Po umirjenem začetku divji zaključek

Ista ura, isti kanal, v živo, Demolition Group včeraj znova v Kino Šiški kot pred tremi leti, že spet z novim albumom, zadnjim delom trilogije, za katero pa še ni jasno, ali bo trilogija tudi ostala, ali pa bo dobila nadaljevanje. Pojdiva tja je album, vreden poslušanja, v živo pa sploh, v čemer so Demolišni nedvomno najboljši.

Datum 9. maj seveda ni bil izbran naključno – ker so lahko izbirali, so Demolišni izbrali dan zmage nad fašizmom, čeprav, kot je ob koncu dejal frontman Goran Šalamon, je vprašanje, kdaj bomo zmago nad fašizmom končno praznovali tudi pri nas ... No, v dvorani se je vsaj malo praznovalo, če ne drugega, zaradi kakovostnega in trdega r'n'rolla. Koncert Demolition Group sicer nikoli ne traja manj kot dve uri, včeraj v Kino Šiški je dobil ne le enega, pač pa dva bisa, v katerima se je brežiška zasedba, ki deluje približno 35 let, oddolžila tistim poslušalcem, ki so prišli v ljubljanski urbani center kulture bolj zaradi nostalgije – po naključju ima tak naslov tudi skladba in hkrati singl na novem albumu.



Prvi del koncerta so namreč v celoti posvetili deveterici novih komadov, kjer je najti tako (ljubezenske) balade – lep in speven Vse je tu, demolišnovsko zamorjeni, a odlični Napačna midva –, kot tudi bolj trde, ki naj bi zbudili našo zazibanost v ugodje, ki nam ga na nek še vedno zagotavlja, ali (zavoljo socialnega miru) vsaj v približno zadostnih dozah omogoča dandanašnji turbokapitalistični svet, ravno toliko, da še vedno tiho in sklonjenih glav prenašamo tesnobo, negotovost jutrišnjega dne, bolečino ... kot so neveselo povedali na nedavni novinarski konferenci, ki je bila uvod v včerajšnji koncert.


Glede na to, da je večina publike večino komadov – Zvezde so onstran, Korak nazaj, Grozno sam, Preveč vsega, Se vidiva jutri, Pojdiva tja – slišala prvič, v prvem delu pač ni bilo katarzičnih vrhuncev, vseeno pa ni manjkalo navdušenih odzivov na živahno zasedbo na odru, kjer je zdaj od ustanovnih članov samo še pevec Šalamon (za odrom sicer še eden, mojster za zvok in produkcijo, Matjaž Pegam), ob njem pa že druga generacija z dvojčkoma Tomijem (bas) in Ivanom Greglom (bobni) in zdaj že tudi tretja (če je kriterij čas, v katerem so se pridružili bendu) s kitaristom Petrom Stojanovićem in saksofonistom Alešem Sušo, ki je muziko DG oplemenitil še s sinthom, kar ji prav dobro pristaja. Staro in mlado se je kar dobro povezalo, zlasti ga na odru medsebojno pogosto uganjata Tomi in Petar, sicer pa, kot sta na novinarski konferenci 18. aprila povedala G. Šalamon in M. Pegam, »mora vsak, ki se pridruži bendu, vzeti skupinski duh benda za svojega. In Petar in Aleš sta se prav dobro vklopila.«



Po Pojdiva tja so se Demolišni odpravili nazaj v preteklost; od bližnje – s komadi z Zlaganega sonca (Kaplja, Kapital, Lažje je imeti psa, Včasih tko, Zlagano sonce, pa tudi 99, k čemur je Šalamon dodal, da je ta odstotek najbogatejših na svetu verjetno od leta 2015, ko je komad nastal, še narastel –, pa potem še s Planeta starcev (Gospodar, Nimam rad boga, Ljubiva za svet ...), kjer pa so se že mešali tudi starejši komadi, ki so pri publiki, pričakovano, sprožili največ navdušenja.

Prvi del je bil, skratka, bolj baladen, večinoma brez pesmi, ki bi pretirano dvigale in podžigale, v drugem pa so spet naredili tisto, zaradi česar jih njihova publika tako vdano spremlja. Najprej so presenetili z nepričakovanim zaključnim komadom – odigrali so najbolj v obče znani DG komad, Dež, nato pa izbrskali tudi U tvojim očima, Gram, Mesečino ... in prvi bis zaključili tako kot vedno, z obveznimi Japanci, nato pa prišli še enkrat in iz arhiva potegnili komad TAU, kjer sta se v solu znorela bobnar in kitarist, z njima pa publika, nato pa umirili z Ljubiva za svet.



Zvok sicer ni bil (vedno) najboljši: ko se zgodila DG fuzija z vsemi inštrumenti, se je čistost zvoka, občasno tudi vokala nekoliko izgubila, pa vendarle: Demolišni poslušalca nikoli ne pustijo hladnega. Še in več (bi človek), če si sposodimo naslov komada s Planeta starcev, in tega zdaj bo kar nekaj, saj DG z novim albumom odprejo tudi novo koncertno sezono: najprej 19. maja v novomeškem Lokalpatriotu. Govori pa se, da se mogoče jutri (petek, 11. maja) pridružijo tudi praznovanju 49. rojstnega dne Radia Študent v Švicariji v Tivoliju. Pojdiva tja!