Nova morala politike je edina rešitev
Platonovo maščevanje: Pionir sodobnega ekološkega gibanja pravi, da je bil vzpon naše civilizacije faustovska kupčija.
Odpri galerijo
Reka Jamuna v New Delhiju v mrakobnem jutru, ko je dovoljena koncentracija smoga desetkrat presežena.
Foto Reuters
To je ena tistih knjig, ki jih je razmeroma lahko brati, zato pa toliko teže o njih pisati. Njen zagonetni naslov namreč ne napoveduje kriminalke, ampak filozofsko-moralni esej o ekologiji kot integralni znanosti 21. stoletja. Vse, kar pripoveduje William Ophuls, je na neki način že povedano; gre za to, kako to stori on in kako to storiti kot družba. Avtor se pri tem optimistično obrne k modrosti »starih«, ki so učili uravnoteženost med pametjo srca in pametjo razuma.
Vmes je njegov pogled na tehnološkega človeka 21. stoletja, ki se je znebil vseh moralnih omejitev, ni pa odpravil naravnih omejitev. Naj nam je všeč ali ne, morali se bomo odreči nenehni materialni rasti in zasnovati trajno, harmonično ravnovesje z naravo, ker ne drži politično razširjana laž, da bo človeška iznajdljivost vedno kos materialnim omejitvam. Zaradi nje smo problem materialne rasti definirali kot okoljsko težavo, ki jo odpravljamo z zmanjševanjem količine odpadkov. A potreben je nov način razmišljanja, ki bo pripeljal do nove politične ureditve. Avtor predlaga etične osnove, na katerih bi temeljila ta kakršnakoli že politična ureditev.
Ameriški politolog in ekolog ugotavlja, da sta sebičnost in sproščena destruktivnost našega potrošniškega načina življenja moralno odvratni in ekološko slepi. Mimogrede, knjigo posveča svojim vnukom, ki bodo »morali prenašati bolečo zapuščino preteklih hudodelstev in ki bodo morali odkriti povsem nov način civiliziranega življenja na tem prenaseljenem, končnem planetu. Njim izrekam globoko sožalje za obubožano in zastrupljeno zemljo, ki jo bodo podedovali. Upam, da bodo uspeli, kjer smo se jim mi izneverili, in ustvarili civilizacijo, ki bo vredna tega imena.«
Zaradi katerih grehov pa se avtor tako pesimistično odpoveduje sedanji civilizaciji? To so ekološko izkoriščanje, vojaška agresija, ekonomska neenakost, politično zatiranje in duhovno nezadovoljstvo. Vzpon naše civilizacije je bil, pravi pionir sodobnega ekološkega gibanja, faustovska kupčija oziroma tragična izguba prvobitne milosti, potem ko je človek zapustil svojo ekološko nišo in s tem stanje naravnega obilja ter jo zamenjal za garaško delo na poljih in v rudnikih. Dobil je moč, ki je izpridila moralo in človeka spravila ob pamet z napuhom.
Iznajti moramo torej novo moralo, novo življenjsko pravilo, in to bi moralo biti naravno pravo, kot so si ga zamišljali stari misleci, saj sprejemanje množine zakonov ne more biti nadomestek za moralo. Stroji in formule nas ne morejo naučiti, kako naj bi živeli. Zato pa nas lahko ekologija, ki razgalja iluzijo moderne civilizacije: naše obvladovanje narave je namreč laž. Ekologija vsebuje sebi lastno modrost in etiko, ki izhaja iz dejstev življenja. To pa so naravne omejitve, uravnoteženost in medsebojna odvisnost, ki zahtevajo našo ponižnost, zmernost in povezanost.
Ophuls razume omejitve kot temelj naravnih sistemov, sicer bi bili brez strukture, entropični, kaotični, z eno besedo neuporabni. Z napadi na omejitve grozimo uničiti sistem, po drugi strani pa so omejitve same napad na samopodobo modernega človeka. Spremeniti je torej treba to samopodobo in sprejeti dejstvo, da je človeška vrsta le delček organske mreže življenja, ki bistveno omejuje naša dejanja, in da posamično življenje ne obstaja, saj je vsak organizem odvisen od celotnega sistema. Zato je ponižnost bistvo ekološke modrosti. Brez podpore skupnosti, pretoka kemikalij in energij posamičen organizem ne more obstajati. V to kroženje je vključena tudi naša Zemlja. Hrani se s soncem in izloča odvečno toploto, okolje, ki je nastalo, torej zrak, morje in prst, pa ščiti in hrani obsežno skupnost bitij.
Toda tudi živa bitja zdaj to okolje povratno ohranjajo. Celotna Zemlja je v homeostazi – teorija o živem planetu Gaji – z vsem, kar jo naseljuje, opozarja avtor. S tem razumevanjem proučuje ekologijo kot antično modrost o veliki verigi bivanja, a v novi obliki. Z ekološkega vidika bi morali imeti državljani tako pravice kot tudi enako mero dolžnosti in odgovornosti. Dokončni ekosistem je zelo podoben Platonovi zamisli o državi. Odtod tudi naslovni domislek eseja o Platonovem maščevanju: preživetju bi bolje služilo platonsko pojmovanje pravičnosti, pri katerem posamezniki izpolnjujejo predvsem svoje družbene vloge, ne pa da povzdigujejo zasebne koristi nad splošne.
Naravi namreč bolj ustreza prispodoba mreže kot verige, zato velja upoštevati dobrobit vseh bitij, medtem ko mi pravičnost obravnavamo samo glede na postopek – da je fair play – med živečimi. Koristi prihodnjih generacij niso upoštevane, pravni sistem temelji na tem, da podeljuje pravice enim na račun vseh, razčlenjuje avtor, ki opozarja, da je narava sama na neki način tudi moralni dejavnik, saj ima omejitve, ki jih je mogoče prestopati samo pod grožnjo kazni. »Mi pa še vedno negujemo utvaro, da lahko ukrotimo naravo, in ne priznamo, da uničevanje narave ni posledica političnih napak, ampak izgube morale.«
Drugi pomemben poudarek Ophulsovega eseja je, da je lahko prav ekologija vir naravnega prava. Današnja pravičnost je kot neki pravni mehanizem, a ne upošteva koristi prihodnjih generacij. Zato potrebujemo ekološki nadzor nad pravičnostjo, naša pravičnost odraža le individualistično naravo moderne družbe, medtem ko z ekološkega vidika povzdigovanje posameznika nad skupnost ni smiselno.
In navsezadnje, temu pritrjuje tudi znanost; nov pogled na naravo kaže, da je vse živo in neživo en vidik nedeljive celote. Resničnosti ne tvorijo predmeti, ampak nizi polj, ki jih urejajo fizikalni zakoni. Običajna snov tvori, vemo danes, le pet odstotkov skupne mase vesolja – o resničnosti lahko torej samo sklepamo, na osnovi delčka videnega, ki je posledica globokih nevidnih struktur. Naša realnost so potemtakem le sence, ki jih globinske strukture mečejo na stene naše jame, v katero smo zaprti, in jih lahko zgolj opazujemo. Natanko tako kot je že pred tisočletji povedal Platon.
Te globinske strukture niso le v naravi, pač pa tudi v naši psihi; nismo v stiku z realnostjo, ampak s predstavo senčnih lutk, ki jo na zaslon psihe projicirajo človekove nezavedne strukture. Tudi to je Freud povedal že davno pred Ophulsom, a dobra novica je, da je znal ta v skladu s svojim učenjem vse to učinkovito splesti v mrežo, v kateri je vse smiselno in povezano z vsem.
Vmes je njegov pogled na tehnološkega človeka 21. stoletja, ki se je znebil vseh moralnih omejitev, ni pa odpravil naravnih omejitev. Naj nam je všeč ali ne, morali se bomo odreči nenehni materialni rasti in zasnovati trajno, harmonično ravnovesje z naravo, ker ne drži politično razširjana laž, da bo človeška iznajdljivost vedno kos materialnim omejitvam. Zaradi nje smo problem materialne rasti definirali kot okoljsko težavo, ki jo odpravljamo z zmanjševanjem količine odpadkov. A potreben je nov način razmišljanja, ki bo pripeljal do nove politične ureditve. Avtor predlaga etične osnove, na katerih bi temeljila ta kakršnakoli že politična ureditev.
Sožalje vnukom
Ameriški politolog in ekolog ugotavlja, da sta sebičnost in sproščena destruktivnost našega potrošniškega načina življenja moralno odvratni in ekološko slepi. Mimogrede, knjigo posveča svojim vnukom, ki bodo »morali prenašati bolečo zapuščino preteklih hudodelstev in ki bodo morali odkriti povsem nov način civiliziranega življenja na tem prenaseljenem, končnem planetu. Njim izrekam globoko sožalje za obubožano in zastrupljeno zemljo, ki jo bodo podedovali. Upam, da bodo uspeli, kjer smo se jim mi izneverili, in ustvarili civilizacijo, ki bo vredna tega imena.«
Zaradi katerih grehov pa se avtor tako pesimistično odpoveduje sedanji civilizaciji? To so ekološko izkoriščanje, vojaška agresija, ekonomska neenakost, politično zatiranje in duhovno nezadovoljstvo. Vzpon naše civilizacije je bil, pravi pionir sodobnega ekološkega gibanja, faustovska kupčija oziroma tragična izguba prvobitne milosti, potem ko je človek zapustil svojo ekološko nišo in s tem stanje naravnega obilja ter jo zamenjal za garaško delo na poljih in v rudnikih. Dobil je moč, ki je izpridila moralo in človeka spravila ob pamet z napuhom.
Iznajti moramo torej novo moralo, novo življenjsko pravilo, in to bi moralo biti naravno pravo, kot so si ga zamišljali stari misleci, saj sprejemanje množine zakonov ne more biti nadomestek za moralo. Stroji in formule nas ne morejo naučiti, kako naj bi živeli. Zato pa nas lahko ekologija, ki razgalja iluzijo moderne civilizacije: naše obvladovanje narave je namreč laž. Ekologija vsebuje sebi lastno modrost in etiko, ki izhaja iz dejstev življenja. To pa so naravne omejitve, uravnoteženost in medsebojna odvisnost, ki zahtevajo našo ponižnost, zmernost in povezanost.
Oživitev teorije o Gaji
Ophuls razume omejitve kot temelj naravnih sistemov, sicer bi bili brez strukture, entropični, kaotični, z eno besedo neuporabni. Z napadi na omejitve grozimo uničiti sistem, po drugi strani pa so omejitve same napad na samopodobo modernega človeka. Spremeniti je torej treba to samopodobo in sprejeti dejstvo, da je človeška vrsta le delček organske mreže življenja, ki bistveno omejuje naša dejanja, in da posamično življenje ne obstaja, saj je vsak organizem odvisen od celotnega sistema. Zato je ponižnost bistvo ekološke modrosti. Brez podpore skupnosti, pretoka kemikalij in energij posamičen organizem ne more obstajati. V to kroženje je vključena tudi naša Zemlja. Hrani se s soncem in izloča odvečno toploto, okolje, ki je nastalo, torej zrak, morje in prst, pa ščiti in hrani obsežno skupnost bitij.
Toda tudi živa bitja zdaj to okolje povratno ohranjajo. Celotna Zemlja je v homeostazi – teorija o živem planetu Gaji – z vsem, kar jo naseljuje, opozarja avtor. S tem razumevanjem proučuje ekologijo kot antično modrost o veliki verigi bivanja, a v novi obliki. Z ekološkega vidika bi morali imeti državljani tako pravice kot tudi enako mero dolžnosti in odgovornosti. Dokončni ekosistem je zelo podoben Platonovi zamisli o državi. Odtod tudi naslovni domislek eseja o Platonovem maščevanju: preživetju bi bolje služilo platonsko pojmovanje pravičnosti, pri katerem posamezniki izpolnjujejo predvsem svoje družbene vloge, ne pa da povzdigujejo zasebne koristi nad splošne.
Ekologija kot vir naravnega prava
Naravi namreč bolj ustreza prispodoba mreže kot verige, zato velja upoštevati dobrobit vseh bitij, medtem ko mi pravičnost obravnavamo samo glede na postopek – da je fair play – med živečimi. Koristi prihodnjih generacij niso upoštevane, pravni sistem temelji na tem, da podeljuje pravice enim na račun vseh, razčlenjuje avtor, ki opozarja, da je narava sama na neki način tudi moralni dejavnik, saj ima omejitve, ki jih je mogoče prestopati samo pod grožnjo kazni. »Mi pa še vedno negujemo utvaro, da lahko ukrotimo naravo, in ne priznamo, da uničevanje narave ni posledica političnih napak, ampak izgube morale.«
Drugi pomemben poudarek Ophulsovega eseja je, da je lahko prav ekologija vir naravnega prava. Današnja pravičnost je kot neki pravni mehanizem, a ne upošteva koristi prihodnjih generacij. Zato potrebujemo ekološki nadzor nad pravičnostjo, naša pravičnost odraža le individualistično naravo moderne družbe, medtem ko z ekološkega vidika povzdigovanje posameznika nad skupnost ni smiselno.
Nedeljiva celota
In navsezadnje, temu pritrjuje tudi znanost; nov pogled na naravo kaže, da je vse živo in neživo en vidik nedeljive celote. Resničnosti ne tvorijo predmeti, ampak nizi polj, ki jih urejajo fizikalni zakoni. Običajna snov tvori, vemo danes, le pet odstotkov skupne mase vesolja – o resničnosti lahko torej samo sklepamo, na osnovi delčka videnega, ki je posledica globokih nevidnih struktur. Naša realnost so potemtakem le sence, ki jih globinske strukture mečejo na stene naše jame, v katero smo zaprti, in jih lahko zgolj opazujemo. Natanko tako kot je že pred tisočletji povedal Platon.
Te globinske strukture niso le v naravi, pač pa tudi v naši psihi; nismo v stiku z realnostjo, ampak s predstavo senčnih lutk, ki jo na zaslon psihe projicirajo človekove nezavedne strukture. Tudi to je Freud povedal že davno pred Ophulsom, a dobra novica je, da je znal ta v skladu s svojim učenjem vse to učinkovito splesti v mrežo, v kateri je vse smiselno in povezano z vsem.
