Družbenopolitično angažirana suita
Projekt Pogum pogumnih, pri katerem je prevzel vlogo umetniškega vodje in dirigenta enajstčlanske zasedbe, je Zlatko Kaučič snoval med prvim valom pandemije ter socialne in politične krize, ki sta sledili. Gre za družbenopolitično motivirano suito, posvečeno borcem, posameznikom in skupinam, ki ne obupajo in se borijo za dobro skupnosti.
Suita je bila izvedena in posneta lani oktobra na italijansko-slovenskem festivalu Jazz & Wine of Peace (Jazz in vino miru), med enim od vrhuncev politične, epidemiološke in socialne krize, in je pri kritiški javnosti naletela na dober odziv. »To je politična glasba, vendar ne le zato, ker izraža pripadnost in razlike, temveč predlaga socialno, skupnostno in participativno prakso,« so poročali v italijanskem časniku Il Manifesto.
»Čas, v katerem živimo, ni moj čas. Čutim stisko človeštva. Morda take dobe prihajajo ciklično. A nisem optimističen o prihodnosti. Vse se podira. Družba je v zadnjih desetih letih razpadla na prafaktorje. Vlada egoizem. Morda samo še v kakšnem športu obstajajo povezanost, skupnost, skupne vrednote, humanost. Sicer pa je tako, da se nihče več ne zaveda posledic svojih dejanj, nekateri sploh ne verjamejo, da je globalno segrevanje resnično,« je začel pogovor priznani glasbenik Zlatko Kaučič, ki ga najbolj skrbi apatija, s katero spremljamo svetovno dogajanje. Zato je šel v akcijo.
»Janša dol!« skandira množica na začetku albuma, preden jo preglasi zamolklo javkanje inštrumentov in mrakobno pobrenkavanje, ki vleče nekam v temo. »Zadnji dve leti smo živeli v terorju in strahovladi na vseh področjih, toda na kulturnem je bilo še posebej hudo,« je nadaljeval. Pričakovati je bilo, da se bo Trumpov virus razširil in napadel tudi druge samovšečne samodržce. Bili smo priča poniževanju ljudi, maltretiranju, obračunavanju z drugače mislečimi, napadom na ženske … Spraševal sem se, kako je mogoče, da je dvomilijonski narod po osamosvojitvi prišel tako daleč, da je tako razklan. Janševa avtokracija je naredila veliko škode. A tudi mi smo imeli svoje junake, kot je bil Ivan Gale,« je povedal Kaučič, ki je kot navdih za suito izbral nekaj ključnih govorov, dogodkov, osebnosti, ki so zaznamovali zadnji dve leti in pol.
Nagib upora
Za uverturo v naslednji stavek suite poskrbi jezni glas Grete Thunberg: »Ni planeta B, bla bla bla … naše upanje in sanje se utapljajo v njihovih praznih besedah in obljubah.« Njene besede preplavi škripajoča kakofonija, ki čez čas abruptno utihne in se ubrano nadaljuje v progresivni temi pihalne in brenkalne sekcije ter se razvije v rokerski upor.
»Žanre sem izbiral po nagibu upora,« je povedal Kaučič. Čeprav zaradi treh električnih kitar na prvi posluh prevladuje rock, se na albumu prepletajo jazz, nežne balade, trdi rock, elektronika in celo country. »V tej glasbi je osemdeset odstotkov improvizacije, ki temelji tudi na prijemih evropske avantgarde in s kompleksnimi formami. Ampak nikoli ne razmišljam tako. Bolj se ravnam po občutku,« je pripomnil umetniški vodja.
Čas, v katerem živimo, ni moj čas. Čutim stisko človeštva.
Zlatko Kaučič
Grozljiv posnetek zadnjih besed Georgea Floyda, ki je moledoval za življenje policista, ki mu je klečal na vratu in ga zadušil, kontemplira balada. Njegov zadnji izdih prevzame saksofon in ga ponese naprej v onostranstvo, kjer so bolečina in vse krivice pozabljene. Glasba, ki valovi v ritmu dihanja, se nadaljuje v crescendo do besa, da je v krikih pihal in trobil slišati hkrati otožnost, razočaranje, nemoč, jezo in na koncu upor, ki je zajel ameriške ulice v gibanju Black Lives Matter (Življenja temnopoltih so pomembna) v boju proti rasizmu.
Tu stopijo v ospredje gostujoči italijanski glasbeniki, ki sestavljajo pihalno sekcijo, Marco Colonna na sopraninu, basklarinetu in klarinetu, Flavio Zanuttini na trobenti in Ivan Pilat na baritonskem saksofonu. Preostali glasbeniki zasedbe Pogum pogumnih so stalni člani Kaučičevega Komba C: kitaristi Tilen Kravos, Ajk Vremec, Anton Lorenzutti, basista Timi Vremec in Matjaž Bajc ter bobnarji in tolkalci Robi Erzetič, Žiga Ipavec in Tomi Novak.
Po tem že slušno pretresljivem dogodku besede papeža Frančiška zvenijo naravnost blaženo, ko poziva občestvo, naj sprejme migrante, naj ne postavlja ograj, ki nas ločujejo od drugih kultur, in zidov, ki nam zapirajo obzorja. »Papež je izjemen človek. Zelo ga spoštujem, čeprav nisem vernik. S svojim prepričanjem vzbuja upanje, da tudi ljudje na drugem polu razmišljajo drugače. Je največji levičar, kar jih živi na [zemeljski] obli.« Kaučič je svoje mnenje o papežu pospremil v žanru odprtega countryja, da bi zajel in učvrstil novo upanje ljudi, ki bežijo pred nevarnostmi v druge dežele.
Izbrane posnetke pogumnih na plošči zaokroži glas Juliana Assangea, čigar mučne preizkušnje je večina ljudi samo anemično spremljala ter zmajevala z glavo, je pripomnil Kaučič, ki svoje glasbenike na koncu povede do dinamičnega, aktivnega in vendarle optimističnega zaključka.
