobili krila in postali napadalni. Ta trend zdaj narašča, kot po vsej Evropi, tudi pri nas,« opaža.

Primerjanje teže slovenskega boja z odločno newyorško vstajo skupnosti LGBT, imenovano Stonewall, leta 1969, ki jo je policija poskušala grobo zadušiti, je nehvaležno, meni Boris Petkovič. »Težko je primerjati med sabo katerekoli oblike diskriminacije. Če parafraziram Tolstoja: Vse srečne družbe so si podobne, vsaka diskriminacija pa je posebna po svoje. Dejstvo je, da se ta skupnost že desetletja in se še danes spoprijema z nenehno diskriminacijo v javnih medijih, s sovražnim govorom na družbenih platformah in nasiljem nad posamezniki. Ne moremo reči, da jim je bilo tukaj kaj lažje kot tistim v New Yorku, bilo je zgolj drugače. Pritisk večinske populacije je strašljiv – kar v govoru na koncu filma lepo izrazi Suzana Tratnik, rekoč: 'Še dobro, da se mi ni utrgalo.'«

Petkovič je nadaljeval: »Do ljudi, ki to preživljajo, čutim najgloblje občudovanje in spoštovanje. Ne le da so preživeli, ampak so se na nenehno nasilje odzvali s kulturnim aktivizmom, miroljubno, celo s humorjem, in so na koncu obstali. Njihov boj je inspiracija za vse nas, za vso družbo. Namreč hitro lahko vsak postane tisti drugi. Morda nam je v zadnjih dveh letih Janševe vlade še bolj jasno, kako hitro se lahko znajdeš v položaju diskriminiranih, izključenih ljudi. Novinarji in filmarji smo v teh dveh letih na lastni koži izkusili, kako je, če zakoni zate ne veljajo, in kako hitro si izključen iz družbe, ko je vlada zaustavila financiranje STA in slovenskega filma. Zdrava družba se mora zavedati, da so človekove pravice za vse in jih ne moreš kupiti na tržnici v slogu, gospa, dajte mi kilogram pravic za belopolte heteroseksualne Evropejce in Evropejke. Če hočemo imeti odprto družbo, se je treba postaviti za vse in braniti pravice manjšin,« je svoj aktivistični vzgib, ki ga je gnal k raziskovanju in snemanju te tematike, opisal avtor filma.

Bitka dobljena, boj se nadaljuje

Ko je gibanje ujelo momentum in se je skupnost povezala, se je kulturni aktivizem prevesil v politični boj. Film, s katerim je Boris Petkovič lovil 35-letnico Magnusa (končan bi moral biti še pred pandemijo, pa se je produkcija zaradi pomanjkanja finančnih sredstev zavlekla), je na koncu ujel in proslavil zakonsko izenačitev pravic istospolnih parov, sprejeto oktobra. Čeprav je bil to skupni cilj gibanja, boj po izbojevani zmagi nikakor ni končan. »To so zelo pomembni dosežki in pomembni družbeni premiki, ampak problem manjšine ostaja. Boj je vseživljenjski in se nadaljuje na parcialnih ravneh, del iniciative pa prevzemajo tudi profesionalne nevladne organizacije. Težišče boja se zdaj, denimo, prenaša na pravice trans oseb. Tudi ko se bodo rešile te težave, najbrž še vedno ne bo izpolnjenega pogoja, ki smo ga predlagali leta 1988, to je uvedba te tematike v javno šolstvo, kar bi zares obravnavalo in začelo spreminjati odnos do te teme v družbi,« je opozoril Mozetič, ki ni bil optimističen: »Z nestrpnostjo v družbi še zdaleč nismo razčistili. Te nestrpnosti je in bo kvečjemu več.«

Gibanje je organska tvorba, pojav, ki se vzpostavlja in izgineva, povezuje in združuje enake, a v bistvu različne ljudi z različnimi težnjami, je poudarila Suzana Tratnik. »Med nami so velike razlike, ena od takih je razredno vprašanje, ki tudi znotraj skupnosti ostaja tabuizirano,« je dodala. »Ko se ti štiridesetletna zgodovina preteklega dela takole v uri in pol filma zvrti pred očmi, šele spoznaš, koliko malih bitk smo izborili do te končne zmage z zakonom o izenačitvi pravic istospolnih parov. Film pokaže rezultate in sinergijo, ki je vladala med pogosto ne tako povezano skupnostjo. Četudi so med nami napetosti in se nismo vedno v vsem strinjali, je prav vsak med nami pomembno prispeval h gibanju in dosegi ciljev,« je sklenila Suzana Tratnik.