»Edina diagnoza, s katero se ukvarjam, so človeške težave«

Ste nesrečni v ljubezni? Vas je strah smrti in staranja? Morda psihoterapevt Irvin D. Yalom pozna odgovore
Fotografija: Irvin D. Yalom, psihoterapevt in zaljubljenec v zgodbe, je avtor dvajsetih knjig, kar nekaj jih je izšlo tudi v slovenščini. Foto osebni arhiv
Odpri galerijo
Irvin D. Yalom, psihoterapevt in zaljubljenec v zgodbe, je avtor dvajsetih knjig, kar nekaj jih je izšlo tudi v slovenščini. Foto osebni arhiv

Irvin D. Yalom je eden vodilnih svetovnih psihoterapevtov in oče skupinske psihoterapije, s katero je v ZDA postal znan v šestdesetih in sedemdesetih letih. Podobno kot pokojni nevrolog Oliver Sacks je zaslovel s pripovedovanjem zgodb svojih pacientov in neverjetnim talentom za upovedovanje univerzalnosti človeških težav in sredice človečnosti.

Danes 87-letni potomec ruskih judovskih migrantov je avtor dvajsetih knjig. Kar nekaj jih je izšlo tudi v slovenščini, med drugim Rabelj ljubezni, Strmenje v sonce in Darilo terapije. Z velikanom svetovne psihoterapije, katerega knjige so prevedene v več kot trideset jezikov, sva se pogovarjala ob izidu slovenskega prevoda njegove avtobiografije Kako sem postal, kar sem (UMco, prevod Helena Marko). Yalomovi spomini so kliničen in analitičen vpogled v razvoj psihoterapije in avtorjevo razgibano in deloholično življenje.
 

Psihoterapevt ste že šestdeset let. Eno celo življenje. Kaj se je v tem času najbolj spremenilo? Kako se je razvijal vaš poklic? In kako so se spreminjali vaši pacienti?


Spremenilo se je ogromno, a hkrati zelo malo. Težko bi posploševal. Jedro pa je, da temeljni človeški problemi in z njimi tudi občutki ostajajo enaki: bolezen, staranje, ljubezensko življenje, osnovni odnosi, take in drugačne travme … Še vedno vsak dan sprejemam paciente. Dejstvo je, da se danes ljudje veliko lažje in hitreje odločijo za psihoterapijo. Nekoč je bila ta tabu, nekaj res posebnega. Že dolgo ni več tako. Ljudje verjamemo, da jim lahko pomagamo. K nam, k meni, pridejo z jasnim ciljem. Vedo, za kaj gre. Zavedajo se omejitev.
 

Kaj vas žene, da še vedno vsak dan sprejemate paciente in tudi več ur pišete?


Moj motiv, razlog, zakaj to počnem, je še vedno enak kot pred šestdesetimi leti. Ljudem želim pomagati po svojih najboljših močeh. Moja strast do tega poklica je neizmerna. Rad se srečujem s pacienti. Ne gre le za terapijo in zdravljenje, ampak tudi za usmerjanje, mentorstvo. To me navdihuje. To možnost sem imel tako v vojski kot na Stanfordu. Še danes sem hvaležen zanjo. Od prvega dneva poskušam razvijati metodologijo psihoterapije. Žene me volja po napredku, po novem, po odkritjih. Učim se sproti. Vsak dan. Študij in delo, teorija in praksa, sta šla pri meni vedno z roko v roki.


 

Katere so bile največje prelomnice v vašem poklicu in skoraj neverjetno dolgi psihoterapevtski karieri?


Svoje življenje vidim v poglavjih. In tako sem ga tudi popisal v svojih knjigah, še posebej v avtobiografiji. Vsa ta leta se sprašujem, zakaj skačem iz ene knjige v drugo. Neprestano. Ponavadi začnem novo knjigo pisati, še preden končam prejšnjo … Zakaj se ne ustavim? Očitno je to moje življenje. V tem uživam, to me drži pokonci.
 

Ko ste začenjali svojo poklicno pot, je bilo »na voljo« bistveno manj diagnoz. Obsesivno-kompulzivna motnja, avtizem, depresija in hiperaktivnost, denimo, še niso bili del vsakdanjika. So se zaradi družbenih sprememb pojavile tudi nove diagnoze? Se je družba zares tako spremenila ali je to iluzija?


Zelo jasen bom: nič se ni spremenilo. Ljudje imajo iste težave, kot so jih imeli vedno. Z avtizmom v različnih pojavnih oblikah se denimo srečujem od prvih dni svoje psihoterapevtske poti.
 

Kdaj ste spoznali, da je pripovedovanje in zapisovanje zgodb lahko zelo učinkovita in tudi blagodejna oblika terapije?


Od nekdaj sem bil obseden bralec in zaljubljenec v zgodbe. Tudi ko sem kot najstnik razmišljal, kaj bi rad počel v življenju, so moje ideje vedno vsebovale knjige. Od nekdaj sem namreč tudi rad in veliko pisal. Moji starši so bili migranti, zato sem moral sam najti pot v ameriško kulturo. Vse skupaj se je lepo poklopilo s psihoterapijo. Veliko migrantskih otrok iz vzhodne Evrope so starši usmerili v študij medicine. Tudi mene.

Že v prvi knjigi, Skupinska psihoterapija (Group Psychotherapy), sem v primerih uporabil več kot trideset zgodb. Mislim, da je bil to razlog za njen uspeh. Tudi učiti sem zelo kmalu začel s pripovedovanjem zgodb in pisati knjige o poučevanju z zgodbami. Kasneje sem se lotil pisanja romanov, ki sem jih prav tako pisal kot pedagoške in psihoterapevtske učbenike. Vedno sem pisal za svoje študente, vedno. Vendar nikoli nisem hotel pozabiti niti na laično javnost. Pripovedovanje zgodb preprosto obožujem.
 

Kateri primeri v vaši karieri so bili najtežji? Katere diagnoze se še vedno najbolj »ustrašite«?


Zelo malo se ukvarjam z diagnozami, skoraj nič. Že skoraj štirideset let ne delam z ljudmi, ki so bili hospitalizirani ali trpijo za akutno psihozo. V to nikoli nisem bil preveč vpleten. Jedro mojega dela so ljudje, ki imajo težave v življenju. Ljudje s klasičnimi človeškimi težavami. Odnosi, strah pred smrtjo in staranjem kot takim, odsotnost ali iskanje smisla življenja, nesrečna ljubezen, starši in družina, strahovi, taki ali drugačni, tesnoba, osamljenost. Za našteto obstaja le ena diagnoza – človeške težave. In človeške težave so edina »diagnoza«, s katero se ukvarjam.

Seveda se, a veliko manj, ukvarjam tudi z ljudmi, ki jih muči huda depresija, prav tako s primeri shizofrenije.

ni podpisa
ni podpisa

 

Kako kot psihoterapevt zdravite samega sebe – tudi s pripovedovanjem in zapisovanjem zgodb? Kako se vi spoprijemate s tem, kar imenujete človeške težave? Tudi s strahom pred smrtjo?


Kadar sem jezen, vznemirjen ali prizadet zaradi stvari, ki se dogajajo blizu in okoli mene, se pogovorim z najbližjimi prijatelji in seveda s soprogo. Med mojimi prijatelji je kar nekaj vrhunskih psihoterapevtov … Po drugi strani tako rekoč že vse svoje odraslo življenje hodim na terapije. O tem sem veliko napisal tudi v svojih spominih.

Čutim, da se hitro staram. Junija sem dopolnil 87 let. Operirali so mi kolena. Imam težave z ravnotežjem in hojo, uporabljati moram palico. Da, kar naenkrat se počutim precej starega, spomin mi že malo peša, a v življenju še vedno uživam. Imam zelo dober zakon in veliko prijateljev. Še vedno z veseljem sprejemam paciente.
 

Ste kdaj poskušali vzgojiti ali najti naslednika?


Nikoli načrtno. Sem pa dolga leta vodil skupinske terapije, pri katerih so – aktivno – sodelovali mlajši psihoterapevti, ki so se kasneje podali na svojo pot in so zelo uspešni. Na neki način so oni moji nasledniki. S svojo metodo sem vzgojil več sto študentov. V Torontu recimo obstaja šola moje skupinske psihoterapije.
 

Ste spremljali svoje paciente, potem ko so končali terapijo pri vas? Ste kdaj morda poskušali zgraditi nekakšno skupnost svojih pacientov in tudi učencev?


S številnimi pacienti sem ostal v stiku. Veliko mi jih piše.
 

Kako razumete močan odjek vašega dela in uspeh vaših knjig po svetu – izrazito uspešni ste denimo v Grčiji in Iranu?


To me navdušuje. Moje knjige so prevedene v več kot trideset jezikov. Pišejo mi bralci z vsega sveta. Morda zato, ker se ukvarjam z univerzalnimi človeškimi problemi. Trenutno dobivam zelo veliko pisem iz Turčije, Rusije in Romunije, glede na število prebivalcev pa imam – proporcionalno – največ bralcev v Grčiji. Bolj sem bran po svetu kot v ZDA, o tem ni dvoma. Vendar vam ne morem prav nič povedati o tem, zakaj določene knjige uspejo v določenih državah – to je tudi zame velik, a lep fenomen.
 

Kako se je v času vaše profesionalne kariere spremenila Amerika?


Precej. Še posebej v zadnjih nekaj letih, ko smo se začeli zapirati kot družba in nas je pognalo v nazadnjaštvo. Aktualni predsednik Donald Trump je rezultat teh sprememb. Razmere v Združenih državah me nikakor ne osrečujejo …

Kar zadeva moje delo: v šestdesetih letih, ko sem začel delati, so večino psihoterapevtskih nalog opravljali psihiatri. Zdaj že dolgo ni več tako. Psihoterapevtov nas je že skoraj toliko kot psihoanalitikov, haha … Mislim, da bo psihoterapija že zelo kmalu prehitela psihoanalizo. Na mojem področju se povečuje tudi vpliv psihologov in socialnih delavcev – to je dobra novica.
 

Je bil v zadnjih letih kak dan, ko vam ni bilo do tega, da bi odšli v pisarno in se lotili dela, pisanja in terapij? Ste že kdaj skoraj rekli, da je bilo dovolj in da boste od zdaj samo še uživali?


Vedno sem užival v svojem delu. Tako je še danes. Prvi del dneva pišem, potem se srečujem s pacienti, ponavadi sprejmem štiri na dan. Delam praktično od doma, to močno olajša stvari.

Zdaj končujem novo različico Skupinske psihoterapije. Vanjo sem vložil leto dni trdega dela. Sedemsto strani. Je to odgovor na vaše vprašanje?

Komentarji: