Bi morali starši otroke siliti k branju?Da in treba je vztrajati
Ali veste, da vsaka naslednja generacija bere bolje, več ve in več razume?
Odpri galerijo
Če nekdo kot otrok ne razvije dobro zmožnosti branja in tudi bralne kulture, potem zelo verjetno tudi kot odrasli ne bo bral več.
Foto Igor Modic
Sonja Pečjak je redna profesorica za pedagoško psihologijo na ljubljanski filozofski fakulteti in avtorica številnih priročnikov in knjig s področja branja, saj se raziskovalno veliko ukvarja s psihologijo branja. Branje je ena ključnih zmožnosti, ki jo potrebuje človek za učinkovito funkcioniranje v vsakodnevnem življenju, poudarja, zato je pomembno, da ga otroci usvojijo.
Res je, tehnološki in družbeni razvoj prinašata v življenje ljudi spremembe in ljudje se moramo tem spremembam prilagoditi. Prilagoditev sama po sebi ni slaba. Slabo je, če nekritično sledimo vsemu, kar tehnološki razvoj prinaša, brez premisleka, kaj res potrebujemo, kaj nam pomaga v osebnem in poklicnem življenju. Zavedati se je treba, da mora tehnologija služiti človeku, ne pa da je človek suženj tehnologije.
Otrokom in mladostnikom je ob toliko ponujenih vsebinah – dobrih in slabih – treba pomagati. To pomeni, da je treba vzgajati kultiviranega bralca, kar pa je proces, ki teče od predšolskega obdobja naprej. Pomembno vlogo pri razvoju bralne kulture na splošno imajo že starši in vzgojitelji v predšolskem obdobju, pa tudi šola. Pomoč poteka vse od izbora dobrih knjig, tu lahko pomagajo knjižničarji, vzgojiteljice, učitelji, prek pogovora o prebranem z otroki, mladostniki, do kritičnega pogleda na prebrano.
Nesporno je, da ljudje danes beremo na splošno več, pri čemer pa ne beremo le tiskanih virov, časopisov, knjig, pač pa tudi ali predvsem vsebine na spletu, računalniku in pametnem telefonu. Morda je manj klasičnega branja tiskane literature, vseh drugih vrst branja pa je pri mladih in odraslih več. Vendar je to branje hitro in površinsko, velikokrat le prelet posameznih vsebin. In res je, predvsem mlajše generacije bralcev, tako imenovani generaciji Y in Z, imajo težave z ohranjanjem pozornosti, še zlasti pri zahtevnejših vsebinah. Vendar je treba razumeti, da so pripadniki teh dveh generacij zrasli v okolju, kjer so bili tako rekoč ves čas izpostavljeni dražljajem s televizije, računalnika in telefona. To bombardiranje z dražljaji vodi v vedenju do tega, da otrok skače od enega vira in vsebine k drugemu. Gre za tako imenovano dražljajsko odvisnost, kar pa postane problem, če prej ne, v šolskem obdobju, ko odrasli pričakujemo od otrok in mladostnikov, da se bodo znali umiriti in se osredotočiti na šolske vsebine.
Branje je ena ključnih zmožnosti, ki jo potrebuje človek za učinkovito funkcioniranje v vsakodnevnem življenju – poklicnem in osebnem. In zato je pomembno, da otroci usvojijo to zmožnost. Starši bi se morali zavedati predvsem tega, da je bralna kultura v družini nekaj, kar otrok posrka avtomatično. Če torej starši sami berejo, če berejo otroku in se z njim o prebranem pogovarjajo, bo otroku jasno, da se je smiselno naučiti brati. Večina otrok se nauči brati v začetnih razredih osnovne šole. Ker pa je branje zahtevna in v začetku tudi naporna miselna aktivnost, je pomembno, da se otroci v branju ne urijo le v šoli, temveč tudi doma. Zato morajo starši spodbujati otroka in vztrajati pri tem, da kljub morebitnemu odporu bere vsak dan od pet do deset minut. Zavedati se morajo, da lahko svojemu otroku najbolj pomagajo, če ga spodbujajo in vztrajajo, da se nauči tekoče brati, pisati in da obvlada enostavne računske operacije, vključno s poštevanko. To so orodja, ki jih otrok potrebuje, da bo lahko uspešen v nadaljnjem šolanju.
Da, starši bi morali vztrajati pri tem, da otrok izuri bralno spretnost v prvih treh letih šolanja. Ne pa, da mu prepustijo, da se bo 'sam odločil in se lotil branja takrat, ko se bo njemu zazdelo smiselno', kot je pred kratkim argumentiral neki oče, zakaj ne vztraja.
Z vidika urjenja same tehnike branja bi lahko trdili, da je vseeno, kaj otrok bere, samo da se nauči pretvarjati črke v glasove in te povezovati čim bolj tekoče. Ker pa je smisel vsakega branja, da razumemo to, kar preberemo, je pomembna tudi vsebina tega, kar beremo. Zato je čas, ko bi lahko držala ta trditev, pri branju otroka zelo kratek in omejen.
Ko enkrat otrok bere tekoče, branje ne zahteva toliko napora, zato tudi pogosteje bere, s čimer pa postaja vedno bolj izurjen. Z branjem razvija besedišče, izboljšuje govorne zmožnosti, razvija domišljijo in ustvarjalnost, bolje razume druge in sebe ...
Glede na to, da so mediji eden pomembnih socializacijskih mehanizmov, ki vzgaja otroke in mladostnike, imajo ti poleg družine in šole precejšnjo odgovornost. Mediji so tisti, ki pomagajo sooblikovati identiteto mladega človeka, vključno s tem, kaj je pomembno in za kaj si velja prizadevati. Zato bi se morali novinarji in izdajatelji spraševati o standardih svojega dela, o tem, kakšne vsebine posredujejo bralcem, so te verodostojne, objektivne, ki se dotikajo resničnih problemov, ali pa je vodilna filozofija naklada in velikokrat z njo povezan senzacionalizem.
Praviloma je tek na dolge proge. Če nekdo kot otrok ne razvije dobro zmožnosti branja in tudi bralne kulture, potem zelo verjetno tudi kot odrasli ne bo bral več, kot nujno zahtevajo njegov poklic ali življenjske okoliščine. Tisti, ki se kot otroci ne naučijo preživljati prostega časa ob branju, se tudi kot odrasli redkeje zatečejo k branju.
»Branje je tek na dolge proge,« pravi Sonja Pečjak. Foto osebni arhiv
Strokovnjaki že dalj časa opažajo, da bralec 21. stoletja ni več zaznamovan samo z maternim jezikom, ampak postaja dvoživka in se seli tudi na polje branja v tujih jezikih, hkrati pa se seli s papirja na zaslon. Je to dobro ali slabo?
Res je, tehnološki in družbeni razvoj prinašata v življenje ljudi spremembe in ljudje se moramo tem spremembam prilagoditi. Prilagoditev sama po sebi ni slaba. Slabo je, če nekritično sledimo vsemu, kar tehnološki razvoj prinaša, brez premisleka, kaj res potrebujemo, kaj nam pomaga v osebnem in poklicnem življenju. Zavedati se je treba, da mora tehnologija služiti človeku, ne pa da je človek suženj tehnologije.
Tehnologija danes ponuja preobilje vsega, vse je zlahka dostopno. Včasih pa smo imeli knjižnice in tam kakovostno sito, izbor strokovnjakov.
Otrokom in mladostnikom je ob toliko ponujenih vsebinah – dobrih in slabih – treba pomagati. To pomeni, da je treba vzgajati kultiviranega bralca, kar pa je proces, ki teče od predšolskega obdobja naprej. Pomembno vlogo pri razvoju bralne kulture na splošno imajo že starši in vzgojitelji v predšolskem obdobju, pa tudi šola. Pomoč poteka vse od izbora dobrih knjig, tu lahko pomagajo knjižničarji, vzgojiteljice, učitelji, prek pogovora o prebranem z otroki, mladostniki, do kritičnega pogleda na prebrano.
Podarjamo otroške knjige
Ob praznovanju 60-letnice časopisa Delo smo v sodelovanju z Mladinsko knjigo pripravili akcijo, v kateri bomo podarili nekaj otroških knjig kultnih slovenskih ustvarjalcev, ki so zaznamovale otroštvo naših bralcev. Vabimo vas, da sodelujete na spletni strani promo.delo.si/otroskeknjige, označite, katera od izbranih knjig vam je najljubša, in uvrstili se boste v žrebanje za izbrano knjigo. Akcija traja do 5. aprila 2019, izbirate pa lahko med naslednjimi knjigami: Maček Muri, Martin Krpan, Miškolin, Moj dežnik je lahko balon, Moj prijatelj Piki Jakob, Mojca Pokrajculja, Sapramiška in Sovica Oka. Sodelujte in morda izbrana knjiga pride prav do vas ...
Ob praznovanju 60-letnice časopisa Delo smo v sodelovanju z Mladinsko knjigo pripravili akcijo, v kateri bomo podarili nekaj otroških knjig kultnih slovenskih ustvarjalcev, ki so zaznamovale otroštvo naših bralcev. Vabimo vas, da sodelujete na spletni strani promo.delo.si/otroskeknjige, označite, katera od izbranih knjig vam je najljubša, in uvrstili se boste v žrebanje za izbrano knjigo. Akcija traja do 5. aprila 2019, izbirate pa lahko med naslednjimi knjigami: Maček Muri, Martin Krpan, Miškolin, Moj dežnik je lahko balon, Moj prijatelj Piki Jakob, Mojca Pokrajculja, Sapramiška in Sovica Oka. Sodelujte in morda izbrana knjiga pride prav do vas ...
Po eni strani ves čas beremo, po drugi pa ne zmoremo daljše zbranosti za daljše in zahtevnejše vsebine. Ali danes beremo manj ali več?
Nesporno je, da ljudje danes beremo na splošno več, pri čemer pa ne beremo le tiskanih virov, časopisov, knjig, pač pa tudi ali predvsem vsebine na spletu, računalniku in pametnem telefonu. Morda je manj klasičnega branja tiskane literature, vseh drugih vrst branja pa je pri mladih in odraslih več. Vendar je to branje hitro in površinsko, velikokrat le prelet posameznih vsebin. In res je, predvsem mlajše generacije bralcev, tako imenovani generaciji Y in Z, imajo težave z ohranjanjem pozornosti, še zlasti pri zahtevnejših vsebinah. Vendar je treba razumeti, da so pripadniki teh dveh generacij zrasli v okolju, kjer so bili tako rekoč ves čas izpostavljeni dražljajem s televizije, računalnika in telefona. To bombardiranje z dražljaji vodi v vedenju do tega, da otrok skače od enega vira in vsebine k drugemu. Gre za tako imenovano dražljajsko odvisnost, kar pa postane problem, če prej ne, v šolskem obdobju, ko odrasli pričakujemo od otrok in mladostnikov, da se bodo znali umiriti in se osredotočiti na šolske vsebine.
Bi morali starši otroke siliti k branju?
Branje je ena ključnih zmožnosti, ki jo potrebuje človek za učinkovito funkcioniranje v vsakodnevnem življenju – poklicnem in osebnem. In zato je pomembno, da otroci usvojijo to zmožnost. Starši bi se morali zavedati predvsem tega, da je bralna kultura v družini nekaj, kar otrok posrka avtomatično. Če torej starši sami berejo, če berejo otroku in se z njim o prebranem pogovarjajo, bo otroku jasno, da se je smiselno naučiti brati. Večina otrok se nauči brati v začetnih razredih osnovne šole. Ker pa je branje zahtevna in v začetku tudi naporna miselna aktivnost, je pomembno, da se otroci v branju ne urijo le v šoli, temveč tudi doma. Zato morajo starši spodbujati otroka in vztrajati pri tem, da kljub morebitnemu odporu bere vsak dan od pet do deset minut. Zavedati se morajo, da lahko svojemu otroku najbolj pomagajo, če ga spodbujajo in vztrajajo, da se nauči tekoče brati, pisati in da obvlada enostavne računske operacije, vključno s poštevanko. To so orodja, ki jih otrok potrebuje, da bo lahko uspešen v nadaljnjem šolanju.
Torej siliti ali ne?
Da, starši bi morali vztrajati pri tem, da otrok izuri bralno spretnost v prvih treh letih šolanja. Ne pa, da mu prepustijo, da se bo 'sam odločil in se lotil branja takrat, ko se bo njemu zazdelo smiselno', kot je pred kratkim argumentiral neki oče, zakaj ne vztraja.
Se strinjate, da je branje česarkoli boljše od branja ničesar?
Z vidika urjenja same tehnike branja bi lahko trdili, da je vseeno, kaj otrok bere, samo da se nauči pretvarjati črke v glasove in te povezovati čim bolj tekoče. Ker pa je smisel vsakega branja, da razumemo to, kar preberemo, je pomembna tudi vsebina tega, kar beremo. Zato je čas, ko bi lahko držala ta trditev, pri branju otroka zelo kratek in omejen.
Kaj so pokazale raziskave, kako branje vpliva na razvoj otrokovih sposobnosti?
Ko enkrat otrok bere tekoče, branje ne zahteva toliko napora, zato tudi pogosteje bere, s čimer pa postaja vedno bolj izurjen. Z branjem razvija besedišče, izboljšuje govorne zmožnosti, razvija domišljijo in ustvarjalnost, bolje razume druge in sebe ...
Kje so tukaj mediji, denimo časopisi?
Glede na to, da so mediji eden pomembnih socializacijskih mehanizmov, ki vzgaja otroke in mladostnike, imajo ti poleg družine in šole precejšnjo odgovornost. Mediji so tisti, ki pomagajo sooblikovati identiteto mladega človeka, vključno s tem, kaj je pomembno in za kaj si velja prizadevati. Zato bi se morali novinarji in izdajatelji spraševati o standardih svojega dela, o tem, kakšne vsebine posredujejo bralcem, so te verodostojne, objektivne, ki se dotikajo resničnih problemov, ali pa je vodilna filozofija naklada in velikokrat z njo povezan senzacionalizem.
Se da branje nadoknaditi? V smislu, če ne bereš kot otrok, to še ne pomeni, da ne boš bral kot odrasli? Ali pa je to vendarle tek na dolge proge?
Praviloma je tek na dolge proge. Če nekdo kot otrok ne razvije dobro zmožnosti branja in tudi bralne kulture, potem zelo verjetno tudi kot odrasli ne bo bral več, kot nujno zahtevajo njegov poklic ali življenjske okoliščine. Tisti, ki se kot otroci ne naučijo preživljati prostega časa ob branju, se tudi kot odrasli redkeje zatečejo k branju.
Marjeta Doupona Foto Jože Suhadolnik
Marjeta Doupona
članica nacionalne komisije za pismenost
Ali moramo res veliko brati, da dobro beremo? Mislim, da ne nujno. Najprej se moramo seveda vprašati, kaj pomeni dobro brati. Po eni strani gre za tehniko branja, ko hitro dekodiramo črke in si hitro ustvarimo mentalno sliko, ki nam jo skuša besedilo predati. Vendar če ne poznamo besed in konceptov, s pomočjo katerih besedilo ustvarja pomen in nam predaja sporočilo, nam tehnika branja ne koristi kaj dosti. Za dobro bralno pismenost moramo predvsem veliko vedeti, in več ko vemo, lažje pridobivamo novo znanje. Branje lahkotnih romanov, tudi če jih beremo v velikih količinah, nam ne koristi. Morda jih res lahko preberemo neverjetno hitro, a ne bomo spoznali ali se naučili česa novega, čez dan skozi čas ne bomo razmišljali o nič bolj zapletenih rečeh kot leta prej. Po drugi strani pa se lahko namesto branja pogovarjamo z ljudmi, ki veliko vejo, gledamo dokumentarne filme, potujemo, hodimo v kino, gledališče ... Seveda pa je, kadar želimo v branju napredovati, najbolj kombinirati oba pristopa.
Po mojem mnenju se Slovenci glede branja najbolj zapletamo glede treh stvari, in sicer glede razlik med spoloma, splošne dostopnosti izobrazbe in izobrazbenih resursov, zlasti pa glede tega, da mladi slabo berejo. V povprečju res deklice berejo boljše od dečkov, toda to pomeni samo, da je med najboljšimi bralci več bralk kot bralcev, med najslabšimi pa je več dečkov kot deklic, medtem ko je na sredini vse pomešano. Glede dostopnosti knjig v Sloveniji kroži neka resnica, da so zaradi splošnih knjižnic vsakomur dostopne zastonj. To nikakor ne drži. Prvič so v manjših krajih knjižnice težko ali sploh ne dostopne, drugič pa je nekaj čisto drugega, če si knjigo lahko kupiš, kot če si jo izposodiš. Za velik delež prebivalcev Slovenije so preprosto predrage, pri čemer ne gre za vprašanje vrednot, ampak preživetja. Glede tretje posplošitve, da mladina bere slabo, pa ne kaže izgubljati časa. Vsaka naslednja generacija bere bolje kot prejšnja, saj vsaka generacija več ve in tako tudi več razume. Znanje ne raste linearno, ampak eksponencialno. Tudi mednarodne raziskave bralne pismenosti odraslih kažejo, da se Slovenija slabo odreže v primerjavi z drugimi državami samo zato, ker so starejše generacije zelo slabo izobražene v primerjavi z drugimi državami. To je pač dediščina preteklosti. In kaj kot družba lahko storimo za višjo pismenost? Najprej se moramo odločiti, za koga želimo višjo pismenost. Za vse prebivalce ali samo za določene družbene sloje? Iz izsledkov mednarodnih raziskav vidimo, da je pismenost zelo neenakomerno razporejena po družbenoekonomskih slojih. Če se bomo odločili, da želimo pismenost za vse, se bomo morali odločiti za izvajanje tako imenovane pozitivne diskriminacije, kjer bomo deprivilegiranim delom Slovenije omogočili, da začasno dobijo več od privilegiranih. Ravno v tem pa je tudi težava: bi se bili privilegirani sloji (na primer izobraženi starši v Ljubljani) pripravljeni odreči delu ugodnosti, ki jih sami uživajo? Ko se bomo enkrat odločili, bomo zlahka ukrepali. Do takrat pa se bomo zapletali v nesmiselne debate o tem, kako dečke spodbujati k branju, in se zgražali nad mladimi, ki da ne berejo.
članica nacionalne komisije za pismenost
Ali moramo res veliko brati, da dobro beremo? Mislim, da ne nujno. Najprej se moramo seveda vprašati, kaj pomeni dobro brati. Po eni strani gre za tehniko branja, ko hitro dekodiramo črke in si hitro ustvarimo mentalno sliko, ki nam jo skuša besedilo predati. Vendar če ne poznamo besed in konceptov, s pomočjo katerih besedilo ustvarja pomen in nam predaja sporočilo, nam tehnika branja ne koristi kaj dosti. Za dobro bralno pismenost moramo predvsem veliko vedeti, in več ko vemo, lažje pridobivamo novo znanje. Branje lahkotnih romanov, tudi če jih beremo v velikih količinah, nam ne koristi. Morda jih res lahko preberemo neverjetno hitro, a ne bomo spoznali ali se naučili česa novega, čez dan skozi čas ne bomo razmišljali o nič bolj zapletenih rečeh kot leta prej. Po drugi strani pa se lahko namesto branja pogovarjamo z ljudmi, ki veliko vejo, gledamo dokumentarne filme, potujemo, hodimo v kino, gledališče ... Seveda pa je, kadar želimo v branju napredovati, najbolj kombinirati oba pristopa.
Po mojem mnenju se Slovenci glede branja najbolj zapletamo glede treh stvari, in sicer glede razlik med spoloma, splošne dostopnosti izobrazbe in izobrazbenih resursov, zlasti pa glede tega, da mladi slabo berejo. V povprečju res deklice berejo boljše od dečkov, toda to pomeni samo, da je med najboljšimi bralci več bralk kot bralcev, med najslabšimi pa je več dečkov kot deklic, medtem ko je na sredini vse pomešano. Glede dostopnosti knjig v Sloveniji kroži neka resnica, da so zaradi splošnih knjižnic vsakomur dostopne zastonj. To nikakor ne drži. Prvič so v manjših krajih knjižnice težko ali sploh ne dostopne, drugič pa je nekaj čisto drugega, če si knjigo lahko kupiš, kot če si jo izposodiš. Za velik delež prebivalcev Slovenije so preprosto predrage, pri čemer ne gre za vprašanje vrednot, ampak preživetja. Glede tretje posplošitve, da mladina bere slabo, pa ne kaže izgubljati časa. Vsaka naslednja generacija bere bolje kot prejšnja, saj vsaka generacija več ve in tako tudi več razume. Znanje ne raste linearno, ampak eksponencialno. Tudi mednarodne raziskave bralne pismenosti odraslih kažejo, da se Slovenija slabo odreže v primerjavi z drugimi državami samo zato, ker so starejše generacije zelo slabo izobražene v primerjavi z drugimi državami. To je pač dediščina preteklosti. In kaj kot družba lahko storimo za višjo pismenost? Najprej se moramo odločiti, za koga želimo višjo pismenost. Za vse prebivalce ali samo za določene družbene sloje? Iz izsledkov mednarodnih raziskav vidimo, da je pismenost zelo neenakomerno razporejena po družbenoekonomskih slojih. Če se bomo odločili, da želimo pismenost za vse, se bomo morali odločiti za izvajanje tako imenovane pozitivne diskriminacije, kjer bomo deprivilegiranim delom Slovenije omogočili, da začasno dobijo več od privilegiranih. Ravno v tem pa je tudi težava: bi se bili privilegirani sloji (na primer izobraženi starši v Ljubljani) pripravljeni odreči delu ugodnosti, ki jih sami uživajo? Ko se bomo enkrat odločili, bomo zlahka ukrepali. Do takrat pa se bomo zapletali v nesmiselne debate o tem, kako dečke spodbujati k branju, in se zgražali nad mladimi, ki da ne berejo.
Igor Saksida
Foto Roman Šipič
Foto Roman Šipič
Dr. Igor Saksida
literarni zgodovinar, pedagoška fakulteta v Ljubljani
Raziskava Pisa iz leta 2015, ki meri bralno pismenost štirinajstletnikov, je pokazala, da so naši mladi bistveno napredovali. Slovenija je edina od sodelujočih držav, kjer so se med letoma 2012 in 2015 zvišali deleži učenk in učencev z najvišjimi dosežki, ob tem pa znižali deleži tistih z nizkimi dosežki. Več zagat je videti na področju pismenosti odraslih. Po ugotovitvah raziskave PIAAC (2016) je le 5,6 odstotka odraslih (od 16. do 65. leta starosti) doseglo najvišje ravni besedilnih spretnosti, kar je precej manj od povprečja sodelujočih držav OECD, ki je 10,6 odstotka. Tudi osnovno raven bralne pismenosti dosega le 31,2 odstotka odraslih v Sloveniji, povprečje OECD je 35,4 odstotka. Nekaj bo treba narediti tako za bralno motivacijo kot razvijanje bralnih spretnosti odraslih. Upajmo, da bomo čim prej oblikovali ustrezne bralnomotivacijske projekte, namenjene odraslim. Z branjem študentov je podobno: če jih učitelji motiviramo za samostojno branje leposlovne in strokovne literature in to preverjamo tudi pri izpitih, je pričakovati, da bodo pogosto in temeljito brali. Ob vprašanjih razvijanja bralne pismenosti se moramo vsi skupaj zavedati prepletenosti in smiselnosti obeh vrst motivacije: zunanje in notranje.
literarni zgodovinar, pedagoška fakulteta v Ljubljani
Raziskava Pisa iz leta 2015, ki meri bralno pismenost štirinajstletnikov, je pokazala, da so naši mladi bistveno napredovali. Slovenija je edina od sodelujočih držav, kjer so se med letoma 2012 in 2015 zvišali deleži učenk in učencev z najvišjimi dosežki, ob tem pa znižali deleži tistih z nizkimi dosežki. Več zagat je videti na področju pismenosti odraslih. Po ugotovitvah raziskave PIAAC (2016) je le 5,6 odstotka odraslih (od 16. do 65. leta starosti) doseglo najvišje ravni besedilnih spretnosti, kar je precej manj od povprečja sodelujočih držav OECD, ki je 10,6 odstotka. Tudi osnovno raven bralne pismenosti dosega le 31,2 odstotka odraslih v Sloveniji, povprečje OECD je 35,4 odstotka. Nekaj bo treba narediti tako za bralno motivacijo kot razvijanje bralnih spretnosti odraslih. Upajmo, da bomo čim prej oblikovali ustrezne bralnomotivacijske projekte, namenjene odraslim. Z branjem študentov je podobno: če jih učitelji motiviramo za samostojno branje leposlovne in strokovne literature in to preverjamo tudi pri izpitih, je pričakovati, da bodo pogosto in temeljito brali. Ob vprašanjih razvijanja bralne pismenosti se moramo vsi skupaj zavedati prepletenosti in smiselnosti obeh vrst motivacije: zunanje in notranje.
