O razvojnih perspektivah slovenske kinematografije

Nacionalni svet za kulturo (NSK) je v nedeljo oblikoval nekaj sklepov in usmeritev, povezanih z razvojnimi perspektivami slovenske kinematografije.
Fotografija: Ministrstvo za kulturo. FOTO: Leon Vidic/Delo
Odpri galerijo
Ministrstvo za kulturo. FOTO: Leon Vidic/Delo

Nacionalni svet za kulturo (NSK) je v nedeljo oblikoval nekaj sklepov in usmeritev, povezanih z razvojnimi perspektivami slovenske kinematografije.

Nataša Bučar, direktorica Slovenskega filmskega centra (SFC), javne agencije RS, je opozorila na pomanjkljivosti trenutne ureditve, ki se, kar zadeva SFC, po njenem mnenju kažejo v odvisnosti, saj je kljub programski avtonomiji SFC posredni proračunski uporabnik in v veliki meri odvisen od drugih državnih organov; v finančni podhranjenosti, saj imamo enega najnižjih povprečnih proračunov za film v Evropi; v kadrovski podhranjenosti, v popolni odvisnosti od proračunskih sredstev, saj ZSFCJA ne omogoča zunajproračunskega financiranja agencije; v zbirokratiziranosti področja, ker prenormiranost ZSFCJA ne omogoča fleksibilnosti, ki jo avdiovizualno področje potrebuje; v prezasedenosti Viba filma, kar povzroča potrebe po dodatnem financiranju projektov; v zastareli zakonski ureditvi, saj velja preživet sistem strokovno-programskih komisij ...
 
Jani Virk, urednik igranega programa TV Slovenija, je opozoril, da se 62 let po ustanovitvi slovenske televizije eden od obeh ustanovnih programov javne televizije ne uvršča več niti med pet programov Televizije Slovenija (informativni, športni, razvedrilni, program plus, kulturni in umetniški - KUP), temveč je postal eno od osmih uredništev znotraj KUP. Statusni padec igranega programa je z leti po njegovem mnenju pripeljal tudi do žanrskega in finančnega hiranja igranih vsebin na javni televiziji. Drastični upad je produkcija  igranih programov na javni televiziji doživela predvsem po implementaciji 17. člena zakona o SFC leta 2011. Posledica je bila, da je javna televizija leta 2013 lahko producirala le še en sam projekt, televizijski film, in bila obsojena na hiranje lastne produkcije. Leta 2017 in 2018 je posnela še zadnja dva filma, kasneje pa je vsako leto posnela po eno šestdelno nadaljevanko.
 
Klemen Dvornik, predsednik Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev, je povedal, da slovenski filmski in televizijski ustvarjalci trenutno živijo v težkih časih, in sicer tako zaradi pandemije kot lanskoletnih zapletov pri javnem sofinanciranju filmskega področja. Je zagovornik tega, da se pri debatah in pri razmišljanju v središče postavi avtorje, ker so tisti, ki so v tem poklicu poklicani, tisti, ki jim je to prav poklic, poklicanost in so temu na ta način tudi predani. Ta ustvarjalni del je najbolj živ, najbolj dinamičen in okrog tega je treba graditi. Tu vidi, da je pomembno to, da se išče vrhunskost, v sklopu tega misli, da bi morali model nadgraditi tako, da bi podpiral vrhunsko ustvarjanje. V tem trenutku je po Dvornikovem mnenju v slovenskem filmu ali avdiovizualni ustvarjalnosti premalo denarja. Leta 2000 je takratni minister za kulturo Rudi Šeligo rekel, da slovenski film potrebuje 25 milijonov, da bi se razvil do svojih maksimalnih potencialov. Dvornik meni, da sta danes tako avdiovizualna kultura kot celoten sektor potisnjena na rob. Nikoli ni bilo politične volje. Morda so včasih bili boljši ali slabši trenutki.
 
Ženja Leiler,
direktorica Slovenske kinoteke, je poudarila, da Slovenija na področju digitaliziranja in digitalnega restavriranja svoje filmske in druge avdiovizualne dediščine izrazito zaostaja. Če slovenske filmske in druge avdiovizualne dediščine ne bomo zelo pospešeno digitalizirali, bomo kmalu ostali brez nje. Prednostna naloga na tem področju torej je, da v čim krajšem času digitaliziramo čim več slovenske filmske dediščine, saj nam bo v prihodnosti zaradi permanentnega staranja filmskega traku oziroma fotokemičnih nosilcev le na ta način uspelo to dediščino zaščititi in sistematično ter v skladu z vsemi zahtevami stroke tudi digitalno restavrirati in narediti dostopno javnosti. Zakon o zagotavljanju sredstev za določene nujne programe RS v kulturi in izvajanje kohezijske politike 2021–2027, osredotočene tudi na varstvo in razvoj kulturne dediščine, tako po dolgem času omogočata, da bi lahko razvili kadre in tehnično bazo, potrebno za izrazito pospešitev najprej digitalizacije, po sočasno potekajočem izobraževanju pa tudi digitalnega restavriranja slovenske filmske dediščine. Po koncu projekta bi imeli zagotovljeno strokovno in tehnično infrastrukturo, potrebno za nadaljevanje dela na tem področju, pa tudi njegovo morebitno komercialno koriščenje.

Komentarji: