Vrhunska mojstra jazzovske baskitare

Marcus Miller in Stanley Clarke: Ameriška skladatelja in basista, ki sta jazz vrnila ljudstvu 

Objavljeno
10. junij 2019 09.00
Posodobljeno
10. junij 2019 13.11
Stanley Clarke se je zapisal kompleksnim zvočnim podobam.
FOTO: Raj Naik
Ne zgodi se pogosto, da lahko naše občinstvo na istem festivalu dva večera zapored posluša dva vrhunska jazzovska basista. Osmega julija bo v ljubljanskih Križankah občinstvo pozval na ples Marcus Miller z zasedbo, ­naslednji dan bo na istem kraju storil nekaj podobnega ­Stanley Clarke.

Mojstra, katerih osnova igranja je funk, sta že večkrat nastopila skupaj, mi ju bomo deležni z enodnevnim zamikom. Millerja bodo spremljali Russell Gunn (trobenta), Alex Han (saksofon), Julian Pollack in James Francies (klaviature) ter Alex Bailey (bobni). Clarku bodo stali ob strani Beka Gochiashvili (klavir, klaviature), Evan Garr (violina), Cameron Graves (klaviature), Salar Nader (tabla, tolkala) in Shariq Tucker (bobni).

Marcus Miller, Stanley Clarke
8. in 9. julija ob 21. uri
Križanke

Marcus Miller se je rodil 14. junija 1959 v Brooklynu v New Yorku. Ta ameriški jazzovski skladatelj, producent in večinštrumentalist je znan predvsem po igranju baskitare. Prihaja iz glasbene družine. Njegov oče William Miller je bil cerkveni organist in vodja pevskega zbora, njegov sorodnik je tudi jazzovski pianist Wynton Kelly. Marcus Miller je klasično šolan klarinetist, a igra tudi klaviature, saksofon in kitaro ter po potrebi poje.


Ko ga je leta 1975 odkril poljski jazzist Michał Urbaniak, je bil Miller kar petnajst let studijski glasbenik ter se učil, kako so drugi vodili skupine. Eno leto je bil tudi član žive zasedbe Saturday Night Live. Basovske linije je posnel na več kot 500 posnetkih, ki so jih naredili Luther Vandross, Grover Washington mlajši, Roberta Flack, Carly Simon, McCoy Tyner, Bryan Ferry, Billy Idol, Michael Jackson, Beyoncé, Herbie Hancock, Mariah Carey, The Crusaders, Wayne Shorter, Frank Sinatra, George Benson, Dr. John, Aretha Franklin, Elton John, Joe Walsh, Jean-Michel Jarre, Donald Fagen, Bill Withers, Chaka Khan, LL Cool J in številni drugi. Gre za seznam, kdo je kdo v sodobni, predvsem ameriški popularni glasbi. Kar tri leta zapored so ga razglasili za naj studijskega glasbenika. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je začel pisati svoje skladbe in snemati albume ter sestavil skupino, s katero redno nastopa.
 

Enajst ekskluzivnih nastopov


Kot skladatelj je sodeloval s trobentačem Milesom Davisom pri nekaterih skladbah za album Tutu, vključno z naslovno. Med drugim je napisal pesem Chicago Song za saksofonista Davida Sanborna in z Luthrom Vandrossom napisal pesmi, kot so Til My Baby Comes Home, It's Over Now, For You to Love in Power of Love. Millerjeva pesem Da Butt se pojavi tudi v filmu Spika Leeja School Daze.

In še ena zanimivost iz njegove biografije: leta 1997 je igral baskitaro in basovski klarinet v glasbeni skupini, ki se je upravičeno imenovala Legends, saj je tam igral kitaro in pel Eric Clapton, Joe Sample je igral klavir, David Sanborn altovski saksofon, Steve Gadd pa bobne. Imeli so enajst ekskluzivnih nastopov na vodilnih jazzovskih festivalih v Evropi.

image
Marcus Miller izvaja precej plesno glasbo.
FOTO: Arhiv organizatorja


Leta 2008 je Miller oblikoval superbasovski trio SMV z basistoma Victorjem Wootnom in Stanleyjem Clarkom. Zadnji ima z Millerjem veliko skupnih točk, tako da je njuno sodelovanje bilo naravno. Ameriški basist Stanley Clarke, ki se je rodil 30. junija 1951 v Filadelfiji, je zaslovel kot soustanovitelj slovite jazz rock zasedbe Return to Forever s pianistom Chickom Coreo. Tako kot njegov basovski kolega Jaco Pastorius iz sorodne fusion zasedbe Weather Report je temeljito spremenil vlogo baskitare v jazzu in rocku. Poleg zadnjega je rad navajal slavne basiste, kot so Paul McCartney, Jack Bruce in Larry Graham, kot tiste, ki so mu bili vzor, da je lahko opustil delovanje baskitare zgolj v ritem sekciji ter jo predstavil kot melodičen in dominanten solistični inštrument.

K učenju glasbe ga je spodbujala mama, ki je doma rada prepevala operne arije. Tako se je Clarke začel učiti harmoniko in nato prešel na violino. Kmalu je spoznal, da je violina premajhen inštrument za njegove velike roke. Tako je kot dvanajstletnik v glasbeni šoli vzel v roke kontrabas, ki je sameval v kotu in se ga nihče ni hotel dotakniti. Sledil je petletni klasični študij kontrabasa na filadelfijski Settlement Music School. Kasneje je kot najstnik vzel v roke baskitaro, da je lahko na domačih zabavah preigraval glasbo pop in rock skupin, kar so punce oboževale.
 

Usodno srečanje s Chickom Coreo


Eden od prelomnih dogodkov v njegovem življenju se je zgodil, ko je imel 15 let in je prvič poklicno nastopil. K sodelovanju ga je povabil saksofonist Byard Lancaster, da je z njim en teden nastopal v znamenitem filadelfijskem klubu Showboat Lounge. Tam so svojčas na istem odru stali jazzovski velikani, kot so Miles Davis, John Coltrane, Art Blakey, Stan Getz in drugi. Clarke in bobnar Darryl Brown sta bila za to plačana 75 dolarjev. Ta odrska izkušnja je v njem zanetila ogenj strasti, ki je močno podžgal ambicioznega mladega basista.

Ko je končal študij na glasbeni akademiji, se je leta 1971 preselil v New York. Prvi posnetek je naredil z znamenitim jazzovskim pozavnistom Curtisom Fullerjem, ki je bil član slavnih Jazz Messengers Arta Blakeyja.

Najpomembnejši dogodek v življenju ambicioznega basista, ki je načrtoval, da bo postal prvi temnopolti kontrabasist v Filadelfijskem simfoničnem orkestru, je bilo srečanje z jazzovskim pianistom Chickom Coreo, ki je leta 1973 oblikoval vplivno zasedbo Return to Forever. Ta je potegnila iz anonimnosti številne glasbenike, med njimi tudi Clarka. Prvo zasedbo, ki je bila močno latino usmerjena, so poleg omenjenih dveh sestavljali brazilski zakonski par, pevka Flora Purim in tolkalist Airto Moreira, ter saksofonist Joe Farrell.

V karieri je ta štirikratni dobitnik grammyja, glasbenik, izvajalec, skladatelj, dirigent, aranžer, producent ter skladatelj filmske glasbe in eden od najbolj cenjenih akustičnih in električnih basistov na svetu sodeloval z glasbenimi zvezdami, kot so Bobby Lyle, Eliane Elias, David Benoit, Herbie Hancock, Wayne Shorter, Lenny White, Larry Carlton, Jeff Lorber, Andy Bey, Dee Dee Bridgewater, Ronnie Wood, Keith Richards, Stewart Copeland, Béla Fleck, Jean-Luc Ponty in mnogi drugi.

Koncerta sta organizirana v koprodukcijskem sodelovanju z Branetom Rončelom, ki z Ljubljana festivalom sodeluje že četrt stoletja.