Kranjski Klub ljubiteljev glasbe je bil svojstven fenomen
Ob 45-letnici ustanovitve kluba je izšla knjiga Zgodba o KLG.
Odpri galerijo
Zgodba o KLG
Uredila Gojko Bremec in Boris Bogataj
Layerjeva založba, 2020
FOTO: Maša Pirc, Layerjeva hiša
Kljub ljubiteljev glasbe (KLG) je bil v Kranju ustanovljen leta 1975 in je s svojo dejavnostjo močno vplival na spoznavanje in popularizacijo različnih glasbenih zvrsti na območju Slovenije in tudi širše. O tem klubu, ki je organiziral koncerte, tematske večere, predavanja, hi-fi prireditve, oglede koncertov svetovno znanih glasbenikov ter obiske festivalov in turnej v tujini, je pri Layerjevi založbi izšel zbornik z naslovom Zgodba o KLG.
Zagnanost članov kluba se je kazala tudi v Glasilu KLG, ki so ga izdajali ob pomembnejših dogodkih in je izhajalo med letoma 1977 in 1984. Tako je Kranj postal eno od žarišč koncertnega dogajanja, saj so tam med drugimi nastopili Marko Brecelj in Ivan Volarič Feo, Drago Mlinarec, Tomaž Domicelj, Aleksander Mežek in Andrej Šifrer ter skupine Srp, Sedmina, Buldožer in Pankrti. Delovanje kluba je močno promoviralo klubske dejavnosti, ki so se takrat razširile po vsej Sloveniji večinoma v okviru Zveze socialistične mladine Slovenije.
Ob 45. obletnici ustanovitve prinaša zbornik Zgodba o KLG zapise 29 »pričevalcev«, slikovni material in dogodivščine z dobre in slabe strani življenja tega kluba. Čas, ko so dihali s KLG, z bralci delijo med drugimi Simon Uršič, Marko Jenšterle, Andrej Šifrer, Zoran Smiljanić, Borut Činč in Franc Kuzma. Zbornik predstavlja dejstva in omejitve tedanjega časa, zgodbe o uresničevanju želja in gradnji večnih prijateljstev.
V zapisih ne manjka zabeljenih anekdot, ki so jih imeli člani kluba z oblastmi, ki so vztrajno in rade te mlade alternativce povezovale z nedovoljenimi substancami, »mafijaši in kadilci trave«. Vendar je bila resnica nasprotna, saj so v klubu sodelovali prizadevni mladi posamezniki in posameznice, ki so izstopali po uspehu v šoli in premogli različna dodatna znanja, s katerimi so delovali na različnih področjih kluba, od same organizacije dogodkov do fotografiranja, pisanja, urednikovanja in izdajanja glasila, snemanja koncertov in še kaj drugega.
Zbornik sta uredila Gojko Bremec in Boris Bogataj. Slednji pravi, da je zbornik »vsebinsko izjemen pomnik časa, ki opominja in zavezuje hkrati. Opominja na čas, ko je bilo na glasbenoklubski sceni vse drugače, kot je danes, in zavezuje v smislu, da danes sicer na to obdobje gledamo z distanco, ki pa nam je vendarle veliko bliže, kot se zdi.
Zbornik je ogledalo časa, v katerem sta se porajajoča se domača glasbena scena in kultura spogledovali s prenekaterimi vzori iz tujine ter se s pomočjo peščice mladih kranjskih zanesenjakov nehote in bolj po naključju, prenašali in tudi prenesli v lokalni, posredno pa tudi v naš širši slovenski kulturi prostor.«
Za zbornik, ki je izšel s pomočjo občine Kranj, je župan Matjaž Rakovec v uvodniku med drugim zapisal. »Čeprav se starejše generacije že od nekdaj zgražajo nad tem, kar posluša mladina, je dejstvo, da je prav kakovostna glasbena produkcija tista, ki oblikuje človeka – z načeli in vrednotami. Zato človek, ki ceni in zna uživati v kulturi, ni nikoli reven.«
Franc Kuzma se spominja časov, ko je bila glasba redkost in dragocenost. »Beseda »stereo« je postajala magična beseda, ki je pomenila zvok iz dveh zvočnikov. To je pomenilo, da si lahko na primer na levem zvočniku slišal basista in na desnem kitaro, v sredini pa bobne in vokal. No, vsaj tako sem si to tedaj predstavljal, pač kot na odru. Druga magična beseda pa je bila magnetna igla, ki naj bi igrala bolje in z manj šuma plošč.« Marko Jenšterle pa je v zborniku med drugim o glasilu kluba zapisal, da je imela »druga tiskana številka Glasila Kluba ljubiteljev glasbe (izšla je leta 1980) eno najgrših naslovnic, kar si jih lahko zamislimo. Na njej so obešene nekakšne klobase, s katere se režejo rezine za sendviče. Prva klobasa je jazz, druga rock in tretja klasika. »Triple Sandwich« pa stane 10 din. Ne spomnim se več dobro, kaj je povzročilo spremembo naslovnice, saj bi morala biti na njej koncertna fotografija Petra Lovšina s koncerta Pankrtov, ki jo je naredila Vera Brezar.«
Aljoša Grilc je za zbornik zapisala, »da so člani kluba vse delali prostovoljno, nikoli ni zmanjkalo prostovoljcev za pisanje in raznašanje plakatov, pripravo koncertne dvorane in pomoč na koncertu, prodajo kart, pisanje člankov, pripravo tematskih večerov in čiščenje prostora kluba. Vsi pomagači so se veselili srečanj z glasbeniki po koncertih – z zabojem piva v klubskih prostorih.«
Zgodba o KLG je zgodba o neki mladosti, o neki zagnanosti, predvsem pa zgodba o ljubezni do glasbe, ki nas vse dela boljše ljudi. In zbornik je utrgal pozabi del kranjske in s tem tudi slovenske alternativne glasbene in klubske zgodovine.
Zagnanost članov kluba se je kazala tudi v Glasilu KLG, ki so ga izdajali ob pomembnejših dogodkih in je izhajalo med letoma 1977 in 1984. Tako je Kranj postal eno od žarišč koncertnega dogajanja, saj so tam med drugimi nastopili Marko Brecelj in Ivan Volarič Feo, Drago Mlinarec, Tomaž Domicelj, Aleksander Mežek in Andrej Šifrer ter skupine Srp, Sedmina, Buldožer in Pankrti. Delovanje kluba je močno promoviralo klubske dejavnosti, ki so se takrat razširile po vsej Sloveniji večinoma v okviru Zveze socialistične mladine Slovenije.
Ob 45. obletnici ustanovitve prinaša zbornik Zgodba o KLG zapise 29 »pričevalcev«, slikovni material in dogodivščine z dobre in slabe strani življenja tega kluba. Čas, ko so dihali s KLG, z bralci delijo med drugimi Simon Uršič, Marko Jenšterle, Andrej Šifrer, Zoran Smiljanić, Borut Činč in Franc Kuzma. Zbornik predstavlja dejstva in omejitve tedanjega časa, zgodbe o uresničevanju želja in gradnji večnih prijateljstev.
Mafijaši in kadilci trave
V zapisih ne manjka zabeljenih anekdot, ki so jih imeli člani kluba z oblastmi, ki so vztrajno in rade te mlade alternativce povezovale z nedovoljenimi substancami, »mafijaši in kadilci trave«. Vendar je bila resnica nasprotna, saj so v klubu sodelovali prizadevni mladi posamezniki in posameznice, ki so izstopali po uspehu v šoli in premogli različna dodatna znanja, s katerimi so delovali na različnih področjih kluba, od same organizacije dogodkov do fotografiranja, pisanja, urednikovanja in izdajanja glasila, snemanja koncertov in še kaj drugega.
Zbornik sta uredila Gojko Bremec in Boris Bogataj. Slednji pravi, da je zbornik »vsebinsko izjemen pomnik časa, ki opominja in zavezuje hkrati. Opominja na čas, ko je bilo na glasbenoklubski sceni vse drugače, kot je danes, in zavezuje v smislu, da danes sicer na to obdobje gledamo z distanco, ki pa nam je vendarle veliko bliže, kot se zdi.
Zbornik je ogledalo časa, v katerem sta se porajajoča se domača glasbena scena in kultura spogledovali s prenekaterimi vzori iz tujine ter se s pomočjo peščice mladih kranjskih zanesenjakov nehote in bolj po naključju, prenašali in tudi prenesli v lokalni, posredno pa tudi v naš širši slovenski kulturi prostor.«
Tisti, ki uživa v kulturi, ni nikoli reven
Za zbornik, ki je izšel s pomočjo občine Kranj, je župan Matjaž Rakovec v uvodniku med drugim zapisal. »Čeprav se starejše generacije že od nekdaj zgražajo nad tem, kar posluša mladina, je dejstvo, da je prav kakovostna glasbena produkcija tista, ki oblikuje človeka – z načeli in vrednotami. Zato človek, ki ceni in zna uživati v kulturi, ni nikoli reven.«
Franc Kuzma se spominja časov, ko je bila glasba redkost in dragocenost. »Beseda »stereo« je postajala magična beseda, ki je pomenila zvok iz dveh zvočnikov. To je pomenilo, da si lahko na primer na levem zvočniku slišal basista in na desnem kitaro, v sredini pa bobne in vokal. No, vsaj tako sem si to tedaj predstavljal, pač kot na odru. Druga magična beseda pa je bila magnetna igla, ki naj bi igrala bolje in z manj šuma plošč.« Marko Jenšterle pa je v zborniku med drugim o glasilu kluba zapisal, da je imela »druga tiskana številka Glasila Kluba ljubiteljev glasbe (izšla je leta 1980) eno najgrših naslovnic, kar si jih lahko zamislimo. Na njej so obešene nekakšne klobase, s katere se režejo rezine za sendviče. Prva klobasa je jazz, druga rock in tretja klasika. »Triple Sandwich« pa stane 10 din. Ne spomnim se več dobro, kaj je povzročilo spremembo naslovnice, saj bi morala biti na njej koncertna fotografija Petra Lovšina s koncerta Pankrtov, ki jo je naredila Vera Brezar.«
Prostovoljstvo in veselje
Aljoša Grilc je za zbornik zapisala, »da so člani kluba vse delali prostovoljno, nikoli ni zmanjkalo prostovoljcev za pisanje in raznašanje plakatov, pripravo koncertne dvorane in pomoč na koncertu, prodajo kart, pisanje člankov, pripravo tematskih večerov in čiščenje prostora kluba. Vsi pomagači so se veselili srečanj z glasbeniki po koncertih – z zabojem piva v klubskih prostorih.«
Zgodba o KLG je zgodba o neki mladosti, o neki zagnanosti, predvsem pa zgodba o ljubezni do glasbe, ki nas vse dela boljše ljudi. In zbornik je utrgal pozabi del kranjske in s tem tudi slovenske alternativne glasbene in klubske zgodovine.
