V nadaljevanju preberite:

Pripoved teče v dveh linijah; v sedanjiku pripovedovalec popisuje bivanje v zaporu, z oziranjem v preteklost se srečuje s svojimi preminulimi. Z mamo, »osupljivo lepo« Francozinjo, vodjo kina in levičarsko aktivistko, ki »bi bila zelo dober oče«, očetom, pobožnim pastorjem danskih korenin (»Tvoj oče je tako lep,« mu prizna mama), ki ga vera nenehno zapušča, se po ločitvi preseli v Kanado in naposled zapade v dolgove ter se zasvoji s stavami in igrami na srečo, ženo pilotko, ki je izgubila življenje v letalski nesreči, njuno psičko ... »Živim z veliko mrtvimi, ker jih potrebujem. Brez njih ne morem. Izoblikovali so me in še vedno me oblikujejo,« je na opažanje, da v knjigi zavzemajo več prostora kot živi, za radio France Culture odgovoril pisatelj.