Zbor dunajskih deklic: Vsaka ima svoj glas, skupaj pa zvenijo kot eno

V kontekstu petja in ubranih glasov ob pridevniku dunajski naprej pomislimo na dečke, toda od leta 2004 ob bogati in dolgi zgodovini Zbora dunajskih dečkov (Wiener Sängerknaben), ki je bil ustanovljen leta 1498, deluje tudi Zbor dunajskih deklic (Wiener Chormädchen). Te bo prvič mogoče slišati tudi pri nas: na koncertu v okviru cikla Plečnik in a-cappella v cerkvi svetega Frančiška Asiškega v Ljubljani. Deklice so namreč na turneji, bile so že v Švici in Nemčiji, kamor so jih povabili drugi dekliški zbori.

Kot je za Delo odgovorila predstavnica za odnose z javnostmi zbora Tina Breckwoldt, so kljub za zdaj še manjši prepoznavnosti v primerjavi z dečki enakovreden del blagovne znamke. Kjerkoli nastopijo v značilnih mornarskih uniformah, so deležne navdušenih odzivov. S fanti so, denimo, leta 2023 nastopile na prestižnem novoletnem koncertu Dunajskih filharmonikov. Združijo se ob posebnih priložnostih, še vedno pa gre za dva »samostojna ansambla, vsak s svojim individualnim zvokom in umetniškim profilom«. Zbor vodi dirigent Stefan Foidl.

Enak koncept

V osnovni šoli Zbora dunajskih dečkov so od leta 1994 tudi dekleta, zato je bilo jasno, da je treba ustanoviti nadaljevalni zbor za dekleta, je pojasnila sogovornica. To so si želeli tudi otroci, zato je zamisel prišla naravno. Zbor dunajskih deklic je bil ustanovljen leta 2004, dekleta so od lanske jeseni uradno na šoli, tako da lahko vadijo tako kot fantovski zbor, to je dve uri na dan, šestkrat na teden. »Poleg tega ima vsaka članica zbora, tako kot vsak deček, individualni pevski pouk. Šolsko leto je razdeljeno na tri trimesečja; tretje, v katerem so zdaj, je namenjeno nastopom in turnejam.«

Dirigentu pomagata vzgojiteljici, ki trenutno spremljata dekleta na turneji. Glede na program se vsi trije skupaj odločijo, kako organizirati dan, da bo pravo ravnovesje med obroki, odmori za počitek, petjem, športom in drugimi dejavnostmi, kot so ogledi znamenitosti. Kot pravi, je disciplina pomembna v vsakem zboru, pri njih pa se otroci naučijo predvsem samodiscipline, odgovornosti do sebe in skupine ter do glasbe.

Dunajske deklice obiskujejo isto šolo kot dunajski dečki, so v istem razredu, skupaj jedo, njihova dnevna rutina je enaka. Vsak dan jedo od 11. do 13. ure, nato imajo še individualne pevske vaje in vaje za soliste. »Za dekleta še nimamo internata, to je vizija za prihodnost,« je pojasnila Tina Breckwoldt.

A seveda se pojavijo razlike v razvoju glasu, je opozorila. Tudi pri dekletih nastane mutacija, vendar približno dve leti pred dečki. Ko mutirajo, se deklicam glasilki podaljšata za od tri do štiri milimetre (pri dečkih za en centimeter). V tem času torej otroški glas preide v glas mladega odraslega. V tem obdobju morajo še posebej paziti na svoj glas, izvajati posebne vaje, biti pozorni na repertoar. Skrb za glas med drugim pomeni pitje dovolj tekočine, odsvetuje se kričanje. Pri petju je treba dihati s prepono, da pravilno podprejo zvok in ne obremenjujejo glasilk. Predvsem sta pomembna počitek in zadostna količina spanca.

Da vsakdo najde svoj glas

Po kateri metodi učijo deklice in dečke? Gre za redne vaje in individualno pevsko usposabljanje. Osredotočajo se na to, da vsak pevec oziroma pevka »najde svoj glas. Da si možgani in telo zapomnijo, kakšen je občutek, ko dihajo s prepono, ko v ustvarjanju zvoka sodeluje celotno telo. Tako nastane individualni glas, osebnost, ki zazveni. Bolje ko poje vsak član zbora, bolje in bolj homogeno zveni zbor. To je belcanto v najboljšem pomenu besede,« je povedala.

Peti v zboru s prestižnim imenom in posebnim pristopom je nekaj posebnega. Podobno kot pri dečkih večina deklet v zboru prihaja iz njihove osnovne glasbene šole, to je namreč idealna priprava za zbor, saj imajo v tretjem in četrtem razredu deset ur pouka glasbe; četrti razred tudi javno nastopa z imenom Chorus Primus.

»Vsako leto pojejo na božičnem koncertu v Hofburgu na povabilo avstrijskega zveznega predsednika, vedno sodelujejo tudi pri izvedbi spevoigre ali otroške opere, ki jo izvajajo v naši koncertni dvorani MuTh. Ti otroci so navajeni nastopati: večina jih ostane z nami v kampusu. Žal imamo na voljo le pet ali šest mest na leto, na katera se lahko prijavijo dekleta. Sprejem poteka z avdicijo; prijavijo se lahko tudi otroci, ki ne obiskujejo naše osnovne šole. Deklicam trenutno ne moremo ponuditi internata, zato večinoma prihajajo z Dunaja in okolice; vendar so različnih narodnosti, imamo – in smo imeli – deklice, katerih družine prihajajo iz ZDA, Anglije, iz Francije, Irana, Turčije in celo Gruzije. Letos je na primer v zboru tudi Čehinja,« je povedala sogovornica. Ključno je, je dodala, da rade pojejo in bi rade izboljšale svoje pevsko znanje in glas.

Skupnost

V svetu, v katerem vlada individualizem, je peti v zboru, imeti izkušnjo skupnosti, ki diha kot eno, zelo pomembno. »Zbor je skupnost, ekipa, ki je tako dobra, kot je dober njen najšibkejši člen. Zato je pomembno, da člani pomagajo drug drugemu. Podobno kot v nogometu: gole po navadi ustvarjamo skupaj, z izjemo enajstmetrovke,« je ponazorila sogovornica. Ljudje se po njenem niso toliko spremenili: sreča je v skupni izkušnji, naj bo to v zboru ali na nogometnem igrišču. Pravi, da dekleta dajo vse od sebe, predvsem pa se ji zdi, da mora otrok doživeti, kako »kul je peti v zboru«. To doživljajo predvsem na koncertih za šole, ko otrok iz občinstva z navdušenjem opazuje otroke na odru in se zaveda, da bi tam lahko stal tudi sam.

Psihološke koristi rednega petja

Otroštvo in petje je nekaj naravnega, meni sogovornica. Večina otrok poje, še preden spregovori. »Petje je dobro za ljudi, saj spodbuja gladke mišice in sprošča hormone sreče. Pravilno petje izboljša oskrbo s kisikom po telesu in poveča dobro počutje. Petje je način izražanja čustev. Ustvarja ravnovesje s šolskimi učnimi predmeti, umskim delom, ki ga opravljamo v šoli. Fiziološke in psihološke koristi rednega petja so danes znanstveno dokazane,« je ponazorila.

Zelo pomembno se jim zdi, da otroci na vajah uživajo, in to je pri dekletih očitno. Uživajo predvsem v tem, da so vse boljše, zvok pa vse lepši. »Zdaj, ko so na turneji, pojejo ves čas, tudi v bazenu, ob plezalni steni ali na sprehodu. Zelo pomembno se nam zdi, da se naši varovanci veliko gibljejo. Veliko hodimo na pohode, igramo se z žogo, plavamo: in v tem vsi zelo uživajo. Vsekakor so to običajni otroci in tako tudi mora biti.«