Če zreš v skale, nisi normalen. Če v telefon, pa si.

Priljubljeni izolski kantavtor o svojem ustvarjanju, današnjem in preteklem času, naravnem in virtualnem ter tem, kar mu največ pomeni.
Fotografija: »Opažam, da se vse bolj vračam nazaj; rad imam naravo, zemljo in vodo. Hodim bos, včasih tudi pozimi,« pravi Rudi Bučar. FOTO: JOže Suhadolnik/Delo
Odpri galerijo
»Opažam, da se vse bolj vračam nazaj; rad imam naravo, zemljo in vodo. Hodim bos, včasih tudi pozimi,« pravi Rudi Bučar. FOTO: JOže Suhadolnik/Delo

Zmenimo se pod Belvederjem v Izoli. Podobo mirnega senčnega zavetja tik ob morju, kjer v poznem junijskem jutru še ni motečega plažnega vrveža, izniči hrup delovnih strojev. Brnijo in rijejo na mestu, kjer bi sicer moral stati lokal. Oziroma tisti začasni šank, ki so ga postavili potem, ko so pred dobrim desetletjem od tam pregnali Shoto klub in Mefa, propadajočo stavbo pa na koncu porušili. Misli za trenutek odletijo v preteklost, a pod stopnicami, ki vodijo na plažo, zaslišim glas fotoreporterja Jožeta Suhadolnika in njegova opažanja o svetlobi. Čez nekaj korakov ujamem še obvezni Rudijev nasmeh in pozdrav – »Wejla!«. Fotografski del se odvije na Belih skalah, nekoliko naprej od betonske plaže, kjer se z vzpenjajočimi klifi začenja strunjanski krajinski park. Ko to opravimo, se podava – Rudi s kolesom, jaz z avtom – proti bližnjim Livadam.


 

Ištrijani so še živi


»Obrni se proti glavni cesti in pojdi samo ravno, še malo. zdaj pa se obrni na desno, ne levo, desno,« mi na ploščadi, kjer stoji več lokalov, z nekajmetrske razdalje daje usmeritve prek telefona. Pomaha z dogovorjenega mesta. Rudija Bučarja v Izoli vsekakor opaziš, a se hkrati zdi, da je njen neodtujljivi del. S svojo glasbo, ki obsega vse od rocka do popa, kantavtorstva in poustvaranja glasbene dediščine, nagovarja in promovira Istro, okolje, iz katerega izhaja in v katerem deluje. Ko je pred leti prvič nastopil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, je bilo v občinstvu prepoznati tudi mnoge Izolane, Koprčane, Pirančane in Ankarančane. Del uradnega spremstva pa so bili vinarji, oljkarji in drugi ponudniki istrskih proizvodov – saj k dobri volji, poleg glasbe, pripomore tudi črna bevanda in feta pršuta.

»Istre ne delim na slovensko, hrvaško in italijansko. Če že moram poimenovati prostor, v katerem živim, mu pravim Šavrinija, včasih pa kar Obala. Počutim se Primorca, seveda, a najraje sem Ištrijan,« pove. Istra je tista, ki ga navdihuje in polni kot ustvarjalca. Na ta način se obrača proti svojim koreninam.  »Istrske pesmi in istrske govorice sem se naučil od nonotov po mamini strani, prek očetovih staršev pa sem spoznaval slovensko ljudsko pesem. To mi je bilo položeno v zibko,« pove. V najstniškem obdobju se je zaprisegel rocku, ki se mu, kot zagotavlja, ni odrekel vse do danes, vendar je v določenem življenjskem obdobju začutil odgovornost, da to, kar je prejel, preda naprej.

»Če ne zaupaš, se ne moreš izraziti in ne moreš ustvarjati,« meni. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
»Če ne zaupaš, se ne moreš izraziti in ne moreš ustvarjati,« meni. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


»S prvim samostojnim albumom Kapot sem pokazal, da so Ištrijani še živi in starejša generacija je bila na to ponosna. Z naslednjim, naslovljenim Kambiament, pa sem malo eksperimentiral in so bili nekateri starejši užaljeni – zato pa sem dosegel mlajše,« razlaga. To, da ljudsko glasbo sprejmejo mladi, je, kot poudari, edini način, da preživi in se ohrani za naslednje rodove. Na to pot mu je v preteklosti pomagal zdaj že pokojni Luciano Kleva, akademski slikar in vsestranski umetnik, član zasedbe Istranova – ki je kot prva začela poustvarjati istrsko glasbo. »Mi faro de ti un rockettaro Istriano (iz tebe bom naredil istrskega rokerja, op. p.),« mu je napovedal.

Po drugi strani pa ga je očaral in nanj vplival tudi svet italijanskih kantavtorjev, kot so Francesco De Gregori, Lucio Dalla, Edoardo Bennato in Fabrizio De André. Predvsem zadnji je v svojo glasbo vključeval ljudska glasbila – in v taki kombinaciji se na dolgi rok vidi tudi sam. »To je ta široka avtocesta, po kateri grem, tudi če kdaj pa kdaj zavijem na kakšno stransko cesto,« meni. Z zvrstmi se ne obremenjuje, glasbo ljubi kot tako, če pa že mora, bi rekel, da ustvarja »folk rock«.


Z Mulo Jole po Sloveniji


V svojih pesmih prepleta slovenski in italijanski jezik, saj sta oba – skupaj s hrvaškim – v Istri avtohtona in ju ljudje tudi na tak način uporabljajo. »Po koncertih, ki jih imamo po Sloveniji, me večkrat kdo vpraša, kaj določena beseda pomeni. To me veseli, saj sem s tem spodbudil zanimanje za naše narečje in kulturo,« omeni. Ko so pred leti igrali v Kamniku, sta do njega pristopila zakonca pri štiridesetih, ki sta povedala, da rada poslušata njegovo glasbo. »Nisem mogel verjeti, ko sta me vprašala – sva z Jesenic pr'šla, zakva pa niste Mula Jole zaigral'? Počaščen sem bil, da sta na koncertu sredi Slovenije pogrešala prav to staro hudomušno istrsko pesem v italijanščini!« Njegove pesmi sicer poslušajo vse do Kranja in Murske Sobote. »Naredili smo kar nekaj krogov po naši domovini, da smo prišli do tega. Teren je še vedno najbolj učinkovit način, da nagovoriš ljudi, veliko bolj, kot če te poslušajo preko radia ali cedeja,« poudari.

Kot glasbenik je seveda v minulem letu zelo pogrešal stik z občinstvom. »Od doma sem delal že prej, tako da se s tega vidika v korona času ni kaj dosti spremenilo – razen, da sem postal dobra pedagoška delavka in gospodinja,« se pošali. Poleg tega je lanskega oktobra izdal studijsko ploščo Kambjale so čase, letos maja pa je na police prišla dvojna vinilna plošča Šelestenja. »To je bilo povsem naključno, saj smo se kot Rudi Bučar Trio – z Goranom Krmacem na tubi in Anžetom Vrabcem na klavirju – na Radiu Koper sprva dogovarjali za snemanje 'streaminga', nato pa, ker je bil material dober, je ob sočasni 72. obletnici radia prišlo do odločitve o izdaji dvojne vinilne plošče pri ZKP RTV Slovenija,« pojasni. Ob tem pove, da sta tako regionalni RTV center kot nacionalna RTV v veliko oporo glasbenim izvajalcem.
 

Iskanje prave poti


Včasih so mu govorili, da v gledališče ne sodi »muzika za šagre«, a je verjel, da dela prav in potrditev je sledila. Njegov album Kambjament so celo obravnavali kot učno gradivo na Davidson Collegeu v Združenih državah Amerike, v okviru proučevanja balkanskih ritmov.

»V osnovni šoli smo imeli rokerski bend, igrali smo tudi na valeti. Na sebi sem imel deset rut, mislil sem, da bolj kot sem načičkan, boljši sem. Z leti pa se naučiš, da je dovolj nek kvaliteten minimal. Prišel sem do spoznanja, da je najboljše, če grem na oder tak, kot sem pod odrom ali za odrom, v betuli ali na kakšni fešti. Nimam pa nič proti umetnikom, ki na odru igrajo. Denimo, David Bowie, ki ga izjemno cenim, je bil lik vse življenje. Če imam zraven še ljudi, s katerimi se čutimo, gre težko kaj narobe,« je prepričan. Enako je s pisanjem skladb, nadaljuje. V mladosti je mislil, da mora z glasbo spreminjati svet in uporabljati veliko metafor, z dozorevanjem pa se je od kantavtorjev naučil, da je najboljše sporočilo minimalistično: »Pride mož v oštarijo in naroči deci vina, natakarica pa mu natoči pod črto na kozarcu … iz tega se da izpeljati močno družbeno kritiko«.

»Prišel sem do spoznanja, da je najboljše, če grem na oder tak, kot sem pod odrom ali za odrom, v betuli ali na kakšni fešti,« trdi Bučar. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
»Prišel sem do spoznanja, da je najboljše, če grem na oder tak, kot sem pod odrom ali za odrom, v betuli ali na kakšni fešti,« trdi Bučar. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


V preteklosti se je preizkusil tudi na popevkarskih festivalih – in bil bodisi kot izvajalec bodisi kot avtor večkrat nagrajen – a je to pot opustil. »Veliko bolj se vidim v kulturnih domovih, gledališčih in klubih, kjer sem že od malega občudoval kantavtorje,« pravi. Med domačimi vzorniki omeni »vse -ine«, Iztoka Mlakarja, Aleksandra Mežka in Andreja Gučka. Nanj je vplivala tudi bogata primorska glasbena scena, od Kameolonov naprej. Faraonom, ki jih je poslušal že od malega, se bo letošnje poletje, ob praznovanju njihove obletnice, z veseljem tudi pridružil na odru.


Raje se vidi v živo


V času splošnega zaprtja je izvedel tri virtualne nastope: dva s triom – v Cankarjevem domu in na glasbenem ciklusu Šelestenja – in enega z »bando« v Kulturnem domu Izola. »Bilo je še nekaj ponudb, a jih nisem sprejel. Raje se vidim v živo,« se posmeje. Koncert v živo, čeprav z omejenim občinstvom, omogoča tisto pravo kroženje energije, ki je samo kamermani, osredotočeni na svoje delo, ne morejo dati.

Za sabo pa ima že prvi »pokoronski« koncert, in sicer v Kulturnem domu Štanjel. »Bilo je res fantastično! Tudi publika je lačna nastopov v živo. Za ta koncert sem se toliko pripravljal, kot se še na akademiji nisem – ne toliko zaradi znanja, bolj zaradi kondicije. Moje blazinice na prstih so bile skoraj mehke, predvsem pa je šlo za glasilke – to so mišice, ki jih je treba trenirati,« razloži. Upa, da se obdobje med leti 2020 in 2021 ne bo spet ponovilo. Želi si tudi več razumevanja za kulturo in kulturnike. Veliko ljudi je ostalo brez dela in so bili prisiljeni zamenjati službo. »Kriza lahko sproži ustvarjalnost, a ko nimaš možnosti prikazati svojega izdelka občinstvu, motivacija usiha,« prizna. Po naravi pa je optimist in ga tudi ne skrbi, če bi se izkazalo, da se ne more več preživljati samo z glasbo. »Verjetno bi šel delat kaj fizičnega. Raje to, kot da bi moral sedeti v pisarni,« odvrne. Trenutno sta pred njim sicer glasbeno zelo zasedena poletje in jesen.

»Istre ne delim na slovensko, hrvaško in italijansko. Počutim se Primorca, seveda, a najraje sem Ištrijan.« FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
»Istre ne delim na slovensko, hrvaško in italijansko. Počutim se Primorca, seveda, a najraje sem Ištrijan.« FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


Virtualni svet ga ne privlači preveč. Družbena omrežja uporablja le, kolikor je nujno, recimo za najave koncertov, ko izda nov album in podobno. »Opažam, da se vse bolj vračam nazaj; rad imam naravo, zemljo in vodo. Hodim bos, včasih tudi pozimi,« omeni. »Zelo čudno se mi zdi, da se danes pojmuje kot nenormalno, če – recimo – zreš v skale, povsem normalno pa je, da zreš v telefon,« pravi.  Ena izmed njegovih zadnjih skladb, Otroci tistega časa, govori o otroštvu, kakršno je bilo pred tridesetimi leti – »ko so bili vsi enaki, na ulici so igrali čikliste in ščinke, dol iz Belvederja pa so polagali ovinke« – in ga primerja z današnjim. »Ne sme biti samo nostalgija, tudi v sodobnosti je marsikaj dobrega. Je pa bilo včasih manj informacij, precej manj smo bili obremenjeni,« pristavi.

Zase pravi, da rad daje in rad zaupa ljudem, tudi če ga to potem tepe. »Če ne zaupaš, se ne moreš izraziti in ne moreš ustvarjati,« meni. Današnja družba se precej nagiba k individualizmu, zato pogreša nekdanji kolektivni duh in medsebojno sodelovanje, pa tudi skupne fešte. »Včasih so ljudje veliko bolj živeli drug za drugega,« zatrdi. Vse bolj pa tudi verjame starejšemu prijatelju, ki mu je dejal, da po štiridesetem puščaš balast za seboj in se osredotočaš na tisto, kar je zares pomembno. Časa, ki ga zdaj preživlja s svojim sinom, in ga vidi, kako odrašča, ne bi zamenjal za nobeno še tako dobro plačano službo. »Z ženo sva nekaj časa razmišljala, da bi se preselila v tujino, a sva se odločila, da ostaneva. Od zmeraj sem v Izoli, tu se vsi poznamo, všeč mi je, ko se zjutraj zbudim in zapedaliram po rivi, pozdravim ribiče in smetarja, grem na kafe ...«

Komentarji: