Slovenski film počasi odkriva ženske

Številne vodilne položaje kulturnih ustanov zasedajo ženske, a to ni dovolj.
Fotografija: Varuh meje Maje Weiss, prvi celovečerec režiserke.
Odpri galerijo
Varuh meje Maje Weiss, prvi celovečerec režiserke.

V samostojni Sloveniji smo prva celovečerna filma, ki sta ju podpisali ženski, dobili leta 2002. Od leta 1995, odkar imamo nacionalni filmski program, do danes lahko naštejemo devet celovečernih filmov avtoric, kar je 10 odstotkov celotne produkcije.

Te in mnoge druge podatke prinaša nova raziskava Dejstva in številke: enakost spolov Slovenskega filmskega centra (SFC) in osvetljuje nezavidljiv položaj avtoric v slovenskem filmu. Raziskava kaže, da so ženske v avdiovizualnem poklicu slabo zastopane na vseh ravneh. V 90 odstotkih filme pri nas snemajo moški in zanje prejmejo tudi več sredstev kot režiserke. Poklice, ki veljajo za ključne pri filmu, od režije, produkcije do direktorja fotografije, pisanja scenarija, glasbe, montaže itd., pri nas po večini, torej v več kot 80 odstotkih, opravljajo moški. Ženske prevladujejo v poklicu maskerk in kostumografk, tudi pri vlogah v filmu zaostajajo za moškimi kolegi.

V Evropski uniji je spolna enakost ena ključnih političnih agend. Po besedah Susan Newman-Bau­dis, vodje projektov Eurimages, izvršnega sklada za koprodukcije, je vprašanje enakosti med spoloma zlasti pomembno na področju filmske industrije. Raziskava, ki jo je s SFC pripravila Nika Gričar, je prva tovrstna pri nas, ki po eni strani analizira dano situacijo, po drugi pa zahteva določene sistemske spremembe.

Režiserka Maja Weiss je poudarila, kako težko je kot avtorica prišla do prvega celovečernega filma. Študij je končala leta 1988, svetovna premiera njenega prvenca Varuh meje je bila leta 2002. Na Berlinalu je film prejel nagrado za najbolj inovativni evropski film in na Festivalu slovenskega filma vesno za režijo. Zasluge, da je film prišel do finalizacije, je imel tedanji direktor Slovenskega filmskega sklada Filip Robar Dorin, ki se je osebno zavzel zanj, je povedala Maja Weiss. Z distribucijo, ki je bila v »moških rokah«, so bile večje težave, je dodala.

Mladostna energija in (pre)drznost, poleg nadarjenosti in pridnosti, dobre ideje in odlično zapakiranega projekta, so prednosti, ki bi jih tudi današnje mlade filmarke morale pravočasno izkoristiti v vseh pogledih na poti do realizacije projekta. Seveda se pozitivna zgodba lahko zgodi le ob pogumnem direktorju ali direktorici Slovenskega filmskega centra, ki nima predsodkov do spola in prepozna potencial projekta in ženske filmske ustvarjalke, režiserke in producentke, ki stoji za projektom.«Maja Weiss je s sestro Ido Weiss leta 1998 ustanovila svoje avdiovizualno podjetje v želji po neodvisnosti.

V zadnjih 25 letih so filmarke marsikaj naredile in spremenile, prišle tudi na pozicije moči, toda slika še zdaleč ni popolna, je poudarila Maja Weiss. V tem pogledu je raziskava zgodovinsko pomembna, zasluge zanjo pa ima direktorica SFC Nataša Bučar, je poudarila Maja Weiss. »Pričakujem, da bo nadaljevala delo in se lotila tudi sprememb, in sicer tako, da bodo kvote med zastopanostjo moškega in ženskega spola izenačene v vseh segmentih, od članstva v komisijah, strokovnih društev, predvsem pa v enakovrednem dodeljevanju in razdeljevanju denarja za projekte žensk (režiserk, producentk).«

Ob objavi raziskave so v klubu Lili Novy slovenske filmarke razmišljale o svojem položaju. Po besedah Hanne Slak, ki je letos na Festivalu slovenskega filma prejela vesno za režijo, je »vprašanje enakopravnosti spolov v avdiovizualnem sektorju ključno za enakopravnost v družbi nasploh. Čeprav filmske šole zapusti enako število avtoric in avtorjev in čeprav se javne finance napajajo pri davkih državljanov ne glede na spol, je samo petina javnih financ, glavnega vira za financiranje avdiovizualnih vsebin v Evropi, namenjena projektom žensk.«

Problem enakopravnega položaja žensk v filmski industriji je povezan tudi s podobo žensk v filmih in drugih avdiovizualnih vsebinah, bi lahko povzeli misel Sonje Prosenc, ki je na okrogli mizi dejala: »Spike Lee je o prisotnosti temnopoltih filmskih avtorjev izjavil, da morajo sami nadzorovati svojo podobo, saj je film močen medij, zato ne smejo dovoliti, da drugi definirajo njihovo eksistenco. Logično se zastavlja vprašanje, kako pomembno je, da podobo žensk v filmih oblikujejo ženske.«



Še pogled v scenske umetnosti

Tudi Sanja Nešković Peršin, vodja baleta v SNG Opera in balet Ljubljana, je poudarila, da mačistično okolje ne prinaša presežnih rezultatov, »saj ni dovolj senzibilno za družbeno dogajanje, ki ga v veliki meri reprezentira tudi umetnost«. Delovanje žensk, umetnic, ustvarjalk, lahko ponudi bistveno drugačen pogled na okolje, s katerim se soočamo danes, je prepričana. »Tudi dogodki v zadnjem obdobju, ko se je [ob slovenskem kulturnem prazniku] zgodil pogrom nad delom slovenskih ustvarjalk, nas lahko dodatno prepriča o tem.«

V slovenskem prostoru ni problem, da ženske ne bi bile na vodstvenih položajih v kulturi, je podarila Sanja Nešković Peršin, »saj marsikatere izmed nas vodijo gledališča, muzeje, galerije, kulturne domove.« Problem žensk nastane pri ustvarjanju, kreaciji. »Ženske bolj ali manj lahko pokažejo svoj umetniški naboj samo v nevladnih organizacijah, predvsem v polju sodobnega plesa in performativnih umetnostih, kjer pa so honorarji in vidnost njihovega dela omejeni.« Koreografinj na področju baletne umetnosti je v evropskem in našem prostoru relativno malo, je poudarila. »Prevlada moških je tu simptomatična in več kot očitna. Režijski in koreografski opusi so še vedno domena moške prevlade, predvsem v pomembnih državnih institucijah.«

Direktorju ljubljanske Drame Igorju Samoborju se zdi podatek, da je trenutno večina nalog umetniških vodij in direktorjev v našem gledališkem prostoru zaupana ženskam, razveseljiv. »Pozitivno je tudi to, da je veliko režiserk, dramatičark (dramates, kot je bilo nekje predlagano), igralk, dramaturginj … v velikem ustvarjalnem zanosu in nam pri svojem delu ni treba razmišljati o kvotah. To bi bila z vidika umetnosti velika neumnost.«

Samobor je opozoril, da v Drami trenutno deluje precej ustvarjalk: pri njih je »rezidenčna« pisateljica Simona Hamer, ki vodi delavnico kreativnega pisanja. A ne le to. »Ivana Djilas in Nina Šorak bosta letos režirali v Drami, Tina Vrbnjak in Maja Sever sta avtorici projekta KOLS v Cankarjevem domu, Maja Sever je režirala Petra Klepca in z Evo Kraševec sta napisali tekst, Tina Vrbnjak je na levem odru postavila svoj projekt Marie Currie, Simona Hamer je napisala Razglednice, ki jih je režirala Ajda Valcl, Polona Vetrih pripravlja nov projekt … nekaj izvrstnih dramaturginj soustvarja besedila in predstave …«

»Skratka, delo v gledališču je, ­kolikor je mogoče, usklajeno glede na izpovedno moč, ki jo ustvarjalci ustvarjalke trenutno izražajo. Upam, da bo v vsakem repertoarju zastopanost ustvarjalk še večja. Vse pa je odvisno od vsebine repertoarja in ustvarjalne sile. Pri odločanju k sreči nisem sam, imam namreč ekipo dramaturgov, ki so po večini ženskega spola, in strokovni svet, ki je tudi uravnotežen o tem ­vprašanju.«



 

Več iz te teme:

Komentarji: