Vse je mogoče, dokler vse ostane enako

Misija nemogoče: Izpad si je prislužila sloves enega boljših hollywoodskih filmov letošnjega poletja. Klasična akcija, ki se je v šestdesetih začela kot serija, leta 1996 pa prelevila v dobičkonosno filmsko franšizo, poraja vprašanja, kaj ta film pove o naši dobi.

Istoimenska TV-serija je nastajala v času hladne vojne. V njej je skrivna vladna agencija Impossible Missions Force (IMF) v skrivnih misijah bojevala svoj boj proti zlobnim diktatorjem, zločinskim organizacijam in posameznikom.

Ista organizacija je v središču pozornosti filmske franšize, katere steber je od leta 1996 eden največjih hollywoodskih zvezdnikov Tom Cruise. Premisa filmov ostaja podobna kot v seriji, le da se sedaj nahajamo v policentričnem svetu globaliziranega trga, ko je geostrateška igra postala malce bolj kompleksna.
 

V svetu dvojnih, trojnih agentov

Tu so ljudje, ki bodisi iz ideoloških bodisi finančnih razlogov izdajajo agente pod krinko (prva Misija nemogoče Briana De Palme), obstajajo posamezniki z veliko močjo in zli nameni, denimo, z virusom povzročiti pandemijo (Misija nemogoče 2 Johna Wooja in Misija nemogoče 3 J. J. Abramsa), potem so tu preprodajalci jedrskega orožja, ki lahko zaide v neprave roke (Misija nemogoče: Protokol duh Brada Birda) ali pa skupina odpadnih agentov, ki stremi k destabilizaciji krhkega svetovnega reda oziroma kar h globalni anarhiji: (Misija nemogoče: Odpadniška nacija in najnovejša izdaja filma s podnaslovom Izpad; oba je posnel Christopher McQuarrie).

Osnovni namen franšize je naposled upravičiti obstoj skrajno tajnih vohunskih organizacij, ki so na svetu zato, da znova in znova preprečijo katastrofo globalnih razsežnosti. V svetu dvojnih, trojnih agentov, korumpiranih politikov, vojnih in drugih dobičkarjev, izdajalcev znotraj obveščevalnih agencij ostaja ena trdna institucija – to je ravno IMF, ki se je – kljub številnim nečednim poskusom – ne da korumpirati in ne da ustaviti.


 

Spektakel čez vse

Nič drugače ni v novi utelesitvi tega akcijskega žanra. Ethan Hunt (Tom Cruise) se s svojo majhno skupino ekspertov Benjijem (Simon Pegg), Luthrom (Ving Rhames) in agentko Ilso Faust (Rebecca Ferguson) bori proti Salomonu Lanu (Sean Harris), ki s pomočjo enega Cijinih izdajalskih agentov Augustom Walkerjem (Henry Cavill) in drugimi izdajalskimi agenti, zbranimi v organizaciji Sindikat, načrtuje nuklearne eksplozije, s čimer bi zasejal svetovni nered in ubil tretjino Zemljinega prebivalstva. Naloga Ethana in njegove ekipe je najti bombe in v končni konsekvenci preprečiti neizmerljivo katastrofo.

A zdi se, da je zgodba o negativcih tu predvsem zato, da upraviči serijo spektakularnih akcijskih prizorov, ki se druga za drugo vrstijo več kot dve uri. Na tej ravni film dejansko prepriča. Režiser in scenarist Christopher McQuarrie (znan po Osumljenih pet, posnel pa je že prejšnji del Misije nemogoče) nas prek Berlina, Pariza, Londona, indijskega Kašmirja popelje skozi vrtoglave prizore padalskih skokov v nevihto, avtomobilskih in motorističnih zasledovanj, pretepov z mojstrom borilnih veščin, ki dodobra opustoši stranišče pariškega nočnega kluba, lovljenj s helikopterjem med ožinami strmih gora, prostega plezanja po strmih vršacih itd.

Ethan Hunt je najbolj srečen človek, če lahko sodeluje v samomorilskih akcijah, če lahko svoje življenje še stotič postavi na kocko, da bi preprečil ultimativno grozo. Zanj ni nobenih ovir. Očitno tudi ne za Toma Cruisa, ki vse podvige svojega junaka na snemanju opravi sam, brez pomoči kaskaderjev (in si je zaradi svoje vneme na snemanju zadnje Misije tudi zlomil gleženj). Zdi se tudi, kot je že pred leti opozoril kritik Guardiana, da je Tom Cruise ušel iz romana Slike Doriana Graya, saj je na platnu videti približno tako kot pred tridesetimi leti, ko se je franšiza zagnala.


 

Osvoboditev kamere

Kakorkoli, vsa mitologija, ki jo film zgradi okoli svojega junaka, je torej bolj v okras ali pa služi utrjevanju njegove skoraj svetniške podobe. Tako je njegova večna ljubezen Julia (Michelle Monaghan), s katero se sporazumno ljubita na daljavo, dokaz, da se je Ethan odrekel osebni sreči za dobrobit celotnega človeštva. Ilsa, s katero se očitno privlačita, je v njegovem svetu dobrodošla, če mu kot nadvse usposobljena agentka lahko pomaga pri reševanju sveta. Prav tako sta brezpogojna ljubezen in zvestoba njegovih dveh pomočnikov v Izpadu pripeljani skoraj do absurda.

V filmu tako naposled res najbolj fascinira gibljivost kamere, ki gledalca s seboj vzame na ekstremne dirke po ulicah, v prosti pad ali na koncu na vrtoglavo plezalsko izkušnjo. Ob teh skoraj adrenalinskih posnetkih postane jasno, zakaj kinematografska izkušnja ostaja relevanten del sodobnega kulturnega življenja. Pri Misiji nemogoče so ta izjemna potovanja kamere, podprta z večno glasbeno klasiko, tj. tematsko melodijo franšize izpod taktirke Lala Schifrina, obenem opomin na to, kaj ključno definira filmsko umetnost; namreč prav osvoboditev kamere od ene točke (snemanja ali gledanja), njeno živo, mestoma podivjano gibanje, kot da je odrešena spon vsega človeškega, zemeljskega. Če kaj, v filmu fascinirata ta režijska drznost in mojstrska izvedba, mestoma kar koreografija akcijskih prizorov.



Na ravni forme si torej film upa veliko več kot na ravni vsebine, ki jo je tudi tokrat prav gotovo krojil producentski vložek kitajske Alibabe. Medtem ko kamera, spremljajoč podivjanega glavnega junaka, lahko premaga gravitacijo in številne fizikalne zakone, ki gre dejansko onkraj meja možnega, pa je politični domet Misije nemogoče povsem omejen: na ravni svetovne politike sleherna sprememba lahko pomeni le zdrs v kaos, vsaka alternativa grozi z apokalipso. Rezultat vseh nemogočih misij je naposled obdržati status quo – premagovanje vseh ovir je tu za to, da bi na družbeno politični ravni vse ostalo v mejah možnega.