Himalajec v domačem pohodniškem paradižu

Alpinist Viki Grošelj je izdal žepno knjigo, s katero vabi na novo krožno pot po slovenskih hribih. Poimenoval jo je Krona Slovenije.
Fotografija: Viki Grošelj je pohod izpeljal v desetih etapah, vendar drugim dopušča možnost, da si vzamejo več ali manj časa. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Odpri galerijo
Viki Grošelj je pohod izpeljal v desetih etapah, vendar drugim dopušča možnost, da si vzamejo več ali manj časa. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Enega od najboljših slovenskih alpinistov Vikija Grošlja ni treba predstavljati, tudi njegova knjižna dela so dobro znana širši javnosti. V večini je bralcem približal lepote Nepala, Himalaje, osemtisočakov ... Zdaj je izdal žepnico, s katero ne mami v Nepal, temveč na treking po Sloveniji. Tristo deset kilometrov, 15.000 metrov višinske razlike, deset dnevnih etap. Krona Slovenije je nova krožna pot, ideja, kako kakovostno preživeti prosti čas, hoditi, uživati in ob tem popaziti na ogljični odtis.

Ker so zaradi pandemije covida-19 zaprte državne meje, je tudi Nepal za Vikija Grošlja lani ostal le pobožna želja. A se hoji kljub vsemu ni odpovedal, le malce je prilagodil cilje in višino. Iz domačih Guncelj pri Ljubljani, tabla, ki označuje začetek in konec poti, je že postavljena, je »speljal« krožno pot, ki se dotakne najvišjega vrha Slovenije, pohodniku pa razkrije tudi manj znane naravne bisere naše dežele. Knjiga s podrobnimi opisi etap, s 15 preglednimi zemljevidi in še več fotografijami je konec decembra izšla pri založbi Buča, kmalu ji bo sledila angleška različica.

»Namesto v Nepalu, ki sem ga imel v času nastajanja te poti nenehno v mislih, lahko tudi doma doživim imeniten treking, ki ne zaostaja za himalajskimi,« piše Grošelj v uvodu knjige, še preden povabi bralca na prvo etapo. Vodnik po krožni poti iz Ljubljane, prek Škofje Loke, čez Soriško planino, mimo Bohinja na Triglav, prek Mojstrane čez Stol do Tržiča, na Jezersko, z Grintovca v Kamniško Bistrico in nazaj v Ljubljano, bi nastal, kot pravi avtor, tudi če ne bi bilo pandemije. Je pa izdajo knjige (in sam pohod) virus precej pospešil. »Vsaj še nekaj let zagotovo ne bi bilo te poti. Epidemija v Sloveniji je bila vzrok, ampak je pa tudi potegnila s seboj kopico razmišljanj.«

Tabla v Guncljah, ki označuje začetek in konec poti, je postavljena. FOTO: Žiga Valetič
Tabla v Guncljah, ki označuje začetek in konec poti, je postavljena. FOTO: Žiga Valetič


V knjižico Krona Slovenije je nanizal tudi nekaj intimnih razmišljanj, ki so se mu utrnila med potjo. Čeprav je osvojil Mount Everest, Broad Peak, Šiša Pangmo, Makalu in Manaslu, če omenimo le nekaj najvišjih gora na svetu, in je prvi Slovenec, ki se je povzpel na najvišje vrhove celin, ni pozabil, od kod izhaja. Iz mnogo nižjih, a nič manj privlačnih slovenskih »kucljev«. »Ko imaš za seboj plejado svetovnih gora, domači hribi ne izgubijo vrednosti, pač pa jo pridobijo. Že v preteklosti sem veliko hodil po grebenih Ratitovca, okrog Soriške planine, pa sem bil zdaj kljub temu spet presunjen nad lepoto teh krajev.«

V primerjavi s himalajskimi vrhovi Julijske Alpe, na primer, po lepoti v ničemer ne zaostajajo, je pa vse skupaj malo bolj urbano – kar je lahko v teh s tempom navitih časih pravzaprav precejšnja prednost. »Naši hribi so nižji in zlahka dostopni. Dodaten šarm so miniaturni biseri, kjer se zlahka in z vso pravico izgubiš. Ko sem se izgubljal v sredogorju, sem se, ne patetično, pač pa poetično, znova zaljubil v Slovenijo,« pravi in pri tem nima v mislih visokih sten in zahtevnih grebenov, pač pa to, kar je zanj tudi v Nepalu najlepši del odprave – pristope. Osvajanje najvišjih vrhov je namreč eno samo trpljenje, strahoviti napori, pred katerimi se uživanje v lepotah nižjih predelov skorajda vedno umakne. Človek, jasno, zasleduje (tudi) cilj, čeprav živi filozofijo Nejca Zaplotnika in iskanje poti, ki vodi do tega cilja.


Pohodniški paradiž


Krona Slovenije Vikija Grošlja bo kmalu izšla tudi v angleškem jeziku. FOTO: Anja Intihar/Delo
Krona Slovenije Vikija Grošlja bo kmalu izšla tudi v angleškem jeziku. FOTO: Anja Intihar/Delo
Priprava na krožno pot mu je, kot je dodal Viki Grošelj, zato prinesla obilico užitka. »Iskanje in raziskovanje najlepših in najbolj logičnih predelov poti mi je prineslo več veselja in zadovoljstva, kot sem pričakoval,« piše v knjigi in še: »Sam Krono Slovenije razumem in doživljam z več plati, a prav vse so pozitivne. Gre za pravi pohodniški paradiž v eni od najlepših pokrajin Evrope.« Pohodnik, ki bo zagrizel v dobrih 300 kilometrov dolgo pot, se bo v duhu romarskih prednikov odmaknil od ponorelega sveta, čeprav Grošelj v knjigi hoje v ničemer ne fetišizira, tudi pri poudarjanju ekološke note projekta ne. Trajnostna mobilnost, s katero se tako radi pohvalimo v zeleni Sloveniji, je ponekod še vedno mrtva črka na papirju.

A bodimo iskreni – tudi zaradi pomanjkanja časa (Grošelj kot »sveži« upokojenec ne taji, da ga ima zdaj precej več za takšne podvige) in nedelujočega javnega transporta so večdnevni pohodni podvigi dobršen organizacijski zalogaj. Se pa da. »Nikogar nočem učiti, rad bi samo prijazno napotil ljudi k razmisleku. Ogljični odtis je problem, s katerim se vsi spopadamo, in take poti so ena od možnosti, da ga zmanjšamo. Svet nas sili v drugačen način razmišljanja in to ni prav.« Z leti nekateri ugotovijo, da užitek v resnici ni v tem, da se z avtomobilom pripelješ prav do koče v Tamarju, pač pa v (daljšem) pristopu. A vsakemu svoje.

Triglav s severno steno. FOTO: Matevž Lenarčič
Triglav s severno steno. FOTO: Matevž Lenarčič


Viki Grošelj je pohod izpeljal v desetih etapah, vendar drugim dopušča možnost, da si vzamejo več ali manj časa. Krona Slovenije povezuje najvišje vrhove Julijcev, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp – Triglav, Stol in Grintovec –, in zato za »navadnega pohodnika« ni majhen zalogaj. Ni pa nemogoče, če si bo vzel čas. Avtor med vrsticami naniza nasvete, kje in kdaj prespati, doda tudi nekaj kulturnozgodovinskih omemb.

V žepnici, katere format je primeren za v žep nahrbtnika, pritegnejo pozornost prelepe fotografije. Trideset jih je iz zraka posnel Matevž Lenarčič. Zeleno, ki te ljubim zeleno, prešine bralca, ko zre v posnetke Škofje Loke z Lubnikom, Kriške planine s Tolstim vrhom, grebena Koble. Prelepo naravo jemljemo pri nas še zmeraj kot nekaj samoumevnega, kot da bo večno tu – čeprav stokrat ponovljeno, je to le redko ozaveščeno globoko in s treznim premislekom.

image_alt
Everest je rdeča nit njunega življenja


Ko alpinist, himalajec, pisatelj in pohodnik piše o Jezerskem, očarljivem svetu pašnikov, gozdov in majhnih naselij, umeščenem pod mogočna ostenja Kamniško-Savinjskih Alp na jugu in grebenskega hrbta, po katerem poteka meja z Avstrijo na severu, doda: »Po mojem mnenju Jezersko ustreza vsem kriterijem za slovenski Šangri La, deželo večne sreče, raj na Zemlji. Kraj, kjer je narava ustvarila popolno harmonijo, v katero nevsiljivo vabi prebivalce in obiskovalce. Morda nešteti popotniki, raziskovalci, alpinisti in pustolovci, ki že stoletja v Himalaji iščejo to izmuzljivo gorsko oazo, iščejo na napačnem mestu …« Zdi se, da jo je sam že našel. Doma.

Preberite še:

Komentarji: