Đorđe Balašević: mož, ki je našel balkanski gral

V čem je bila skrivnost tega pesnika, kantavtorja, stand up komika in pronicljivega satirika, bleščeče zvezde balkanske estrade ...
Fotografija: Občasno so ga primerjali z Bobom Dylanom, on pa je imel veliko raje, če je kdo v zvezi z njim omenil Leonarda Cohena. FOTO: Roman Šipić/Delo
Odpri galerijo
Občasno so ga primerjali z Bobom Dylanom, on pa je imel veliko raje, če je kdo v zvezi z njim omenil Leonarda Cohena. FOTO: Roman Šipić/Delo

To se je dogajalo 30. decembra 2007, ko sem po naključju – svakinja je imela vstopnico več – odšla na koncert Đorđa Balaševića. Nikoli prej in nikoli pozneje ga nisem poslušala in gledala v živo. Preprosto zato, ker nisem obiskovala tovrstnih koncertov, malo pa tudi zato, ker njegov vojvodinski sevdah (otožnost) ne sodi med glasbo, ki bi mi bila tako zelo pri srcu, da bi ji bila pripravljena posvetiti dolge štiri ure stanja, poskakovanja, mahanja in od časa do časa tudi petja – tako na ves glas.

A šele ta večer sem sredi množice 30.000 obiskovalcev, ki so prišli sem – kot se mi je zdelo po registrskih tablicah avtomobilov, parkiranih okoli beograjske Arene – dobesedno z vseh koncev, dojela, kaj je skrivnost tega pesnika, kantavtorja, stand up komika in pronicljivega satirika, ki ga je desetletja povzdigovala v bleščečo zvezdo balkanske estrade.

Obnašal se je kot »vetropir« (vetrnjak), kot je včasih sam sebe imenoval v svojih verzih, občinstvo pa ga je doživljalo kot viteza, ki je našel sveti gral. Nastopal je na malce dvignjenem odru, zdelo pa se je, da je z ramo ob rami in z roko v roki z nami. In čeprav je bil oblečen v kavbojke in pulover, nas je nagovarjal kot alkimist, ki je dve stoletji pretopil v eliksir življenja. Poslušali smo ga kot preroka, ki ve, kaj se bo zgodilo, preprosto zato, ker se ni nikoli skrival ne pred preteklostjo ne pred prihodnostjo. Tudi v odnosu do obeh strani časa je bil izviren in iskren.


Čarobni ščit


Čeprav je Đole od nekdaj bolj spominjal na ravninskega modrijana, čigar ostrino je blažil razpotegnjen naglas rojenega Novosadčana, me je ves koncert spominjal na enega od stavkov Friedricha Nietzscheja: »Umetnost obstaja zato, da nas ne bi pokončala resnica.« Natanko tako je Balašević ponujal pesem. Kot čarobni ščit prav pred tistim, o čemer ta pesem poje. Če je bila to ljubezen, je pazil, da tisti, ki jo posluša, ne bi pregorel od strasti in hrepenenja. Če je bila to žalost, je poskrbel, da se ljudje niso razjokali do neutolažljivosti. Če je šlo za vdanost v usodo, je skrbno pazil, koliko je govoril in koliko pel o tem, kar se nam dogaja, kajti, kot je včasih tudi sam govoril, vse je lažje, kadar se nekaj odpoje.

In ko mu je ob pesmi Dno dna pritegnilo vse občinstvo, zbrano v Areni, in mu dalo vedeti, kako zelo se strinja z verzi »odkad je sveta i veka i nas, najveće protuve prigrabe vlast« (odkar obstajamo svet, čas in mi, si oblast vedno prigrabijo največji lopovi), je on zgolj mirno ugotovil: »Poglejte, koliko nas je! Še je upanje!« Mi, Beograjčani, smo vedeli, na kaj in na koga se je to nanašalo. Tisti od bolj daleč so najbrž te besede prenesli na lastne težave. Vsi smo imeli roke dvignjene visoko v zrak.

image_alt
Umrl je Đorđe Balašević


Dolgo sem razmišljala o tem koncertu. Moram priznati, da me je izpolnil z nepričakovanim občutkom pripadnosti – ne vem točno, zakaj, se mi je pa zdelo, da sem v Đoletovih verzih slišala opredelitev nadnacionalnega, nadverskega in morda celo nadgeneracijskega moškega, ki črpa moč iz vsakega srečanja s svojim občinstvom in postaja z leti vse boljši, vse globlji in vse resničnejši.

Ta koncert v beograjski Areni se je imenoval Baronov bal in je bil posvečen 40. obletnici uspešnice U razdeljak te ljubim (Na prečko te poljubljam), ki je Balaševića izstrelil med zvezde. Naslov koncerta se je seveda nanašal na barona Von Ligenštula, ki na plesu s svojo prečko med damami izziva že kar malce škandalozne vzdihljaje. Sicer pa bi lahko verze tega balkanskega viteza opredelili kot nekakšen učbenik iz zgodovine, kajti od leta 1977, ko je nastala pesem o Ligenštulovi prečki, pa do leta 2017 se je tako na območju, kjer so se poslušale njegove pesmi, kot tudi v njegovem repertoarju zgodilo toliko sprememb, potresov, preobratov in titanikov, da je bilo čarobno potegniti črto, ki je med seboj povezovala Računajte na nas, Prvo ljubav in Baronov bal, Panonskega mornarja in Stih iznad svih.

Maja 2018 so ga v Ljubljani pričakale polne Stožice. FOTO: Roman Šipić/Delo
Maja 2018 so ga v Ljubljani pričakale polne Stožice. FOTO: Roman Šipić/Delo


Đole je – tako kot prostor, v katerem so donele njegove pesmi – postajal vse resnejši, vse bolj otožen in nekako sprijaznjen z usodo, ki jo tako neusmiljeno določa balkanski prepih, na katerem je živel. Občasno so ga primerjali z Bobom Dylanom – morda že zaradi protivojnih pesmi, ki sta jih oba prepevala vsak v svojem času, on osebno pa je imel veliko raje, če je kdo v zvezi z njim omenil Leonarda Cohena. Rad je imel tako globino kot toploto kanadskega kantavtorja, pri čemer morda ni niti slutil, da bo, tako kot on, postal sekularni svetnik svojih krajev.

A medtem ko so se protislovja okoli Cohena v glavnem nanašala na njegov odnos do žensk, je bil Balašević samo na tem področju čist kot solza. Vse jih je imel rad. A ljubil je samo eno in za vedno ostal romantični trubadur pod oknom večne ljubezni.

Kar zadeva vse drugo, so Balaševića napadali z vseh strani. Nedavno je ob neki priložnosti dejal, da ni ravno normalno, da nekateri ljudje njemu desetletja ne oprostijo, kadar kakšno besedo izgovori v ijekavščini, hkrati pa ti isti ljudje zlahka in hitro pozabijo najhujše sovražne izjave, ki jih izgovorijo tisti na oblasti. Prav zaradi tega, ker je prevzel krivdo, ne da bi zagrešil zločin, je bil Đole velik. Prav zaradi tega, ker je privolil, da je bil v očeh nekaterih »izdajalec«, zato da bi vse to prerasel, je bil velikanski. Prav zato, ker mu lastna popularnost ni bila nikoli pomembnejša od človeških vrednot, je bil vzvišen. In nihče mu ni mogel nič. Celo takrat ne, ko so mu grozili z zelo resnimi stvarmi.



Kot Beograjčanka sem mu za nekaj še posebej hvaležna. Balašević je še v času vojne nastopal v Ljubljani in neposredno po vojni v Sarajevu. To je bilo leta 1998, ko se je pojavil v veliki dvorani Skenderije. Skorajda nihče si ni mogel predstavljati, da bi lahko nekdo iz Srbije – torej takratne okrnjene Jugoslavije – prepeval v mestu, v katerem je bilo med srbskim obleganjem ubitih na tisoče ljudi.

A Đole je to storil, kot da bi se hotel spokoriti za vse grehe tega sveta, ki je tako narobe umeščen in izigran z vseh možnih strani. Kot da bi hotel po eni strani pokazati Sarajevčanom, da tudi tam, od koder prihaja, niso vsi ljudje enaki, po drugi strani pa je tistim, pred katerimi je pel, ponudil priložnost, da ne zapadejo v sovraštvo. In dobro je vedel, kaj ga čaka po vrnitvi v Srbijo. Balašević je bil pesnik, ne človek, ki skrbi za zabavo. In vedel je, kaj je njegov dolg. Veliko bolj kot večina politikov, akademikov ali duhovnikov.

Đole je od nekdaj spominjal na ravninskega modrijana, čigar ostrino je blažil razpotegnjen naglas rojenega Novosadčana. FOTO: Reuters
Đole je od nekdaj spominjal na ravninskega modrijana, čigar ostrino je blažil razpotegnjen naglas rojenega Novosadčana. FOTO: Reuters


Od Triglava do Vardarja


Ko je leta 2019 doživel hudo srčno kap, je Đole priprl oči, tako kot je to s starostjo počel vse pogosteje, in v duhu ravninskega črnega humorja dejal: »Dobra novica je, da mi ni uspelo umreti že v prvem poskusu.« V drugem mu je uspelo. In tudi tokrat se je znova pokazalo, da je ni stvari, ki bi tako prepričljivo kot smrt potrdila, koliko je kdo kultna osebnost. Njegov spomin so počastili vsi – od Triglava do Vardarja.

In ko so se nekateri zbali, da bi to lahko pomenilo, da je iz Balaševićevega groba pobegnila tista oporečna jugonostalgija, je Svetlana Slapšak v svojem članku spomnila na to, kako se je včasih dobro jokalo. Seveda je imela pri tem v mislih njegovo pesem Al' se nekad dobro jelo (Oh, kako se je včasih dobro jedlo), a se je to nanašalo na veliko več kot na tisti paprikaš in zavitek iz kuhinje gostoljubnega prijatelja ali zelje iz pečice s puranom in kremne rezine z avtobusne postaje.



Včasih se je namreč jokalo, kadar so bili za to povod ogrožena duša, poteptano upanje ali skupni, evropski, globalni, vesoljski ideal medčloveške solidarnosti. Kako naj bi Balaševića na zadnji poti pospremili drugače kot z dobrim jokom, ki opozarja, da vrednote, o katerih prepeva, ne umrejo. Te vrednote so večne, kot so večne specialitete, ki se jim Đole na obiskih ni mogel upreti. Kadar je v goste prišel že dodobra sit in je na vse ponudbe gostitelja odločno odgovarjal, da resnično ne more ničesar več zaužiti ..., ko pa so ga vprašali, ali naj zanj pogrejejo sarme, je samo priprl oči in – nemočen pred balkanskim hedonizmom – vprašal: »Kako velike so?« Sarme ali solze? Ko gre zanj, ene in druge. Tukaj ni izbire.

Preberite še:

Komentarji: