Prvi pisec nove slovenske popevke

Sklepni večer festivala Godibodi na Ljubljanskem gradu je posvečen temu posebnemu besedilopiscu.
Fotografija:
Odpri galerijo

Rok Vilčnik je avtor pesniških zbirk in priznani sodobni slovenski dramatik. Je pobudnik gibanja Nova slovenska popevka ter idejni vodja, ustanovitelj in besedilopisec skupin Patetico, Papir in Pliš, poleg tega piše besedila še za Bilbi, Severo Gjurin, Neisho in druge. Na posebni festivalski produkciji na Ljubljanskem gradu Metulji gredo v nebo bo zvečer premierni povzetek njegovega dosedanjega ustvarjanja.

Festival Godibodi, ki neguje domačo avtorsko in etno glasbo, že nekaj let pripravlja tudi posebno festivalsko produkcijo. Letos je prvič na Ljubljanskem gradu. Na njegovem dvorišču bodo ob spremljavi ansambla kot solisti nastopili Maja Keuc, Aleksandra Ilijevski, Bilbi, Ana Mravlje, Noa Vilčnik in Brodolomec. Če bo deževalo, bodo dogodek prestavili v bližnjo Hribarjevo dvorano.
Rok Vilčnik je spodbudil gibanje Nova slovenska popevka oziroma, če se pošalimo, Neue Slowenische Schlager. »Moji prijatelji glasbeniki, ki so bili večinoma jazzerji oziroma izvajalci nekomercialnih glasbenih zvrsti, so kritizirali takratni pop in trdili, da bi oni to znali narediti drugače in boljše. Spraševal sem se, zakaj potem nič ne naredijo,« je povedal Vilčnik.
 

Ljubezen ima tri zloge


Tipičen primer je zasedba Papir, v kateri so kitarist Igor Bezget, pianist Sebastijan Duh, bobnar Bruno Domiter in basist Tadej Kampl. To so znani jazzerji v Sloveniji in bližnji okolici. Zato je zbral ekipo teh dobrih inštrumentalistov ter izbrani pevki Ano Bezjak in Majo Keuc. »Tu je seveda tudi besedilni del, s katerim sem hotel spodbuditi ljudi, ki se ukvarjajo s tem, ki tudi pišejo poezijo. Kot veste, je bilo v zlatem obdobju slovenske popevke normalno, da so pesniki pisali ­besedila zanje.«

Po tem obdobju so ostali le izvrstni inštrumentalisti, tehtnih besedilopiscev pa ni bilo. Vilčnik je priznal, da je besedilopisni del domačega popevkarstva res težava. »Vendar je treba poudariti, da so zdaj drugačni časi. Te šansonjerske, šlagerske pesmi niso zaželene na radijskih postajah. Zato se jih ustvarjalci neradi lotevajo. Veliko lažje napišem zahtevnejše besedilo kot pop skladbo, v kateri je le nekaj zlogov. Vemo, da je slovenščino težko vpeti v preprosto glasbeno formo. Ljubezen ima tri zloge, love pa enega. Že tu si prikrajšan.«

Vprašali smo ga, kaj ga je spodbudilo k pisanju besedil za popevke. »Začelo se je preprosto in po naključju. Na poti v službo sem v avtu v mislih prepesnjeval dobre stare pesmi, od Boba Marleyja do Toma Waitsa. Tega se je nabralo toliko, da smo oblikovali zasedbo Patetico. Sprva je bilo mišljeno, da bomo naredili kabaret, vendar igralka Nina Ivanišin ni imela časa. Tako mi je ostal glasbeni del, in ko smo našli pevko Niko Perunović, se je premaknilo in ostalo, kot bi se temu reklo, zgodovina.«
V devetdesetih letih je bil prvenec zasedbe Patetico, sicer neuradni posnetek, eden najpogosteje kopiranih v slovenski zgodovini. Vilčnik je povedal, da je ta posnetek nastal po naključju. »Ko mi je Nika dala ta cede, sem ga poslušal v avtu in se vozil po Mariboru, dokler ni izzvenela zadnja nota. Dejal sem si, to je pa res dobro, čeprav je moje in se tega najbrž ne počne. Bilo mi je zelo všeč in številnim drugim tudi.« Na tem albumu Patetica so nekatere pesmi prevedene, druge pa prirejene v slovenščino. Dodal je, da vedno poskuša obdržati atmosfero izvirne skladbe.

Poudaril je, da obstaja razlika med pisanjem besedil za popevke in poezijo. »Pomembna sta ritem in struktura. Ni toliko pomembno, ali je pisano na znano melodijo. Pomembna se mi zdi predvsem kakovost melodije. Melodija me mora pritegniti in potegniti vase, drugače ne morem nič napisati. Tudi če me kdo pokliče in hoče, da sodelujeva, nikogar ne odklonim. Vendar je edini pogoj, da mi predlagana melodija deluje, da mi ustreza.«

Njegova besedila so inteligentno duhovita, humorna, kar je precejšnja redkost med slovenskimi besedilopisci popularne glasbe. Poudaril je, da je v njegovih besedilih šaljivost posledica odkrivanja vsakdanjih stvari kot simbioza tragične in humorne življenjske plati. Pustil si varilni stroj, da bo vedno samo tvoj – kot je zapisal v Objemu. »Ne trudim se biti duhovit ali nekaj ponujati kot duhovitost. Ta se zgodi v interakciji s tragedijo.«

Komentarji: