Boj z jezikom je včasih hud, a z navdihom pride mera

»Začne se z navdihom: ta je pravzaprav uvid, ki se mi vsiljuje,« o nastajanju pesmi pravi Brane Senegačnik.
Fotografija: Pesnik, klasični filolog, prevajalec, raziskovalec grške tragedije, literarni teoretik in esejist Brane Senegačnik je bil za zbirko Pogovori z nikomer lani nominiran za Cankarjevo nagrado. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Odpri galerijo
Pesnik, klasični filolog, prevajalec, raziskovalec grške tragedije, literarni teoretik in esejist Brane Senegačnik je bil za zbirko Pogovori z nikomer lani nominiran za Cankarjevo nagrado. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

»Vrhunski glas čiste lirske poezije, ki je hkrati modernistična, impresivna, izpovedna in bivanjska; glas, ki bo ostal trajna vrednota slovenske literarne kulture.« S tako formulacijo je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada naboj pesniške zbirke Pogovori z nikomer Braneta Senegačnika ocenil Matija Ogrin.

Omenjena zbirka je Senegačnikova sedma, pred njo so izšle Srčni grb, Na temnem pragu upa, Ptica iz črnih zvezd, Dvojni čas, Arie antiche in Tišine, leta 1966 rojeni avtor, ki predava na oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, je izdal tudi štiri publicistična oziroma esejistična dela (V iskanju izgubljene mere, Paralipomena poetica, Smrt lirike? in Dežela, ki je ni na zemljevidu). Z zdaj nagrajeno zbirko je bil lani med nominiranci za Cankarjevo nagrado.



Senegačnik je prevedel niz del grške, rimske in renesančne književnosti, za prevod Senekovega Ojdipa je leta 2012 prejel Sovretovo nagrado, v njegovi biografiji je tudi podatek, da je bil zadnji glavni urednik Nove revije.

image_alt
Nagrada, ki je doslej manjkala


V utemeljitvi za nagrado Prešernovega sklada je zapisano: »Brane Senegačnik je klasični filolog, prevajalec, raziskovalec grške tragedije, literarni teoretik, esejist. To, kar je v njegovem življenju bistveno, je – pisanje poezije. Od leta 1991 do danes je izdal sedem pesniških zbirk v skoraj 30 letih. Vsaka od njih je svojstven korak na poti, s katero Senegačnik nadaljuje ali dopolnjuje razvojno pot vrhunske slovenske lirike: Jenka, Murna, Gradnika, Kosovela. Vsaka zbirka je bila nov modus, nova uglasitev temeljnega lirskega zajema – potopitve v bivanjske globine, izražene v mnogoterih verzno-melodičnih podobah, od modernističnega toka zavesti v 'prostem verzu' do zahtevnih tradicijskih pesniških form.

Senegačnikova zadnja pesniška zbirka Pogovori z nikomer (Slovenska matica, 2019) je v določenem smislu vrh njegove dosedanje poezije. Je vrhunska lirika, ki se izmika opredelitvam. Približali bi se ji z mislijo, da Pogovori z nikomer neponovljivo upesnjujejo videnja ali 'uzrtja' lastne eksistence, lastne biti, izražena v mnogoterih estetskih podobah narave, v podobah bivanjskih položajev samote, minevanja, ljubezni, molka, spomina [...] Ta pesnikova 'uzrtja' se dotikajo brezdanjosti in skrivnostnosti bivanja samega, zato jih ni mogoče zajeti v opredelitve, marveč le izraziti v paradoksnih, vselej izjemno bogatih in estetskih podobah. Izraža jih žarenje pesniške forme soneta in drugih oblik, vrhunsko 'neopaznih' in spojenih z motrenjem vidnega v nevidnem.«


 

Gospod Senegačnik, neizogibno vprašanje: kakšno je vaše branje v času karantene in omejitve javnega življenja, katero besedje, katero podobje sploh lahko hrabri, osredotoča, zasilno normalizira vseprisotno obsedno stanje?


Kot ni čarobne paličice, tudi ni čarobnih besed. Epidemija je udarila v nekaj tako samoumevnega, kot je človeška družbenost. Aristotelova misel, da je človek družbeno bitje, kar naenkrat ni več puhlica, ampak bridko spoznanje. Najbrž je jasno, da bomo našli dejanski izhod toliko prej, kolikor bolj resno bomo vzeli svoj položaj. Nam lahko branje pri prenašanju tega vendarle pomaga? Da, mislim, da lahko. Pravo branje, branje poglobljenih (literarnih) besedil, je oblika notranjega življenja, ki v vsakem primeru razširja in bogati človekov svet. Ne daje nadomestnega sveta, ne trga nas od realnosti, ampak bolje osvetljuje realnost, ki je tako zunaj nas kot v nas. Ker se nekateri temu posmehujejo, naj omenim Viktorja Frankla, ki je iz izkušnje govoril, kako je močno notranje življenje pomagalo ljudem preživeti v koncentracijskih taboriščih.

Sam berem strokovno literaturo bolj ali manj vsak dan, torej tudi v teh časih, ker je to moj poklic. Poleg tega berem razne 'težke' knjige, od filozofije do poezije. Po navdihu, na primer Shakespeara ali sodobno poljsko pesnico Marzanno Kielar, Vaje iz neobstoja. To branje daje živ občutek prihodnosti, ne z naivnim optimističnim sporočilom, temveč z odkrivanjem pokrajin onstran vsakdanje izkušnje.


 

Na predstavitvi knjige, prve v novi zbirki Slovenske matice, ste povedali, da je zbirka tematsko raznolika, od podoživljanja umetnin, prek mitoloških motivov, do soočenja s pesniško dediščino. Je omenjena raznolikost naključna ali 'sistemska'?


V osnovi naključna in potem, kolikor je mogoče, sistematizirana. Nikoli ne pišem zbirke, vedno le posamezne pesmi (vem, da nekateri delajo drugače; spomnim se Aleša Debeljaka, ki mi je nekoč pravil, da koncipira zbirko kot celoto in jo tudi napiše v enem dihu). Zato imam vedno težave s kompozicijo zbirke, ki jo moram izdelati naknadno. Pri tem je seveda ključno, da to ni nasilno početje, ampak da 'odkrijem' nekakšno logiko, po kateri se pesmi lahko smiselno povežejo in razporedijo. Podobne, včasih še večje, težave imam z iskanjem naslovov pesmi in zbirke. Naslov je izredno delikatna in pomembna zadeva: povezati mora vse niti v celoto, jo pravilno intonirati, obenem pa pustiti verzom, podobam in motivom, da dihajo z lastnim, 'naravnim' dihom.
 

Precej pesmi, ste namignili ob izidu, je nastalo na začetku predlanskega leta. Imate torej obdobja intenzivnejšega pisanja. Vas k artikulaciji spodbudi zunanji vpliv ali pišete ves čas? Cikel Koledar bi lahko dal misliti, da vtise, od tonov, prek slutenj in vonjev do sledi gostote tišine, lovite tako rekoč ves čas.


Zdaj moram malo popraviti oziroma dopolniti, kar sem povedal v prejšnjem odgovoru. Na to je vplivala zunanja spodbuda. Založbi Slovenska matica sem ponudil na izbiro več zbirk (moj trdi disk je precej dobro založen z neobjavljeno poezijo) v prostem verzu ali zbirko v strogih formah. Tedanja urednica Ignacija Fridl Jarc se je ogrela za slednjo, potem pa se mi je zazdelo, da pesmi ni dovolj. In tako sem se tedaj res lotil pisanja – a bolj kot načrt je to bila želja, ki sem jo spodbujal in usmerjal.

<em>Pogovori z nikomer</em> so prva knjiga v zbiri Slovenske matice Mozaiki.
Pogovori z nikomer so prva knjiga v zbiri Slovenske matice Mozaiki.
Nastajale so različne pesmi, a vendar takšne, ki se med seboj prenašajo. 'Zaresnih' pesmi namreč ne morem pisati po načrtu. Naj se sliši še tako romantično ali šablonsko, ampak za to je res potreben navdih: posebno razpoloženje, psihično stanje, ki ga ne morem vzpostaviti po nobeni metodi. V tem smislu mi je dano, 'pride samo'. Res pa prihaja kar naprej, ko je to primerno in ko ni, in tudi takrat je prišlo.
 

Poezija, kakršna je vaša, torej zgoščena, odstirajoča posebne, včasih nevsakdanje plasti, lahko danes spregovarja toliko bolj zares, je omenil pisec spremnega besedila Alen Širca. Kako dobite uvide, kdaj, na kateri točki premišljanja ali čutenja se odločite za pesniški zapis, za lirsko estetizacijo 'uzrtja'?


Lahko iščem motive, na primer mitološke ali iz vsakdanjega življenja, ali pa razmišljam o pesniški formi, pretresam občutja v sebi – a to je samo površina. To še ni začetek. Začne se z navdihom: ta je pravzaprav uvid, ki se mi vsiljuje. Je obenem psihični pritisk in polet. Edino, kar lahko in hkrati moram storiti, je, da se odprem, sprostim. To skušam ves čas početi, kolikor le razmere dopuščajo. Seveda to ne pomeni, da se pesem potem kar sama natipka na računalnik, boj z jezikom (in metrom) je včasih hud, a z navdihom pride tudi mera. To je težko pojasniti, ker je zelo kompleksno in vsakič poteka malo drugače, predvsem pa se pri tem ne morem opazovati. Iskanje in povezovanje besed je zavestno miselno početje, ki ni avtonomno: na neki točki, ki je ne določim sam, se besede 'ujamejo', pritisk navdiha popusti, uvid se realizira in ostane samo še občutje vzgona, poleta. Tako nekako nastane pesem.
 

Od klasičnega filologa je nemara pričakovano poigravanje s pomeni in sporočili klasične literature, o vašem pesništvu pa se v Pogovorih zdi, da sta vanje kot poseben izziv za pesniško reakcijo in dialog z večnostjo postavljeni dve umetniški dediščini, slikarska in glasbena, poimenujete Bacha, Vivaldija, Brahmsa, Pärta, Botticellija, Correggia, Mola, Carraccija, Chantrona, Niko Zupančič ...


Iz teh in drugih umetnin v veliki meri živim. Stopnjevano občutje življenja, ki ga izkušam ob njih, je podobno hipnemu odkritju velikih resničnejših pokrajin, ki jih ne morem vrisati na zemljevid, le pričujem lahko o njih. To sem poskusil narediti z verzi. Kot bi napisal povabilo v tiste pokrajine.
 

Podatek, da so vaša besedila uglasbili najvidnejši predstavniki generacij slovenskih skladateljev, mi da misliti, ali vas poslušanje teh skladb morda ne nagovarja tudi k novemu pisanju?


Da, zlasti v vrhunski izvedbi, v kakršni sem lahko slišal Lebičevo uglasbitev soneta Krilata noč (Bernarda Fink Inzko, Marko Fink). Nekaj podobnega lahko rečem tudi o brezprimerno občuteni in psihološko reliefni interpretaciji Mihe Baloha (na radiu Kranj je pred davnimi leti interpretiral soneta Beatrice in Zimska pravljica), od katerega vem vse, kar vem o recitiranju. Ta interpretacija je zelo vplivala name: dala mi je pogum za neposrednost.

Komentarji: