Pogum pri raziskovanju

V spomin snemalcu in montažerju Ivanu Marinčku - Žanu, pionirju slovenskega filma.
Fotografija: V 99. letu je umrl Ivan Marinček, mojster črno-bele filmske fotografije in avtor več kultnih slovenskih filmov. Foto Rado Likon
Odpri galerijo
V 99. letu je umrl Ivan Marinček, mojster črno-bele filmske fotografije in avtor več kultnih slovenskih filmov. Foto Rado Likon

Kekec, To so gadi, Na svoji zemlji, Ne joči, Peter, Deveti krog, to je le nekaj zvenečih naslovov med 17 celovečernimi igranimi ter več kot 80 kratkimi in dokumentarnimi filmi, ki jih obsega njegova filmografija. Bil je mojster črno-bele fotografije in v tandemu z režiserjem Francetom Štiglicem navdihujoč avtor vizualnih podob. Umrl je v 99. letu, v domači kinematografiji mu pripada mesto pionirja.

Ivan Marinček - Žan je bil v vsem prvi. S Francetom Štiglicem, s katerim sta redno sodelovala, je posnel prvi slovenski zvočni igrani celovečerec Na svoji zemlji (1948), z Jožetom Galetom prvo filmsko vsegeneracijsko uspešnico Kekec (1951), ki je tudi prvi slovenski oziroma jugoslovanski film, ki je v Benetkah prejel zlatega leva v sekciji mladinskih filmov, in nato še njegovo nadaljevanje Srečno, Kekec! (1963), ki je zapisan kot prvi slovenski barvni celovečerec. Prvi se je spopadel s širokim formatom, v katerem sta s Štiglicem v črno-beli tehniki posnela mladinsko uspešnico Ne joči, Peter (1964), in zatem na cinemaskopsko platno prvi pri nas prinesel še barve v Štigličevem Amandusu (1966). Skupaj sta, kot uveljavljen avtorski tandem, posnela Deveti krog (1960), prvi jugoslovanski film, ki je bil nominiran za tujejezičnega oskarja, in eno prvih slovenskih televizijskih nanizank VOS (1965). S srbskim režiserjem Aleksandrom Sašo Petrovićem je posnel prvi jugoslovanski novovalovski film Dva (1961) in bil med prvimi slovenskimi direktorji fotografije, ki so sodelovali v mednarodnih koprodukcijah.

»Nedvomno je bil pionir, saj se je prvi spopadel s tehničnimi novostmi, ki so spremljale zgodovino filma,« prikima Marinčkov prijatelj in stanovski kolega Radovan Čok. »Od najstniških let se ni ločil od kamere. Odkar si je kot gimnazijec sposodil prvo osmičko (8-mm kamero, op. p.), pa do konca je snemal, dokler so ga držale noge. V teh desetletjih filma, ko se je razvijala tehnologija, se je snemanja vedno na novo učil. Spoznal se je tudi na digitalno kamero, čeprav nanjo ni snemal filmov,« pripoveduje Čok.

»V začetku smo delali s petdesetkilogramskimi kamerami, na koncu s polkilogramskimi. Rezultati pa so nazadnje isti,« je nekoč o spremembah tehnologije kratko in jedrnato zaključil Marinček sam.

»S svojim zgledom nam je vsem sporočal, da pred novostmi, s katerimi se danes pri svojem poslu srečujemo tako rekoč vsak dan, ni treba imeti nobenega strahu. Vlival nam je pogum pri raziskovanju,« je ob žalostni novici ob njegovi smrti povedal direktor fotografije Simon Tanšek.

<em>Kekec</em>, <em>To so gadi</em>, <em>Na svoji zemlji</em>, <em>Ne joči, Peter</em>, <em>Deveti krog,</em> to je le nekaj zvenečih naslovov med 17 celovečernimi igranimi ter več kot 80 kratkimi in dokumentarnimi filmi, ki jih obsega njegova filmografija. Foto Rado Likon
Kekec, To so gadi, Na svoji zemlji, Ne joči, Peter, Deveti krog, to je le nekaj zvenečih naslovov med 17 celovečernimi igranimi ter več kot 80 kratkimi in dokumentarnimi filmi, ki jih obsega njegova filmografija. Foto Rado Likon

 

Prvi tudi pri nagradah


Celo nagrade je Ivan Marinček dobival prvi – kot bi jih ustanovili prav zanj. Skupaj z režiserjem Dušanom Povhom je bil prejemnik prve Badjurove nagrade za življenjsko delo, najvišjega strokovnega priznanja na področju filmskega ustvarjanja, ko so jo (za življenjsko delo) prvič podelili leta 1995. Prav tako je (ob Žaru Tušarju in Ivu Belcu) dobil prvo stanovsko nagrado za življenjsko delo iris, ki jo od leta 2016 podeljuje združenje filmskih snemalcev.

Ob tej priložnosti je o vlogi direktorja fotografije povedal, da ga vidi kot režiserjevega glavnega pomočnika: »Direktor fotografije se mora poglobiti v režiserjevo željo in jo po možnosti nadgraditi.«

Prav to njegovo odliko je ob prijateljevi smrti poudaril Radovan Čok, namreč Marinčkovo sposobnost, da je vsak scenarij, ki so mu ga ponudili, videl drugače in znal poiskati nov vizualni slog za vsak film. »To, da ni imel svojega osebnega sloga, je za snemalca dobra lastnost, saj se tako lahko prilagodi režiserjevi viziji. Zato je Marinček lahko tako dobro in tako dolgo sodeloval s Štiglicem, Čapom in drugimi režiserji pri slogovno precej različnih filmih.«

Sicer je slovel po presunljivo ekspresivni, moderni fotografiji, ki je bila posebej inovativna v črnovalovski avantgardi Dva, doda Čok, Tanšek pa, »kar zadeva kompozicijo in delo z lučjo«, pohvali mojstrovino Deveti krog, za katero je Marinček prejel zlato puljsko areno.

Pod filma Na svoji zemlji in Kekec se je podpisal tudi kot montažer. »To, da je znal montirati, mu je pri delu snemalca zelo koristilo. Snemanje je namreč prva montaža filma. Če film ni dobro posnet, ga niti montažer ne more rešiti. Marinček je dobro poznal to plat filma in je montažne principe upošteval že med samim snemanjem,« pripoveduje Čok, ki je ob Marinčkovi devetdesetletnici v reviji Ekran objavil njegov portret.
 

Od kamere k fotoaparatu


Tudi zadnja leta ga strast do filma ni zapustila in je v svet zrl skozi objektiv. Kamero je zamenjal z malim digitalnim fotoaparatom, s katerim je postal nepogrešljiv kronist vsakršnih filmskih dogodkov in srečanj, na katerih je sam sprejemal čestitke navdušenih najstnikov, kot pred dvema letoma na projekciji restavrirane in digitalizirane uspešnice To so gadi, ki je bila njegov zadnji film.
»Vedno je bil nasmejan in se je veselo smukal naokoli s svojim malim fotoaparatom in 'nadlegoval vse okoli sebe', kot je menila njegova hčerka, ki mu je nekajkrat fotoaparat skrila. Takrat je bil neskončno užaljen. Tiste dneve je bil zelo nesrečen,« se spominja Marinčkov prijatelj, direktor fotografije Rado Likon, ki ga je zadnja leta obiskoval tudi doma. »Njegova soba je bila polna stvari, videti je bila kot nekakšen muzej, in nihče ni imel vstopa vanjo, niti hčerka Sonja, ki si je nadvse prizadevala, da bi jo malce pospravila,« pripoveduje Likon.

Tudi zadnja leta ga strast do filma ni zapustila in je v svet zrl skozi objektiv. Kamero je zamenjal z malim digitalnim fotoaparatom, s katerim je postal nepogrešljiv kronist vsakršnih filmskih dogodkov in srečanj, na katerih je sam sprejemal čestitke navdušenih najstnikov, kot pred dvema letoma na projekciji restavrirane in digitalizirane uspešnice <em>To so gadi</em>, ki je bila njegov zadnji film.Foto Leon Vidic
Tudi zadnja leta ga strast do filma ni zapustila in je v svet zrl skozi objektiv. Kamero je zamenjal z malim digitalnim fotoaparatom, s katerim je postal nepogrešljiv kronist vsakršnih filmskih dogodkov in srečanj, na katerih je sam sprejemal čestitke navdušenih najstnikov, kot pred dvema letoma na projekciji restavrirane in digitalizirane uspešnice To so gadi, ki je bila njegov zadnji film.Foto Leon Vidic


»Bil je zelo energičen in rahlo trmast,« se namuzne Radovan Čok, ko povprašamo o Marinčkovih osebnostnih lastnostih. »Žan je znal biti svojeglav in se je lahko tudi hitro razjezil, ampak je bil zelo dobrosrčen človek.« Tanšek pa se ga spominja po neizmernem veselju do dela, »kar ga je najbrž tudi tako dolgo držalo v akciji«, doda.

Ob devetdesetletnici Ivana Marinčka - Žana so kolegi iz združenja filmskih snemalcev posneli njegove pripovedi, anekdote in spomine, režiral jih je Radovan Čok. Dokumentarni portret, ki je ob Marinčku posvečen še Žaru Tušarju in Ivu Belcu, pa žal še ni ugledal luči sveta. Marinčkovi kolegi tako upajo, da ga bodo lahko kmalu prikazali, prav tako kot si želijo iz njegovega fotoarhiva, ki se je polnil predvsem v zadnjih letih, postaviti razstavo v spomin pionirju slovenskega filma.

Komentarji: