Dialogi ob edinem slovenskem otoku

Jubilejno 50. mednarodno srečanje pisateljev na Bledu.
Fotografija: Bled, 15. maj 1989. Mednarodno pisateljsko srečanje PEN na Bledu.
Odpri galerijo
Bled, 15. maj 1989. Mednarodno pisateljsko srečanje PEN na Bledu.

Blejska srečanja so po spletu okoliščin prireditev z najdaljšo tradicijo v mednarodnem Penu in kraj, kjer so se tudi na pobudo slovenskih pisateljev prvič srečali Palestinci in Izraelci, Baski in Španci, Kurdi in Turki... Bled je kraj dialoga in iskanja skupnih stališč o kriznih problemih, ki prizadevajo pisateljsko vest in zavest, na njem so dobili besedo tudi predstavniki pozabljenih ali zatiranih literatur, na primer tatarski, ujgurski in tibetanski pisatelji.

Blejska srečanja imajo tako kot slovenski Pen dva začetka: po pričevanju pokojnega Miloša Mikelna so bili jeseni leta 1965 na obisku pri slovenskih kolegih slovaški pisatelji in takrat je vzniknila zamisel, da bi si skupaj kupili počitniški dom.
 

Piran - Bled


Takratna predsednica slovenskega pisateljskega društva Mira Mihelič, tudi podpredsednica mednarodnega Pena, je o tem podpisala protokol, ideja pa je bila kmalu uresničena. Prvič so pisatelji v domu na Belem križu nad Piranom letovali leta 1968, ravno takrat, ko so tam priredili prvo mednarodno pisateljsko srečanje.

V upanju na nadaljevanje so govorili v množini, o srečanjih, poimenovali so jih piranska. Nadaljevanje oziroma nov začetek srečanj je bil maja 1977, ko si jih preselili na Bled.

Zgodba o dveh začetkih slovenskega Pena govori o tem, da je bil center ustanovljen leta 1926, le pet let po nastanku združenja pesnikov, dramatikov, urednikov, esejistov in romanopiscev Pen International v Londonu.

Mednarodni Pen je slovenski center uradno sprejel v članstvo 20. novembra 1926, njegov prvi predsednik je bil Oton Župančič, med ustanovnimi člani, torej člani prvega upravnega odbora, so bili Izidor Cankar, Josip Vidmar, France Stele, Janko Lavrin, Fran Saleški Finžgar, France Bevk, Prežihov Voranc in France Koblar.

Ustanovitveni postopek je – po zapisu Filipa Kalana – kljub državni prisili v stari Jugoslaviji leta 1926 uspel predvsem zavoljo iniciative pisatelja Janka Lavrina, takrat profesorja v Nottinghamu in člana angleškega Pena, in univerzitetnega bibliotekarja Jože Glonarja.

Po drugi svetovni vojni slovenski Pen ni več deloval, njegov »novi« začetek je leto 1962, ko so ponovno ustanovili jugoslovanske centre, najprej slovenskega, za kar je imel največje zasluge Matej Bor, sicer tudi prvi predsednik obnovljenega slovenskega centra.

Ugled in vlogo stičišča med Vzhodom in Zahodom je slovenski Pen potrdil tri leta po ponovnem vzniku z organizacijo 33. svetovnega kongresa Pena na Bledu leta 1965.

Več iz te teme:

Komentarji: