Pisanje je mučna, a tudi najslajša samota
Tone Partljič zrela leta uživa bogato in ustvarjalno. Razpet med družbo, družino, družabne obveznosti, potovanja na morje, svoje male radosti in – pisanje.
Odpri galerijo
Tone Partljič. FOTO: Jaka Arbutina/Mediaspeed.net
Le stežka si predstavljamo, a v zadnjem obdobju Tone Partljič skoraj vsako leto izda knjigo. In pero – ali pač tipkovnica, kakor je treba reči v sodobnem besednjaku – mu še kar teče z nezmanjšanim tempom. Zadnja v nizu knjig, ki jih je ponudil bralcem, je zbirka novel Ljudje z Otoka, ki je nedavno izšla pri Beletrini. V njej spoznamo drugačnega Partljiča, saj se je odmaknil od svoje rodne Štajerske in iskrivo, duhovito in lucidno popisal življenje, ki mu ritem daje morje. Ob tem hote ali nehote razgali tudi svojo ljubezen do morja, ribolova, otoškega življenja in otočanov.
Ne vem, če se človeku samo od sebe veliko dogaja. Mora sodelovati. Nekateri mojih let tožijo, da so osamljeni, da se dolgočasijo, da nimajo nikogar ... Seveda mora biti človek še zdrav, ne sme se ga lotevati demenca, mora sam najti pot k drugim, odlično je, če imaš otroke in vnuke, moja vnukinja Urška ima povrhu še psa ... In ne smeš samo jamrati zaradi let in slabšega zdravja. Jaz se zbujam vesel, dobre volje, pripravljen na akcijo. In komaj čakam, da lahko grem pisat. In brat. Moram izrabiti čas, ki ga imam zdrav še na razpolago.
Kar čutim. Spomini. Jeza, Veselje. Ljubezen. V meni spijo zgodbe, ljudje, dejanja, ki nočejo ostati pozabljeni. Hočejo ven. In jih spravljam na svet!
Veljam za družabnega človeka. A moram biti tudi sam. Da se pogovorim s seboj in načrti. Zato se rad sam peljem z avtom. Sam sprehajam s psičkom. Sam lovim ribe. Pisanje pa je zame najbolj samotna zgodba. Žal ljudje tega ne razumejo. Pridejo v sobo, kjer pišem, in rečejo: »Ti kar piši!« In si ogledujejo knjige, brskajo, gledajo prek hrbta, kako mi gre pisanje. Drugi povejo kaj o zadnjem zdravniškem pregledu, najhujši pa so tisti, a zvečine so tiste, ki me hočejo spraviti od pisanja, da bi prebral kake njihove umotvore in jim napisal spremno besedo ... Doma imam na desetine takih map z rokopisi ljubiteljic književnosti ... Me veseli, res, da pišejo, a kaj imam jaz s tem. Jaz moram brati Jančarja in Lainščka in druge, na primer nobelovce in boljše od sebe ... Ne pa začetnikov. Ja, pisanje je mučna, a tudi najslajša samota.
Poleg v domovih za ostarele in v zaporih sem redno bral še v zavodu za ljudi s posebnimi potrebami. Povsod so bili pozorni, so sodelovali, z menoj igrali razne prizore, bili so vsi ganljivi, pametni, privrženi. Oprostite napuhu, zdi se mi, da sem malo bolj trpežen, razumevajoč in sploh boljši človek, potem ko sem v zadnjih letih preživljal z njimi okoli 500 ur. V domovih, zaporih, zavodih ...
Že v gimnaziji sem si zapomnil, da je Levstik pred 160 leti v Popotovanju od Litije do Čateža zapisal, »da bi nam jako ustregel tisti, ki bi znal resnico zavijati v prijetne šale«. In opazil sem, da so se mi običajno smejali tudi, če sem pripovedoval zgodbe. In zdelo se mi je povrhu, da imamo preveč resnih, žalostnih, pesimističnih pisateljev in premalo vedrih. Pa sem zajahal tega bolj ali manj neosedlanega konja.
Če gre za poklicna gledališča, grem na premiere ali generalke, potem pa ne več. Grem na predstave, če igrata hči Mojca in vnukinja Urška ali režira zet Vito. Na ljubiteljske predstave pa skoraj ne grem, četudi sem jim hvaležen, da igrajo Partljiča, ker bi se moral kar naprej voziti po Sloveniji, jaz pa moram vendar brati in pisati, če hočem, da se dogaja. Če bi tekal gledat po ljubiteljskih odrih, bi se počutil, kot da gre za literarno samozadovoljevanje ...
Tam sem večkrat na leto, z ženo tudi že skoraj 30 let na primer silvestrujeva med tistimi šestdesetimi ljudmi, ki so zdaj še na otoku. Se mi zdijo drugačni kot mi s kopnega. Bolj molčeči, nezaupljivi do tujcev, imajo dve življenji, poletno turistično, ko so kuharji, ko oddajajo in pospravljajo sobe ali nekaj apartmajev, nas vozijo s čolni na Lošinj, čistijo in odvažajo smeti ... Potem pa so deset mesecev samotarji, skrbijo za ovce, obdelujejo vrtičke, nabirajo in stiskajo oljke, nekateri, a ne vsi, lovijo ribe in potem pa res skoraj cele družine pozimi lignje ... So tudi zelo skromni. Nekoč je bilo v enorazredni šoli skoraj 100 otrok, zdaj jih je med osem in pet ... No, država je poskrbela za elektriko, vodovod in celo digitalno povezavo. Njihove usode, drugačnost, zgodovina ... so me kljub vsem dvomom in strahospoštovanju, da jih morda ne razumem dovolj, spravile za tipkovnico. A na roko mi je šla tudi pandemija, ker me je motilo manj ljudi in nisem toliko tekal okoli.
Predstavljam si vsak večer. Sanjarim. A tu imam svoje ljudi, spomine in preteklost, grobove staršev in svojcev, svoj jezik in hčerko in vnukinjo. In ostane pri sanjarjenju ...
Voda me privlači od otroštva, a ne tista v kopalnici. Najprej je bila moja Pesnica, potem resna Drava, lovil sem ribe na Donavi in Tisi ... A morje je nekaj drugega. Je druga stran zemlje, le da je večje. Kot ima zemlja svojo silo gravitacije, ima morje še večjo. Mi kopenski imamo za skrivnosti in pozabo podzavest, oni pa podmorje. Kaj je v njem zakopano! Ljudje smo glavni, nasilni in glasni, čeprav je v morju samo neštetokrat več rib kot na zemlji ljudi ... A zasvinjali in zasužnjili smo že svojo zemljo, zdaj smo se lotili že morja ...
Zdi se mi, da se radi smejemo predvsem genitalnim štosom, najmanj radi pa sebi. Predvsem pa mislimo, da gre v komediji predvsem za štose. V zadnjem času, ko hočejo s komedijami mlatiti pare, je mogoče to res, a prava komedija, kot kak Tartuffe, Revizor, Narodov blagor, Žalujoči ostali ..., je nekaj drugega. Nekaj je kriva tudi usmeritev gledališč, ki ničesar vrednega ne spodbujajo.
Če sem prav štela, ste od leta 2010, ko ste dopolnili 70 let, izdali osem romanov oziroma zbirk novel in eno komedijo. V začetku avgusta ste praznovali 81. rojstni dan in še vedno neumorno pišete. Človek bi rekel, da se vam veliko dogaja na stara leta?
Ne vem, če se človeku samo od sebe veliko dogaja. Mora sodelovati. Nekateri mojih let tožijo, da so osamljeni, da se dolgočasijo, da nimajo nikogar ... Seveda mora biti človek še zdrav, ne sme se ga lotevati demenca, mora sam najti pot k drugim, odlično je, če imaš otroke in vnuke, moja vnukinja Urška ima povrhu še psa ... In ne smeš samo jamrati zaradi let in slabšega zdravja. Jaz se zbujam vesel, dobre volje, pripravljen na akcijo. In komaj čakam, da lahko grem pisat. In brat. Moram izrabiti čas, ki ga imam zdrav še na razpolago.
Kaj vas podžiga k pisanju?
Kar čutim. Spomini. Jeza, Veselje. Ljubezen. V meni spijo zgodbe, ljudje, dejanja, ki nočejo ostati pozabljeni. Hočejo ven. In jih spravljam na svet!
FOTO: Jaka Arbutina/Mediaspeed.net
Pisanje je samotno delo, za vas pa najbrž težko rečemo, da ste samotar, ali pač?
FOTO: Jaka Arbutina/Mediaspeed.net
Veljam za družabnega človeka. A moram biti tudi sam. Da se pogovorim s seboj in načrti. Zato se rad sam peljem z avtom. Sam sprehajam s psičkom. Sam lovim ribe. Pisanje pa je zame najbolj samotna zgodba. Žal ljudje tega ne razumejo. Pridejo v sobo, kjer pišem, in rečejo: »Ti kar piši!« In si ogledujejo knjige, brskajo, gledajo prek hrbta, kako mi gre pisanje. Drugi povejo kaj o zadnjem zdravniškem pregledu, najhujši pa so tisti, a zvečine so tiste, ki me hočejo spraviti od pisanja, da bi prebral kake njihove umotvore in jim napisal spremno besedo ... Doma imam na desetine takih map z rokopisi ljubiteljic književnosti ... Me veseli, res, da pišejo, a kaj imam jaz s tem. Jaz moram brati Jančarja in Lainščka in druge, na primer nobelovce in boljše od sebe ... Ne pa začetnikov. Ja, pisanje je mučna, a tudi najslajša samota.
Ne vem, če se človeku samo od sebe veliko dogaja. Mora sodelovati.
Tone Partljič
Brali ste vrstnikom v domu za starejše in zapornikom. Kako so se odzvali in kakšne izkušnje so to za vas?
Tone Partljič
Poleg v domovih za ostarele in v zaporih sem redno bral še v zavodu za ljudi s posebnimi potrebami. Povsod so bili pozorni, so sodelovali, z menoj igrali razne prizore, bili so vsi ganljivi, pametni, privrženi. Oprostite napuhu, zdi se mi, da sem malo bolj trpežen, razumevajoč in sploh boljši človek, potem ko sem v zadnjih letih preživljal z njimi okoli 500 ur. V domovih, zaporih, zavodih ...
Kdaj ste odkrili v sebi komediografski dar?
Že v gimnaziji sem si zapomnil, da je Levstik pred 160 leti v Popotovanju od Litije do Čateža zapisal, »da bi nam jako ustregel tisti, ki bi znal resnico zavijati v prijetne šale«. In opazil sem, da so se mi običajno smejali tudi, če sem pripovedoval zgodbe. In zdelo se mi je povrhu, da imamo preveč resnih, žalostnih, pesimističnih pisateljev in premalo vedrih. Pa sem zajahal tega bolj ali manj neosedlanega konja.
Mnoga vaša dela so bila uprizorjena v gledališču, filmu in kot radijske igre. Pogosto zaidete v gledališče, ko je na sporedu Partljič?
Če gre za poklicna gledališča, grem na premiere ali generalke, potem pa ne več. Grem na predstave, če igrata hči Mojca in vnukinja Urška ali režira zet Vito. Na ljubiteljske predstave pa skoraj ne grem, četudi sem jim hvaležen, da igrajo Partljiča, ker bi se moral kar naprej voziti po Sloveniji, jaz pa moram vendar brati in pisati, če hočem, da se dogaja. Če bi tekal gledat po ljubiteljskih odrih, bi se počutil, kot da gre za literarno samozadovoljevanje ...
Prav v najnovejši knjigi, zbirki novel Ljudje z Otoka, ste se odmaknili od svoje tradicionalne tematike. Kot zvesti portretist rodne Štajerske in Maribora tokrat popisujete otok, na katerem preživljate počitnice že več kot trideset let. Gre za otok Ilovik, ki ste ga literarno poimenovali kar Otok. Kako to, da ste se odločili popisati morske zgodbe?
Tam sem večkrat na leto, z ženo tudi že skoraj 30 let na primer silvestrujeva med tistimi šestdesetimi ljudmi, ki so zdaj še na otoku. Se mi zdijo drugačni kot mi s kopnega. Bolj molčeči, nezaupljivi do tujcev, imajo dve življenji, poletno turistično, ko so kuharji, ko oddajajo in pospravljajo sobe ali nekaj apartmajev, nas vozijo s čolni na Lošinj, čistijo in odvažajo smeti ... Potem pa so deset mesecev samotarji, skrbijo za ovce, obdelujejo vrtičke, nabirajo in stiskajo oljke, nekateri, a ne vsi, lovijo ribe in potem pa res skoraj cele družine pozimi lignje ... So tudi zelo skromni. Nekoč je bilo v enorazredni šoli skoraj 100 otrok, zdaj jih je med osem in pet ... No, država je poskrbela za elektriko, vodovod in celo digitalno povezavo. Njihove usode, drugačnost, zgodovina ... so me kljub vsem dvomom in strahospoštovanju, da jih morda ne razumem dovolj, spravile za tipkovnico. A na roko mi je šla tudi pandemija, ker me je motilo manj ljudi in nisem toliko tekal okoli.
Zdi se mi, da se radi smejemo predvsem genitalnim štosom, najmanj radi pa sebi.
Tone Partljič
Iz knjige izvemo, da ste se tam precej udomačili. Si predstavljate, da bi zapustili svojo Štajersko, živeli ob morju, lovili ribe …?
Tone Partljič
Predstavljam si vsak večer. Sanjarim. A tu imam svoje ljudi, spomine in preteklost, grobove staršev in svojcev, svoj jezik in hčerko in vnukinjo. In ostane pri sanjarjenju ...
Ne glede na to, ali ste v Mariboru ali na otoku, vedno ste ob vodi. Kakšen je vaš odnos do nje, do morja, reke?
Voda me privlači od otroštva, a ne tista v kopalnici. Najprej je bila moja Pesnica, potem resna Drava, lovil sem ribe na Donavi in Tisi ... A morje je nekaj drugega. Je druga stran zemlje, le da je večje. Kot ima zemlja svojo silo gravitacije, ima morje še večjo. Mi kopenski imamo za skrivnosti in pozabo podzavest, oni pa podmorje. Kaj je v njem zakopano! Ljudje smo glavni, nasilni in glasni, čeprav je v morju samo neštetokrat več rib kot na zemlji ljudi ... A zasvinjali in zasužnjili smo že svojo zemljo, zdaj smo se lotili že morja ...
Leta 2016 ste prejeli Prešernovo nagrado kot prvi komediograf. Takrat ste dejali, da si človek, ki zna nasmejati Slovence, nagrado res zasluži. Nas je res tako težko nasmejati in čemu se najraje smejemo Slovenci?
Zdi se mi, da se radi smejemo predvsem genitalnim štosom, najmanj radi pa sebi. Predvsem pa mislimo, da gre v komediji predvsem za štose. V zadnjem času, ko hočejo s komedijami mlatiti pare, je mogoče to res, a prava komedija, kot kak Tartuffe, Revizor, Narodov blagor, Žalujoči ostali ..., je nekaj drugega. Nekaj je kriva tudi usmeritev gledališč, ki ničesar vrednega ne spodbujajo.
