V nadaljevanju preberite:

Čeprav je canski festival panteon avtorskega umetniškega filma, se mu neredko ob hollywoodski ekstravaganci zašibijo kolena. A ni bilo vselej tako. Čustva Cannesa do Hollywooda so bila vselej hladno-topla. Konec devetdesetih v Cannesu ni bilo ameriških uspešnic. A zdajšnji generalni delegat oziroma programski direktor Thierry Frémaux je vnesel v program novo ravnovesje. Zakaj bi se odrekali pozornosti, ki jo na festival prinašajo megazvezde, si je mislil, in Hollywoodu na široko odprl vrata. Še več. Tokratno izkazano gostoljubje je preseglo vsa visoka pričakovanja najrazličnejših kurtoaznosti in ekstravagance vajenih canskih veteranov.

Toma Cruisa so v Cannesu sprejeli z vsemi (tako rekoč vojaškimi) častmi. Za začetek ga je pred vhodom v festivalsko palačo pričakalo na stotine oboževalcev in skandiralo njegovo ime. Večina se jih je v vročem popoldnevu drenjala za ogradami že več ur pred začetkom ceremonije, polni pa so bili tudi okna, balkoni in strehe okoliških zgradb s pogledom na rdečo preprogo. Iz zvočnikov, skritih med palmami, sta doneli uspešnici Danger zone pevca Kennyja Logginsa in Take My Breath Away skupine Berlin, ki sta Top Gun v osemdesetih pomagali povzdigniti do statusa popkulturnega fenomena.