Pianist, harmonikar in skladatelj filmske ter gledališke glasbe Drago Ivanuša je v zadnjem času, kot je povedal, v dobri družbi. Potem ko je v času pandemije večinoma izvajal solistične pianistične nastope, se je zdaj spet obrnil k skupinski medigri z novimi članicami in članom zasedbe, ki jo je poimenoval Magnetik. Skupaj so iskali in menda tudi našli nekatere odgovore na eksistencialna in družbeno relevantna vprašanja, ki so si jih postavljali.

Kvintet Magnetik naj bi predstavljal nekakšno nadaljevanje projekta Dviganje glasu, v kakšnem smislu?

Projekt Dviganju glasu (premierno so ga izvedli leta 2016, op. p.) je nastajal v obdobju, ko je k nam vdrla vulgarnost in postala domača, obdobjeTrumpa in njegovih klonov, alternativnih realnosti, iracionalnosti in cinizma. Bil je začetek nečesa, kar je zahtevalo odziv. Dviganje glasu ni bilo mišljeno kot neoliberalistična floskula bodi to, kar si.  Prav nasprotno. Šlo je za iskanje notranjega, etičnega glasu, iskanje izgubljenega, iskanje skupnega. Projekta sta si podobna v izhodišču, ki je nekako staromodno razsvetljensko. Tako daleč nazaj bo treba, da bi videli naprej. Proces ustvarjanja tovrstnega projekta vključuje sodelovanje in prispevek vseh vpletenih umetnikov. Smo razgledani in razmišljujoči posamezniki, ki hočemo s svojim aktivnim delovanjem izboljšati svet, participirati, ne pa zgolj služiti za razvedrilo.

Kakor razumem, gre za namerno medgeneracijski projekt.

Glavna tema to sicer nikoli ni bila. K sodelovanju sem povabil mlade glasbenice, ker me zanimajo njihovo razmišljanje, pogledi in njihova veščina. Pa ne le pogledi na glasbo, temveč tudi na druge vsakdanje reči, politiko, družbeno-socialne probleme, tudi podnebne spremembe. Mi, iz druge generacije, na slednje gledamo drugače, tiste, ki so danes stari nekaj več kot dvajset let, pa ta tema zadeva zelo osebno in realno. Bil sem presenečen, kako so mladi v nekaterih temah napredni v razmišljanju, ozaveščeni. Tako drug drugega napajamo – z energijo in spoštovanjem, brez pokroviteljstva. V imenu benda Magnetik se skriva besedica etik.

Drago Ivanuša o zasedbi Magnetik: »Drug drugega napajamo – z energijo in spoštovanjem.« FOTO Peter Uhan

Kot ste omenili, ste k sodelovanju povabili tri mlade umetnice. Če gesta ni namerno medgeneracijska, je morda namerno opolnomočenje ženskega glasu?

Nisem razmišljal binarno, to se je zgodilo po naključju. Tolkalistka Lola Mlačnik je bila že članica Dviganja glasu. Klasična tolkala je študirala v Amsterdamu, zdaj končuje izpopolnjevanje na Berkleeju v Bostonu. Je tehnično visoko usposobljena, klasično izurjena, hkrati pa deluje tudi na eksperimentalnem področju in jo zanimajo različna polja umetnosti. Med nas je vnesla odprtost in nam predstavila veliko nove glasbe. V Dviganju glasu je igrala marimbo in tolkala, v Magnetiku pa vibrafon in tolkala. Vita Kobal je sicer umetnostna zgodovinarka, ki zdaj končuje jazz violino na celovškem konservatoriju. Spoznala sva se, ko sva oba sodelovala pri projektu Bowraina in tudi ona je odprta za drugačne glasbene prakse. Tretja članica je kitaristka Urška Supej, ki je v skupino vnesla element presenečenja. Včasih me s svojimi nenavadnimi idejami na vaji pusti z odprtimi usti. V takem bendu potrebuješ nekoga, ki je sicer član skupnosti in pozna okvirje, a je popolnoma nepredvidljiv in vedno išče nove priložnosti. Urška je v tem smislu pravi biser. Tudi sama je dejala, da ji je pri tej skupini všeč, da ne čuti tekmovalnosti in pritiska, ki ga je sicer v jazzu veliko. Poleg mene je tu še basist Žiga Golob, s katerim sem si želel sodelovati že dolgo časa. On je sidrišče, zbirno mesto, pri katerem se bend vedno lahko zbere. Je pristan za naše jadrnice.

Glavna tema projekta je torej etično glasbeno (so)delovanje?

Predstavljam si, kot bi v naše mikrookolje – torej glasbeno zasedbo – preslikali družbo. Glasba je polna pravil, zahteva odgovorno ravnanje, kar pogrešamo v današnji družbi, v kateri ljudje dojemajo demokracijo le kot pravice, ne pa tudi kot odgovornost do skupnosti. V kapitalizmu – posebno se je to pokazalo med pandemijo – je veliko ljudi postalo še bolj sebičnih. Zaprli so se v družinske mini kroge in širša skupnost jim ne pomeni več veliko oziroma so jo pripravljeni žrtvovati za svoje partikularne cilje.

Kakšne so vrednote te vaše mikro družbene skupnosti?

Našo skupnost, ansambel vidim podobno kot javni prostor, kjer lahko svoje individualnosti delimo drug z drugim, si izmenjujemo mnenja, se učimo drug od drugega, in to v univerzalnem in glasbenem smislu. V ta prostor vstopa tudi publika in ta prostor je naša, skupna last in odgovornost. Za nas je torej sodelovanje priložnost, da se lahko izrazimo, dobimo potrditev ali pa protiargument, smo kritični in tudi razumevajoči. Proces priprave projekta, kot je Magnetik, je dolgotrajen in ni omejen le na dosego brezhibnega končnega produkta s čim manj truda. Prizadevamo si, da bi poslušalec čutil ta proces, ga ne skrivamo.

Drago Ivanuša: »Drug drugega napajamo – z energijo in spoštovanjem.« FOTO: Nada Žgank

Je vaša osebna potreba po soustvarjanju v skupnosti morda postala močnejša ravno zaradi številnih solo koncertov, ki ste jih izvajali zadnja leta?

Solo ustvarjanje je poseben podvig, posebno potovanje in tudi neke vrste katarza. Moji solistični nastopi so bili odsev sveta, kakor sem ga sam doživljal v določenem trenutku. Atmosfera propada, napetosti in strahu, ki sem jo občutil takrat, je bila navdahnjena s filmom Človek zver Jeana Renoirja iz leta 1938, zato sem projekt tudi naslovil La bête humaine. Skozi igranje sem sproščal napetost in energijo, ki se je nabirala v meni in okoli mene. Skandinavski pianistični pristop, eteričen, atmosferičen, ki je v modi, se mi je zazdel preapatičen, benigen. Začutil sem, da potrebujemo šus, da je treba spustiti krik.

V kreativnem procesu ste si menda pri projektu Magnetik postavljali konkretna vprašanja. Je utopija še mogoča? Ali družba sploh še obstaja? Ste našli odgovore?

Že dlje časa opažam, da moja generacija, nekaj čez petdeset let, zapada v vedno globlji cinizem. Utrujeni smo, pridejo nadloge srednjih let in človek se resno sprašuje, ali je sploh še mogoče karkoli spremeniti. Zdaj, ko sem začel sodelovati z mladimi ljudmi, se je moja perspektiva zamenjala. Zdi se mi, da je neodgovorno opustiti upanje. Da je treba gojiti utopijo, idealizem in ideale. Spremembe so nujne.

Je torej umetnost odgovor na vulgarnost in perverznost sveta?

V svojem etosu je seveda lahko. Umetnost, razmišljujoča in kritična. Umetnost je histerična, kričeča, konfliktna, a lepa. Verjamem, da je vsako umetniško delo v svojem izhodišču nedolžno. Znanost in umetnost danes potrebujemo bolj kot kadarkoli. To sta področji, kjer je dejansko mogoča nenehna rast.