Lubitschevo dotikanje Slovenije
V Slovenski kinoteki bo nocoj poseben večer z Nicolo Lubitsch, posvečen njenemu očetu, kultnemu režiserju Ernstu Lubitschu.
Odpri galerijo
Ernst Lubitsch (desno) z zvezdnikoma Claudette Colbert in Garyjem Cooperjem med snemanjem filma Bluebeard's Eighth Wife (Sinjebradčeva osma žena).
FOTO: Promocijsko gradivo
Nastanek Slovenske kinoteke je močno zvezan z imenom Ernst Lubitsch. Leta 1994 so namreč pri nas našli njegov filmski prvenec Ko sem bil mrtev, ki je veljal za izgubljenega. Odtlej je Lubitsch večkrat zaznamoval slovenski kulturni prostor. To dokazuje tudi današnje gostovanje njegove hčere Nicole Lubitsch v Slovenski kinoteki, kjer bo prisostvovala na posebnem dogodku.
Sodeč po pripovedovanju direktorja Slovenske kinoteke Ivana Nedoha, je najdba »izgubljenega« Ko sem bil mrtev sama vredna kakšnega filma. Leta 1994, v času nastajanja Slovenske kinoteke, je zdaj že upokojeni kustos Goriškega muzeja Drago Sedmak kustosinji Lili Nedič in tedanjemu direktorju Kinoteke Silvanu Furlanu prinesel v pregled nekaj filmskih kolutov iz zapuščine vipavskega zbiralca Štefana Štekarja. Med materiali sta našla tudi trak, za katerega se je izkazalo, da je prvi celovečerni film režiserja Ernsta Lubitscha Ko sem bil mrtev iz leta 1916.
»Težko je opisati entuziazem, ki je tedaj preveval sodelavce komaj nastajajoče ustanove. S pomočjo ministrstva za kulturo je Slovenska kinoteka film restavrirala in ga slavnostno predvajala na najstarejšem in največjem filmskem festivalu nemih filmov v Pordenonu,« pravi Nedoh. »Z odkritjem in rešitvijo prvenca tega velikega režiserja je Slovenska kinoteka slavnostno stopila ob bok svetovnim filmskim arhivom že v obdobju svojega ustanavljanja,« še dodaja.
V filmu sam Lubitsch igra bonvivanta, ki živi z ženo in taščo. Slednja ni navdušena nad njegovim razgibanim družabnim življenjem in tako ga nekega dne zaklene ven iz stanovanja. Razposajeni mož se odloči, da bo uprizoril lastno smrt in končno zaživel, kot mu ustreza. A kmalu dojame, da ženo vendarle pogreša; tako se v svojo hišo vrne v vlogi služabnika, ki se mora zdaj soočiti s snubci svoje žene.
Ta zgodba je navdahnila istoimensko, izjemno uspešno in večkrat nagrajeno komedijo v SNG Drami leta 2010. V njej so vloge odigrali štirje vrhunski slovenski igralci: Alojz Svete, Janez Škof, Boris Mihalj in Jernej Šugman. Zadnjo predstavo so odigrali leta 2017. Zaradi zanimanja so bile v načrtu številne ponovitve, a so jih po smrti edinstvenega Šugmana, ki je v Ko sem bil mrtev briljiral v vlogi tašče, odpovedali. Skupno so odigrali 207 predstav pred 35.454 gledalci.
Po zaslugi predstave je Slovenijo zaznala tudi Lubitscheva edina potomka Nicola Lubitsch. O svojem gostovanju je za Delo povedala: »Že pred leti so me poklicali iz ljubljanske Drame in prosili za pravice očetovega filma Ko sem bil mrtev, ker so hoteli napraviti predstavo. Vse ostalo je zgodovina. Na moje presenečenje je bila predstava zelo uspešna. Moram priznati, da tedaj nisem vedela nič o Sloveniji. Šele potem sem jo začela spoznavati in kar sem dognala, me je fasciniralo. Vse je delovalo lepo, vsi so mi o tej državi govorili same dobre reči, tako da sem odtlej hotela priti na obisk. Priti v Slovenijo sem si želela najbolj na svetu. Predstavljajte si moje presenečenje, ko sem lani dojela, da v Ljubljani obstaja 'klapa Lubitsch'. To je samo še utrdilo mojo željo, da vas obiščem.«
Z zadnjim stavkom Nicola Lubitsch meri na tisti krog slovenskih teoretikov (vključno s spodaj podpisano), ki v Ernstu Lubitschu vidijo neustavljiv vir navdiha in so mu tako posvetili številne članke, zbornike ter simpozije. Kot se natančneje spominja Ivan Nedoh, je leta 2012 na pobudo filozofa Mladena Dolarja Slovenska kinoteka v sodelovanju z Društvom za teoretsko psihoanalizo organizirala Jesensko filmsko šolo, posvečeno ustvarjalnemu opusu Ernsta Lubitscha. Razlog, da je Lubitsch v Ljubljano zvabil pisano druščino mednarodnih teoretikov, je bil predvsem v tem, da je ime tega režiserja kljub njegovemu mojstrstvu danes v širši javnosti tako rekoč pozabljeno.
»Zborniku predavanj z naslovom Zadeva Lubitsch sta se kmalu pridružila angleški prevod v izdaji Slovenske kinoteke z naslovom Lubitsch Can't Wait in nemški prevod v reviji Neue Rundschau,« pravi Nedoh. »Lubitschevi filmi so bili deležni več teoretske pozornosti tudi na mednarodnih konferencah in kolokvijih, kot na primer na Univerzi v Fribourgu v Švici in v mehiški Kinoteki.« Lani je ekipo ljubljanskih in tujih teoretskih apologetov Lubitscha tako kot v Ljubljani gostil kino Babylon v Berlinu, dogodka pa se je udeležila tudi Nicola Lubitsch s hčerko.
Današnja projekcija filma Ko sem bil mrtev v Kinoteki bo posebna. V živo jo bo spremljala glasba Urbana Kodra z Andrejem Goričarjem na klavirju in Jožetom Kregarjem na saksofonu in klarinetu, filmu pa bo sledil pogovor z Nicolo Lubitsch. Vodila ga bo Ivana Novak, ena največjih poznavalk Lubitschevega opusa, organizatorka številnih dogodkov, povezanih s tem avtorjem, in sourednica vseh zgoraj omenjenih publikacij.
V prvi nemi Lubitschevi klasiki najdemo prvine, ki se nasploh pojavljajo v njegovi kinematografiji. Že tu je na delu njegov hudomušni slog, s katerim se je ta režiser v svojih filmih pogosto loteval vzponov in padcev v ljubezenskem življenju. Zakonski pari, ljubimkanje, iskanje prave ljubezni, možnost ljubezni v troje so pogoste teme predvsem njegovih komedij; tako nemih uspešnic v Nemčiji in ZDA kot zvočnih hollywoodskih klasik tridesetih let, kot sta Težave v raju in Načrt za življenje ali kasnejših Ninočka in Cluny Brown. K temu velja dodati, da je Lubitsch s komedijo dovolj drzno naslovil tudi nekatera pereča politična vprašanja: ravno v Težavah v raju se je dotaknil ameriške recesije po črnem petku leta 1929, druge svetovne vojne se je lotil v mojstrovini Biti ali ne biti leta 1940, še pred vstopom ZDA v vojno, ko se je zdel Hitlerjev vojaški stroj nepremagljiv.
Njegovi sodobniki in nasledniki, denimo Preston Sturges, Otto Preminger, Billy Wilder, Peter Bogdanovich in številni drugi, so se na snemanju kakšnih težkih prizorov velikokrat spraševali: »Kako bi to napravil Lubitsch?« Nemški režiser je namreč še tako problematične dimenzije življenja znal prikazati s spretno rabo filmskega jezika, predvsem s senzibilnim vključevanjem vizualnih insinuacij. Za režijsko eleganco in prefinjenost njegovih brezkompromisnih komedij se je v filmski teoriji prijelo ime Lubitschev prijem: »the Lubitsch touch«.
Sodeč po pripovedovanju direktorja Slovenske kinoteke Ivana Nedoha, je najdba »izgubljenega« Ko sem bil mrtev sama vredna kakšnega filma. Leta 1994, v času nastajanja Slovenske kinoteke, je zdaj že upokojeni kustos Goriškega muzeja Drago Sedmak kustosinji Lili Nedič in tedanjemu direktorju Kinoteke Silvanu Furlanu prinesel v pregled nekaj filmskih kolutov iz zapuščine vipavskega zbiralca Štefana Štekarja. Med materiali sta našla tudi trak, za katerega se je izkazalo, da je prvi celovečerni film režiserja Ernsta Lubitscha Ko sem bil mrtev iz leta 1916.
Ernst Lubitsch Foto Wikipedia
»Težko je opisati entuziazem, ki je tedaj preveval sodelavce komaj nastajajoče ustanove. S pomočjo ministrstva za kulturo je Slovenska kinoteka film restavrirala in ga slavnostno predvajala na najstarejšem in največjem filmskem festivalu nemih filmov v Pordenonu,« pravi Nedoh. »Z odkritjem in rešitvijo prvenca tega velikega režiserja je Slovenska kinoteka slavnostno stopila ob bok svetovnim filmskim arhivom že v obdobju svojega ustanavljanja,« še dodaja.
Film in Drama
V filmu sam Lubitsch igra bonvivanta, ki živi z ženo in taščo. Slednja ni navdušena nad njegovim razgibanim družabnim življenjem in tako ga nekega dne zaklene ven iz stanovanja. Razposajeni mož se odloči, da bo uprizoril lastno smrt in končno zaživel, kot mu ustreza. A kmalu dojame, da ženo vendarle pogreša; tako se v svojo hišo vrne v vlogi služabnika, ki se mora zdaj soočiti s snubci svoje žene.
Ta zgodba je navdahnila istoimensko, izjemno uspešno in večkrat nagrajeno komedijo v SNG Drami leta 2010. V njej so vloge odigrali štirje vrhunski slovenski igralci: Alojz Svete, Janez Škof, Boris Mihalj in Jernej Šugman. Zadnjo predstavo so odigrali leta 2017. Zaradi zanimanja so bile v načrtu številne ponovitve, a so jih po smrti edinstvenega Šugmana, ki je v Ko sem bil mrtev briljiral v vlogi tašče, odpovedali. Skupno so odigrali 207 predstav pred 35.454 gledalci.
Po zaslugi predstave je Slovenijo zaznala tudi Lubitscheva edina potomka Nicola Lubitsch. O svojem gostovanju je za Delo povedala: »Že pred leti so me poklicali iz ljubljanske Drame in prosili za pravice očetovega filma Ko sem bil mrtev, ker so hoteli napraviti predstavo. Vse ostalo je zgodovina. Na moje presenečenje je bila predstava zelo uspešna. Moram priznati, da tedaj nisem vedela nič o Sloveniji. Šele potem sem jo začela spoznavati in kar sem dognala, me je fasciniralo. Vse je delovalo lepo, vsi so mi o tej državi govorili same dobre reči, tako da sem odtlej hotela priti na obisk. Priti v Slovenijo sem si želela najbolj na svetu. Predstavljajte si moje presenečenje, ko sem lani dojela, da v Ljubljani obstaja 'klapa Lubitsch'. To je samo še utrdilo mojo željo, da vas obiščem.«
Z zadnjim stavkom Nicola Lubitsch meri na tisti krog slovenskih teoretikov (vključno s spodaj podpisano), ki v Ernstu Lubitschu vidijo neustavljiv vir navdiha in so mu tako posvetili številne članke, zbornike ter simpozije. Kot se natančneje spominja Ivan Nedoh, je leta 2012 na pobudo filozofa Mladena Dolarja Slovenska kinoteka v sodelovanju z Društvom za teoretsko psihoanalizo organizirala Jesensko filmsko šolo, posvečeno ustvarjalnemu opusu Ernsta Lubitscha. Razlog, da je Lubitsch v Ljubljano zvabil pisano druščino mednarodnih teoretikov, je bil predvsem v tem, da je ime tega režiserja kljub njegovemu mojstrstvu danes v širši javnosti tako rekoč pozabljeno.
»Zborniku predavanj z naslovom Zadeva Lubitsch sta se kmalu pridružila angleški prevod v izdaji Slovenske kinoteke z naslovom Lubitsch Can't Wait in nemški prevod v reviji Neue Rundschau,« pravi Nedoh. »Lubitschevi filmi so bili deležni več teoretske pozornosti tudi na mednarodnih konferencah in kolokvijih, kot na primer na Univerzi v Fribourgu v Švici in v mehiški Kinoteki.« Lani je ekipo ljubljanskih in tujih teoretskih apologetov Lubitscha tako kot v Ljubljani gostil kino Babylon v Berlinu, dogodka pa se je udeležila tudi Nicola Lubitsch s hčerko.
Današnja projekcija filma Ko sem bil mrtev v Kinoteki bo posebna. V živo jo bo spremljala glasba Urbana Kodra z Andrejem Goričarjem na klavirju in Jožetom Kregarjem na saksofonu in klarinetu, filmu pa bo sledil pogovor z Nicolo Lubitsch. Vodila ga bo Ivana Novak, ena največjih poznavalk Lubitschevega opusa, organizatorka številnih dogodkov, povezanih s tem avtorjem, in sourednica vseh zgoraj omenjenih publikacij.
Ko sem bil mrtev v SNG Drami.
FOTO: Peter Uhan
FOTO: Peter Uhan
Elegantni filmski jezik
V prvi nemi Lubitschevi klasiki najdemo prvine, ki se nasploh pojavljajo v njegovi kinematografiji. Že tu je na delu njegov hudomušni slog, s katerim se je ta režiser v svojih filmih pogosto loteval vzponov in padcev v ljubezenskem življenju. Zakonski pari, ljubimkanje, iskanje prave ljubezni, možnost ljubezni v troje so pogoste teme predvsem njegovih komedij; tako nemih uspešnic v Nemčiji in ZDA kot zvočnih hollywoodskih klasik tridesetih let, kot sta Težave v raju in Načrt za življenje ali kasnejših Ninočka in Cluny Brown. K temu velja dodati, da je Lubitsch s komedijo dovolj drzno naslovil tudi nekatera pereča politična vprašanja: ravno v Težavah v raju se je dotaknil ameriške recesije po črnem petku leta 1929, druge svetovne vojne se je lotil v mojstrovini Biti ali ne biti leta 1940, še pred vstopom ZDA v vojno, ko se je zdel Hitlerjev vojaški stroj nepremagljiv.
Njegovi sodobniki in nasledniki, denimo Preston Sturges, Otto Preminger, Billy Wilder, Peter Bogdanovich in številni drugi, so se na snemanju kakšnih težkih prizorov velikokrat spraševali: »Kako bi to napravil Lubitsch?« Nemški režiser je namreč še tako problematične dimenzije življenja znal prikazati s spretno rabo filmskega jezika, predvsem s senzibilnim vključevanjem vizualnih insinuacij. Za režijsko eleganco in prefinjenost njegovih brezkompromisnih komedij se je v filmski teoriji prijelo ime Lubitschev prijem: »the Lubitsch touch«.
