Zoran Predin: »V glasbo sem prišel na literaren način«

Z gala koncertom v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma bo Zoran Predin praznoval okroglo obletnico delovanja z železnim repertoarjem Lačnega Franza, utrinki z obeh albumov Tragovi u sjeti, ki ju je posnel s pianistom Matijem Dedićem, ter poskočnim gypsy swingom z albuma Ljubimec iz omare v izvedbi zasedbe Damirja Kukuruzovića. Posebno presenečenje bodo Predinove uspešnice v premierni izvedbi Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič.
 

Zadnje čase ste močno prisotni v medijih. Štirideset let kariere­ in slavnostni koncert očitno ­zanimajo mnoge.

To je dokaj redka priložnost in zdi se mi prav, da se ob takih obletnicah spomniš minulega dela. Da se malo zazreš vase. (Smeh.) Da se nekaj naučiš iz tega, kar si naredil. Vesel sem, a moram tudi priznati, da komaj čakam, da vse to mine, ker imam že nove načrte.

Kakšen je vaš odnos do medijev? Do vas niso bili prizanesljivi, ko se je zgodil incident na košarkarskem igrišču.

Javna oseba nima veliko izbire. Ko se odločiš za tak poklic, moraš računati na to, da si javno prepoznaven. Edino, kar me res moti pri medijih, je, da so na internetu dovoljeni anonimni komentarji. Mislim, da bi jih morala država­ prepovedati. V zvezi s tem velikokrat slišim, da je to svoboda govora. V resnici je to zloraba svobode govora. Vsak naj se najprej predstavi in potem pove, kar si želi povedati. Tako pa te anonimne komentarje zlorabljajo za politične in poslovne cilje ter nemoteno diskreditiranje posameznikov z lažmi in natolcevanji. Še vedno drži, da če se neka laž velikokrat ponovi, postane resnica.
 

Še hodite na košarkarske tekme?

Seveda. Zdaj je slovenska reprezentanca v krizi. Upam, da bo čim več kakovostne košarke, in zdaj, ko ji gre slabo, je čas, da ji stojimo ob strani. Kupil sem si sezonsko vstopnico in obiskujem tekme, kolikor je le mogoče. To nameravam početi tudi v prihodnje.
 

Zaradi incidenta je bil vaš takratni novi album Na koncu naše mavrice, pri katerem ste sodelovali z glasbenimi mojstri, kot so Robi Pikl, Janez Dovč in Goran Krmac, po krivici spregledan.

Zelo mi je žal zaradi tega, saj smo bili izvrstna ekipa. Ampak ravno zato ni ovir, da bi se še kdaj spet dobili in naredili kaj novega ali odigrali ta album tako, kot si zasluži.
 

Na ovitku tega albuma ste videti diabolično. Tudi skupini The Rolling Stones se album Their Satanic Majesties Request ni obrestoval ...

Hotel sem se pošaliti na svoj račun, misleč, da bo to sprejeto s simpatijo. Očitno sem se zmotil (smeh), saj je bila reakcija ravno obratna. Tudi tisti črn zob, ki sem si ga narisal, ni pripomogel k ­simpatičnemu videzu.
 

Pojdiva na začetek: vse se je začelo z Ikebano, bizarnim prvencem skupine Lačni Franz. Posebej so me pritegnila besedila. Kaj takega do takrat še nismo slišali.

Pred kratkim sem nekje razlagal, da sem prišel v glasbo na literaren način. Prva polovica gimnazije je minila v znamenju košarkarske žoge. Ko sem nehal igrati košarko, je žogo zamenjala knjiga, literatura. Bil sem strasten bralec. Glasba me je spremljala le z gramofonskih plošč, medtem ko sem bral knjige.
Moja gimnazijska sošolca sta med drugimi bila Bojan Sedmak, znani mariborski pesnik in kant­avtor, ter Vesna Godina. Profesorica Nada Gaborovič nam je privzgojila ljubezen do literature, mogoče celo bolj kot našim paralelkam. Namesto da bi bili moji heroji kitaristi in pevci, so to bili pisatelji. Zato smo se v Lačnem Franzu odločili, da bomo šli ­nastopat šele, ko bomo imeli devetdeset minut svojega programa, kar je za začetnike zelo zahtevna odločitev. Bili smo strašno ­samozavestni in to nam je koristilo.
Odločil sem se, da bom pisal besedila o vsem, kar mi bo padlo na pamet, saj je bil zame izziv, da bi iz takšne vsebine lahko nastala rock skladba. To mi je tudi uspelo in ta raven, standard in imidž zanimivega pisca besedil se me držijo še danes.


 

Posebno srhljiva in bizarna je pesem Lačni Franz.

To je hoja po robu, kar me je vedno mikalo. Najbolj bizarno je, da je to pesem navdihnila realnost. Res je obstajal poba, ki je počel te stvari. Včasih je resničnost bolj neverjetna od fikcije. Po drugi strani je ta pesem napad na takrat veljavne standarde. Nikjer ne piše, da ne moreš v besedilu peti ali opisovati stvari, ki so bile do takrat rezervirane za literaturo.
 

Vaša besedila imajo dokaj ­alanfordovski pristop.

Vidite, kako čas obrne stvari. Včasih, ko smo brali Alana Forda, so se nam tiste zgodbe, liki in prizori zdeli bizarni in nemogoči. Danes jih pa živimo. (Smeh.) Tega nisem pričakoval.
 

Tudi zvočno ste Lačni Franz izstopali. V času punka in novega vala sta pri vas odmevala nekakšen jazz in boogie.

Takrat smo za vsako pesem našli novo obleko ter si nismo postav­ljali meja in ovir. Ko se nam je zdelo, da nekaj poudarja vsebino, smo naredili tak aranžma. Hoteli smo ustvarjati v duhu popolne anarhistične svobode in niso nas zanimali trendi ali znani slogi. Zato smo iz vsega skupaj naredili eno tako mešanico in begali glasbene kritike, ki niso vedeli, kam naj nas uvrstijo. Zaradi časovne sočasnosti so nas vtaknili v novi val, vsebinsko pa smo bili od kabaretnega rocka do jazzy punka in še kaj. Na koncu smo (p)ostali Lačni Franz. Ko si dejal Lačni Franz, si točno vedel, kaj lahko pričakuješ.




 

Tudi ime zasedbe je bilo nespodobno: lačen in Franz, zapisan po nemško.

Res je. Takrat v Jugoslaviji ni bilo lačnih. Tudi Franzev ni bilo, ker so jih partizani leta 1945 nagnali. Je pa res, da je bilo takrat Franc najpogostejše ime na Štajerskem. Ime sem našel tako, da sem sestavil dva lika iz romana Od tod do večnosti. Že z imenom smo takoj zbudili pozornost in imeli težave pri takratnih oblasteh.
 

Pravkar ste izdali album, na katerem prepevate pesmi Arsena Dedića. Z njim in njegovo družino vas povezuje tudi osebno ­poznanstvo.

Ena od lepših stvari, ki so se mi zgodile v življenju, je bilo prijateljevanje in sodelovanje z Arsenom Dedićem. Bil je moj starejši brat, moj oče, vzgojitelj in učitelj ter kolega, ki me je veliko naučil. Čutil sem obvezo, da se mu zahvalim tako, da posnamem album z njegovimi pesmimi.
Spodbudilo me je to, da je njegov sin, pianist Matija Dedić, posnel album Matija svira Arsena. Tisto sekundo, ko sem slišal ta naslov, se mi je porodilo vprašanje, kdo bo imel pravico in čast, da bo zapel Arsena. Ravno zaradi zaupanja družine Dedić sem dobil to priložnost, saj so vedeli, da bo album kakovosten. Presenečeni so bili, ko sem jim povedal, da bo album narejen v gipsy swing maniri. Kmalu se je dvom spremenil v odobravanje. Trenutno je to najbolj prodajani album na Balkanu. Kaj takega se redko zgodi. Maja bomo imeli predstavitvene koncerte, povabil imamo res veliko. Nekaj pesmi s tega albuma boste slišali zvečer v Cankarjevem domu, saj bo z mano ekipa, ki je posnela album, pa tudi Matija Dedić.
 

Ste eden redkih slovenskih izvajalcev, ki lahko reče, da ima glasbeno kariero tudi na območju nekdanje skupne države. Kaj vse je bilo treba narediti za to?

Stara slava ni dovolj. Mogoče je včasih celo ovira. Imel sem srečo, da sem bil že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja samosvoj in sem se tega držal še naprej. Padel sem v čas in okolje, ki je to znalo ceniti. V devetdesetih letih se je zgodila ta tragična vojna. Po tem času sem bil skoraj edini, ki so se ga še spominjali. Že takrat sem z gypsy swingom in šansoni ter Arsenom Dedićem ne le zadržal ta položaj, temveč sem ga tudi utrdil in bistveno presegel.