Tridesetletna pot do preprostosti
Od drevi do 26. marca se bodo v Slovenski kinoteki vrteli filmi iz obsežnega opusa Svena Nykvista. Predstavili bodo avtorjevo zgodnje ustvarjanje, izpostavili vrhunce njegovega sodelovanja z režiserjem Ingmarjem Bergmanom ter nekaj filmov, ki jih je režiral sam.
Retrospektiva sovpada s skorajšnjo stoto obletnico rojstva, ki bi jo slavni filmski snemalec, mojster filmske fotografije, praznoval konec preteklega leta. Rodil se je 3. decembra 1922 na Švedskem ter se že v mladih letih navdušil za fotografijo. Pri šestnajstih letih si je kupil prvo osemmilimetrsko kamero ter leta 1945 prvič kot direktor fotografije sodeloval pri celovečernem filmu.
Prelomno za njegovo kariero je bilo poznanstvo s švedskim cineastom Ingmarjem Bergmanom, s katerim sta veljala za zelo kreativen tandem in sta posnela dvajset filmov. Kot beremo v spremnem besedilu k retrospektivi, sta se našla »v ljubezni do minimalizma in lepote naravne svetlobe ter zavračanju lepotičenja filmskih podob s pomočjo tehnologije. Nykvist je s svojo občutljivostjo in sorodno dušo Bergmanu pomagal uresničevati njegovo vizijo, materializirati podobe, ki so se porajale v njegovih mislih, jih spraviti na filmski trak.«
Sorodna duša
Sodelovati sta začela pri filmu Večer klovnov (1953), med pomembnejša dela pa gotovo spadata Deviški vrelec (1959) in Onstran ogledala (1961), ki sta prejela oskarja za najboljši tujejezični film. »V šestdesetih letih sta ustvarila filme v črno-belih podobah, ki so postale ene od najbolj ikončnih v zgodovini. Čeprav sta nerada preklopila na barvno fotografijo, sta se v resnici enako dobro kot v monokromatiki znašla v barvah. Filma Kriki in šepetanja (1972) si denimo sploh ni mogoče predstavljati v črno-beli verziji. Rezki kontrasti nasičeno rdeče, črne in bele z metaforičnim nabojem nosijo velik del zgodbe na svojih plečih. Za ta film je Nykvist prvič prejel oskarja za fotografijo, uspeh je ponovil s filmom Fanny in Alexander (1982),« so zapisali pri Kinoteki.
Nykvist se je prvega srečanja z Bergmanom spomnil kot enega od najpomembnejših dogodkov v življenju. Poleg skupne vizije in občutka za estetiko ju je družilo podobno družinsko ozadje. Oba sta bila v zgodnjem otroštvu deležna stroge religiozne vzgoje, Bergman je bil namreč sin pastorja, Nykvistova mama in oče pa sta bila misionarja v Kongu. Posvetil jima je dokumentarni film Klic (1973) ter igrani celovečerec Most iz vzpenjalk (1965), ki ju je tudi režiral ter s katerima se bo danes ob 19. uri začela retrospektiva v Kinoteki. Največji uspeh v vlogi režiserja je doživel s celovečercem Vol (1991), ki mu je prinesel nominacijo za tujejezičnega oskarja.
V Kinoteki bodo na ogled tudi njegova zgodnja dela, čeprav je bil do njih precej kritičen. »Potreboval sem trideset let, da sem prišel do preprostosti. Pred tem sem posnel mnogo prizorov, za katere sem menil, da so lepi – prizorov z osvetljenim ozadjem in veliko efekti, pri čemer nič od tega ni bilo motivirano s čimerkoli v filmu. Takoj ko smo imeli na steni sliko, se nam je zdelo, da jo moramo obdati s sijem svetlobe. Grozno je bilo in zelo težko gledam po televiziji svoje starejše filme. Gledam jih dve minuti, potem se zahvalim bogu, da obstaja beseda 'preprostost'. Raje kot v studiu snemam na lokaciji, ker je v studiu na voljo preveč možnosti – preveč luči, s katerimi lahko uničiš svoj film,« je nekoč priznal Nykvist.
Navdih drugim
Svenu Nykvistu je posvečena tudi soba v Bergmanovem muzeju na otoku Fårö, ki je bil kulisa filmom, kot so omenjeni Onstran zrcala (1961), Persona (1966), Sram (1968), Strast (1969) in Prizori iz zakonskega življenja (1973). Pravzaprav je prav Nykvist Bergmanu na otoku našel in predlagal lokacijo za nov dom. Bergmanova podolgovata vila stoji ob peščeni obali, posejani z redkimi, od vetra ukrivljenimi borovci, vanjo pa v različnih urah dneva pod premišljenimi koti prodira magična severna svetloba.
Čeprav so Bergmanovi filmi Nykvistov sloves ponesli v svet, je še najmanj sto filmov posnel z drugimi režiserji po Evropi in ZDA. Med pomembnejšimi so Roman Polanski (Podnajemnik, 1976), Louis Malle (Black Moon, 1975, in Lepa punčka, 1978), Paul Mazursky (Willie in Phil, 1980), Andrej Tarkovski (Žrtvovanje, 1986), Philip Kaufman (Neznosna lahkost bivanja, 198), Bob Fosse (Star 80, 1983), Nora Ephron (Romanca v Seattlu, 1993), Woody Allen (Skrivnost neznane ženske, 1988, in Zločini in prekrški, 1989), Richard Attenborough (Chaplin, 1992), Lasse Hallström (Kaj žre Gilberta Grapa, 1993) in številni drugi.
