Letošnja največja evropska jazzovska manifestacija, North Sea Jazz Festival v Rotterdamu, je potekala, kot da se v zadnjih dveh letih ni nič zgodilo. Med šestnajstimi prizorišči ogromnega razstavišča Ahoy so se kot po navadi prelivale reke jazzovskih navdušencev s pritoki, se zlivale v dvorane in spet ven ter meandrirale po zunanjih površinah, posejanih s stojnicami z okrepčili. Brez mask, brez razkužil, brez PCT-potrdil.

Gregory Porter, Erykah Badu, Alicia Keys, H.E.R., Herbie Hancock, Ron Carter, Dianne Reeves, Hiromi, George Benson, Diana Krall, Diana Ross, Gonzalo Rubalcaba in drugi običajni osumljenci Robert Glasper, Ibrahim Maalouf, Trombone Shorty, Christian McBride in Thundercat so se veselili nastopa na velikem odru po dolgem zatišju ter navdušeno pozdravljali še bolj navdušeno občinstvo v nabito polnih dvoranah festivala, ki deklarativno predstavlja preteklost, sedanjost in prihodnost jazza. Omenjeni ali podobni zvezdniki (četudi so z jazzom le pogojno povezani) so zagotovilo, da ta največji dvoranski festival na svetu v treh dneh obišče okoli 70.000 ljudi.

Dvestopetdesettisočkrat hvala, so vzklikali organizatorji znamenitega švicarskega Montreux Jazz Festivala, ki je potekal prva dva tedna julija. Toliko obiskovalcev se je namreč udeležilo 56. edicije, ki je po koronski suši vabila v glasbeni raj z imeni, kot so Nick Cave, Björk, John Legend, Måneskin, Van Morrison, Jeff Beck z Johnnyjem Deppom, Jamie Cullum in nekaj prej omenjenih jazzistov, ki so prišli v Montreux neposredno iz Rotterdama in nadaljevali pot v francoski Marciac, kjer se ravno v teh dneh končuje še en znameniti jazz festival.

Toda po pandemiji, ki je resno pretresla koncertno industrijo, se na velika imena oziroma headlinerje lahko zanesejo samo še veliki festivali, ki jih lahko tudi plačajo oziroma sprejmejo tveganje odpovedi koncerta. »Poletni ali jesenski festivali ponavadi snujejo programe več kot pol leta vnaprej, saj agenti in menedžerji že novembra sporočijo datume turnej največjih glasbenih imen. Programe festivali končajo najkasneje zgodaj spomladi, ko jih tudi začnejo promovirati. V času pandemije se je vse skupaj zamaknilo. Ker so izvajalci in agenti odlašali z napovedmi turnej, se mnogi glasbeniki niso uvrstili v tekoče programe festivalov, ker je bilo za to že prepozno,« je povedal Brane Rončel, ki je bil več let programski vodja ne le jazz festivala v Ljubljani, pač pa tudi v Münchnu. Letos poleti je izbral enajst koncertov za Jazz festival Piran/Portorož, na katerem je med drugimi nastopil Kenny Garrett, sklenil pa se je z odmevnim nastopom legendarnega Gilberta Gila.

Pandemija je v koncertno industrijo vnesla še več nepredvidljivosti. Letalske družbe pogosteje odpovedujejo lete zaradi pomanjkanja osebja, zato nastajajo zamude. Večkrat se je zgodilo, da glasbeniki niso ujeli nastopa. Dogajalo se je tudi to, da so komu tik pred odhodom na festival potrdili okužbo s covidom-19 in je nastop odpadel. Ker se lahko letalske vozovnice v nekaj tednih trikratno podražijo, mnogi evropski festivali z omejenimi proračuni raje ne tvegajo in ne vabijo glasbenikov z druge strani oceana. »Drugo leto se bodo stvari gotovo normalizirale, to nakazujejo že programi jesenskih festivalov,« je optimistično predvidel Rončel.

North Sea Jazz Festival v Rotterdamu je po dveh letih premora potekal, kot da se ni nič zgodilo. FOTO: arhiv North Sea Jazz Festivala

Največji, specializirani, drzni

Saksofonist Jure Pukl, ki je bržkone med srednjo generacijo slovenskih jazzovskih glasbenikov, poleg Kaje Draksler, z zasedbami nastopil na največ jazz festivalih po svetu, je opisal tri modele evropskih festivalov. »Prvi so večji festivali s tradicijo, ki stavijo na zvezdniška imena in preostali program zapolnijo s pregledom trenutnega dogajanja na regionalni sceni. Ti so vedno privabljali širše občinstvo z znanimi imeni iz pop ali rock žanrov in tako ustvarjali nekakšen tutti frutti program. Skozi desetletja so postali turistične znamenitosti okolja, dobivajo finančno podporo mesta in regije, saj ob tako množičnem obisku dogodka zagotavljajo mestu in regiji profit in prepoznavnost. Drugi tip festivala svoj program snuje v skladu s preferirano bodisi tradicionalno bodisi svobodno improvizirano linijo in od nje ne odstopa. Tretji, ki jim proračun ne dovoli, da bi si lahko privoščili več znanih imen, pa se poskušajo uveljaviti s tako imenovanim drznim programom, kar pomeni, da odkrivajo manj znane umetnike in jim dajo priložnost za prvi večji nastop, kot v zadnjih letih počne tudi Jazz festival Ljubljana,« je naštel Pukl, ki je v zadnjih letih nastopil na newyorškem Winter Jazz Festivalu ter na jazz festivalih v Kairu, Berlinu, Londonu, Poriju, Beogradu in Leuvnu.

Med pandemijo so se večji festivali raje za določen čas samoukinili, mnogo manjših pa je ob strogih omejitvah obiska vztrajalo, a so se morali zaradi prepovedi prehajanja meja in strogih zdravstvenih ukrepov v programu omejiti na lokalne izvajalce, kar je seveda razumljivo. Zanimivo je, da so mnogi med njimi te programske smernice ohranili tudi ob razrahljanih ukrepih po pandemiji. Poleg Jazz festivala Ljubljana je podobno pot ubral jazz festival v Saalfeldnu, ki domuje v idilični alpski pokrajini. »Že pred pandemijo smo na festivalu namenjali posebno pozornost avstrijskim glasbenikom, saj festival za to prejema vladne subvencije. Lani, ko je bil program zaradi pandemije okrnjen, nismo imeli nobenega ameriškega glasbenika in peščico evropskih,« je povedal Mario Steidl, ki v vlogi umetniškega vodje jazz festivala v Saalfeldnu nastopa od leta 2004. »A že pred leti sem sklenil, da nima smisla biti le še en festival, ki predstavlja velika imena ali jazzovske legende, ki si vzamejo zelo velik del finančne pogače in na koncu ne ostane veliko za druge glasbenike. Raje predstavljamo več mladih zasedb in mednje razdelimo denar, kot da bi povabili samo enega zvezdnika.«

Tako so dogodki v Saalfeldnu rasli. Leta 2008 so priredili 25 koncertov, danes jih 60. »Sledim maksimi, da predstavim občinstvu glasbo in izvajalce, ki jih še niso slišali. Veliko potujem in poskušam najti glasbenike, ki jih v Avstriji še nismo gostili. Ideja našega festivala je, da umetnikom, katerih ustvarjalnost je široka, damo priložnost, da na festivalu ostanejo dlje časa in predstavijo več projektov,« je povedal Steidl. Letos sta v rezidenci avstrijska bobnarka in hibridna umetnica Katharina Ernst ter norveški bobnar Gard Nilssen, ki bosta na festivalu predstavila več projektov in se povezovala z umetniki, ki sta jih lahko izbrala sama. Kljub temu bo na festivalu, ki bo potekal od 18. do 21. avgusta, nekaj zvenečih imen, med njimi pianista Jason Moran in Vijay Iyer, od bolj uveljavljenih še Paal Nilssen-Love, nastopile bodo tudi ruske disidentke Pussy Riot.

Program je očitno pritegnil veliko pozornosti, saj so letos prodali prav toliko vstopnic kot leta 2019, ko je festival praznoval štiridesetletnico in so rednim dodali številna nova prizorišča. V štirih desetletjih je Saalfelden vzgojil zveste privržence. Steidl je priznal, da mnogi pokupijo vstopnice že januarja, še preden je program sploh znan. »Letos spomladi smo se odločili, da bomo festival izvedli v polni meri, kot smo si ga zamislili, kar bo, pa bo. K sreči se je vse vrnilo v stare tirnice. Upam le, da bo z letalskimi prevozi vse šlo gladko,« je dodal.

»Sodobni jazz je zelo bogat, naše občinstvo pa radovedno, zato kakovostne umetniške ponudbe ne manjka,« je povedal Vojislav Pantić, umetniški direktor Beograjskega jazz festivala. FOTO: Primož Zrnec

Dobri stari časi na Balkanu

Podobno kot avstrijski kolega meni dolgoletni selektor Jazz festivala Skopje Oliver Belopeta, ki je lani štiridesetletnico festivala praznoval v družbi Matsa Gustafssona, Linde May Han Oh, Roberta Fonsece, Moor Mother in Marka Turnerja. »Menim, da se programiranje našega festivala po pandemiji ni kaj dosti spremenilo. Preprosto, vrnili smo se v dobre stare čase, h konceptom, ki smo jih zasnovali, kakovostnim programom, na katere smo se navadili, in k mislim o nadaljnjem razvoju. Sijajen je bil, denimo, comeback Jazz festivala Ljubljana pa tudi številnih drugih festivalov. Med pandemijo so se festivali trudili obstati v danih pogojih – kombinirali so nastope v živo s posnetki ali prenosi koncertov, a to ni vplivalo na obstanek organizacijskih ekip, tudi zaradi državnih subvencij. Težje je bilo glasbenikom, ki so med čakanjem na vrnitev na odre ustvarjali novo glasbo in pripravljali nove projekte,« je razmišljal Belopeta. To, da se je na festivalih v času pandemije povečala udeležba domačih, lokalnih glasbenikov, samo po sebi ni slabo, je prepričan. »Nasprotno. Krepitev lokalnih jazzovskih scen je prevladujoča politika evropskih festivalov zadnjih deset do petnajst let. Rezultati so vidni, tako v primeru slovenskega kot makedonskega jazza,« je poudaril.

Tudi Beograjski jazz festival je med pandemijo vztrajal pri prilagojenem programu. »Ko je leta 1991 festival prekinila vojna, je minilo dolgih štirinajst let, da smo festival ponovno zagnali. S to izkušnjo in upoštevajoč potrebe občinstva po večmesečnem zaprtju javnega življenja smo se strinjali, da kontinuitete festivala ne smemo prekiniti za nobeno ceno – niti preiti na streaminge koncertov, pač pa smo festival leta 2020 organizirali s sloganom Jazzistance – ter tako združili jazz in odpor [resistance], v času pandemije pa je dobil še novo konotacijo, distance [razdalja], ki je bila obvezna na javnih mestih,« je povedal jazzovski kritik in umetniški vodja Beograjskega jazz festivala Vojislav Pantić. Ker na evropske in ameriške glasbenike niso mogli računati, so festival v nadomestnem decembrskem terminu izpeljali z desetimi koncerti in polovico manj občinstva.

Naslednje leto so tvegali, je nadaljeval Pantić. »Praznovali smo petdesetletnico Newport Jazz Festivala v Beogradu, kjer nadaljujemo tradicijo te ameriške manifestacije, in se odločili, da bomo do oktobra pripravili program, kot da omejitvenih ukrepov ne bo. V programu je bilo 25 zasedb, 164 umetnikov, kar je rekordna številka v zgodovini festivala, iz osemnajstih držav in treh celin. Imeli smo srečo, da so se zdravstvene razmere umirile tik pred festivalom, ki smo ga lahko izpeljali z dvotretjinsko zapolnjenostjo dvoran, ki so bile v večini razprodane.«

Kljub temu je organiziranje festivalov tudi letos polno nepredvidljivih okoliščin, se je strinjal Pantić. »Potovanja ostajajo problematična, umetniki pogosto pridejo dan pred koncertom, da bi se izognili tveganju, ki ga prinašajo odpovedi letov, turneje so lahko odpovedane tik pred zdajci in ni mogoče vnaprej prodajati paketov vstopnic, ker še vedno obstaja nevarnost, da bo festival potekal v okrnjeni kapaciteti dvoran.«

S programsko selekcijo ­Beograjskega jazz festivala, ki bo potekal od 26. do 30. oktobra, po drugi strani ni težav, je poudaril sogovornik. »Sodobni jazz je zelo bogat, naše občinstvo pa radovedno, zato ne manjka kakovostne umetniške ponudbe. Ne čutimo potrebe, da bi se prilagajali občinstvu, ker nam že dolgo zaupa – prihaja tudi na nastope umetnikov, o katerih ne ve veliko,« je povedal umetniški direktor, ki bo obiskovalcem tokrat ponudil fokus na francosko sodobno jazzovsko sceno ter koncerte štirih velikih orkestrov (francoski Orchestre National de Jazz, avstrijski Orjazztra Vienna, Big Band RTS z gostom Omarjem Soso in domači Schime & Muzikon).

Na festivalu bodo nastopili tudi trobentač Avishai Cohen, saksofonist Immanuel Wilkins in newyorška zasedba Sex Mob. Razmerje med srbskimi, evropskimi in ameriškimi zasedbami je 5 : 13 : 3. Zastopanje domačih jazzovskih umetnikov je po Pantićevih besedah zelo pomembno. »K uravnoteženemu razmerju jazza iz ZDA, Evrope in Srbije nas obvezuje tudi festivalski pravilnik. Menim pa, da moramo tudi brez formalnih predpisov čutiti odgovornost do domačih umetnikov, predvsem mlajše generacije. Festivali so redka priložnost, da se mladi postavijo ob bok svetovnim velikanom, dobijo izkušnje, se učijo od najboljših ter se predstavijo tujim novinarjem, ki redno obiskujejo našo manifestacijo. Od leta 2015 redno organiziramo srbski showcase s tremi mladimi zasedbami, ki predstavijo svoje aktualne projekte,« je dodal ­Vojislav Pantić.

Po vsem povedanem, kot kaže, v naši bližnji in nekoliko bolj oddaljeni okolici jazzovske ponudbe tudi jeseni ne bo manjkalo. Treba je le odpreti ušesa in se pustiti presenetiti.