Prihajajoča doba hiperinteligence
Novacen: Stoletnik James Lovelock o sožitju naravne in umetne inteligence.
Odpri galerijo
Ob branju njegovih del in poslušanju njegovih misli se človeku lahko zazdi, da intelektualno privilegiran in stimuliran za mizo sedi skupaj s Charlesom Darwinom in Isaacom Asimovom. Foto promocijsko gradivo
James Lovelock je pred poldrugim letom dopolnil sto let. Na rojstni dan se je, še vedno pri močeh, z ženo malce sprehodil po angleškem podeželju, potem pa prelistal svojo novo knjigo Novacen: Prihajajoča doba hiperinteligence, ki je v slovenskem prevodu (Samo Kuščer) v teh dneh izšla pri založbi UMco. Znanstvenik, izumitelj, pisatelj in mislec, ki je globalno zaslovel s svojo teoriji o Gaji, Zemlji, ki skupaj z živimi bitji deluje kot povezana celotna, tako da lahko celoten planet razumemo kot en sam organizem, nam v Novacenu, novem obdobju na Zemlji, ponuja vpogled v prihodnost, ki si jo bomo delili z roboti, kiborgi in drugimi »produkti« umetne inteligence.
James Lovelock prihaja iz drugega časa. Je eden zadnjih velikih eruditov in polihistorjev. Ob branju njegovih del in poslušanju njegovih misli se človeku lahko zazdi, da intelektualno privilegiran in stimuliran za mizo sedi skupaj s Charlesom Darwinom in Isaacom Asimovom. V knjigi, s katero želi avtor zaokrožiti svoj neverjetno širok ustvarjalni opus, nam predstavi svoj razmislek o (bližnji) prihodnosti življenja na Zemlji. In tudi v vesolju. Prepričan je, da se obdobje antropocena, vladavine človeka, hitro – in nepovratno – izteka. Po njegovem vstopamo v novo geološko dobo, ki jo poimenuje novacen.
Antropocen je določal zmožnost človeka, da spreminja geologijo in ekosisteme celotnega planeta, v uvodniku piše njegov prijatelj Bryan Appleyard, ki mu je pomagal pri pisanju Novacena. »Najpomembnejši pojem je po mojem prepričanju življenje. Morda je tako mogoče razumeti, zakaj Zemljo obravnavam kot živo bitje. Narava posameznih sestavnih delov se ne zdi bistvena, da le vsi služijo istemu skupnemu namenu,« je Lovelock v pismu napisal svojemu prijatelju.
V dobi novacena, za katero meni, da se je morda že začela, se bo tehnologija izmuznila naši (z)možnosti, da jo obvladujemo. Pojavila se bo umetna inteligenca. Ta bo veliko zmogljivejša in hitrejša od človeške. Obe inteligenci – dejansko vrsti – se bosta kmalu, zelo kmalu srečali, napoveduje James Lovelock, a se obrne stran od znanstvenofantastičnih klišejev, ki si ne morejo pomagati, da ne bi srečanja umetne inteligence z naravno razumeli – (pred)videli – kot konflikt, vojno. »Če naj življenje in znanje postaneta povsem elektronska, pa naj bo. Svoje smo opravili, novi, mlajši igralci se že pojavljajo na odru,« o novacenu zapiše Appleyard. Ljudje in stroji bodo sodelovali, ker bodo morali skupaj vzdrževati Gajo – Zemljo kot živi planet, je nadvse optimističen (to ga je vedno krasilo) Lovelock, ki na svet nikoli ni gledal antropocentrično. Človek zanj nikakor ni najvišje bitje in še zdaleč ne vrhunec stvarstva.
»Vesolje razen v drobnem trenutku svojega obstoja ni vedelo ničesar o sebi. Šele ko je človeštvo razvilo orodja in pristope, s katerimi je lahko opazovalo in analiziralo čudesa jasnega nočnega neba, se je vesolje začelo dramiti iz dolgega sna nevednosti,« piše Lovelock, ki človeštvo kot vrsto vidi le kot vezni člen – evolucija kot taka – do vesolja kot samoosmišljenega, samorazumljenega prostora. Bitja?
Brezumni postopek evolucije z naravnim izborom je potreboval 3,7 milijarde let (skoraj tretjino starosti vesolja), da je od prvih primitivnih oblik življenja prišel do prvega razmišljujočega organizma, ki se vsaj približno zaveda samega sebe in svoje okolice. »Precej sem prepričan, da je le na Zemlji dozorelo bitje, ki zmore spoznavati vesolje. Prav tako pa sem prepričan, da je obstoj tega bitja v nevarnosti. Smo edinstvena bitja, zato bi morali še toliko bolj ceniti te trenutke, saj se naša vodilna vloga bitij, ki zmorejo razumeti vesolje, naglo bliža koncu,« je v razmisleku o hitro iztekajočem se antropocenu jasen James Lovelock, ki je v obdobju po drugi svetovni vojni kot nori izumitelj med drugim sodeloval tako z britansko obveščevalno službo kot ameriško vesoljsko agencijo Naso. Tudi zato je njegov pomislek o smislu človeškega potovanja na Mars, medtem ko okoli sebe ne znamo – ali nočemo – rešiti osnovnih težav, še toliko bolj kredibilen.
»Civilizacija, naprednejša od naše, je verjetno elektronska, zato nima smisla, da bi iskali majhna bitja z velikimi glavami in izbuljenimi očmi,« nas avtor, ki se nikoli ni otepal ne metafizike ne new agea, ob slikanju podob prihodnosti poskuša prebuditi iz klišejev. Prepričan je, da je civilizacija naredila hudo napako, ko je začela omalovaževati intuicijo. Ob njenem pomanjkanju umremo, opomni.
Po njegovem mnenju znanost nikoli ni povsem prepričana in povsem natančna. Zato svoje znanje – razumevanje – lahko v najboljšem primeru podamo v obliki verjetnosti. »Razumeti moramo, da smo še vedno zelo primitivna bitja. Neznansko veliko je vsega, kar je mogoče še odkriti o vesolju, verjetno pa je še veliko več nedojemljivega, česar ne bomo mogli nikoli razumeti. Zaradi neustavljivo močne želje po gotovosti, ki se je verjetno razvila v obdobju, ko so ljudje živeli kot lovci in nabiralci, je lahko informacija, ki smo jo pridobili o svetu in vesolju, versko, v novejšem času pa tudi politično obarvana, vendar sem prepričan, da to ni zelo pomembno. Ko postajamo modrejši, namreč vse laže razločujemo bisere od blata, v katerem ležijo,« je sila opisen James Lovelock, mojster analogij.
Pravi, da je (bilo) človeštvo šele začetek procesa, s katerim se je celotno vesolje začelo zavedati. Zato bi se morali po njegovih besedah obravnavati podobno kot tista bitja, ki so prva zmogla fotosintezo. »Ti primitivni enocelični organizmi so nezavedno odkrili, kako poplavo sončne svetlobe izkoristiti za pridelavo hrane, potrebne za njihovo potomstvo, hkrati pa so sprostili kisik, ki je bil sicer strupen za številna druga bitja. Brez njih danes na tem planetu ne bi bilo življenja. Menim, da je nastanek človeške vrste prav tako pomemben, kot je bil nastanek mikroorganizmov, ki so pred tremi milijardami let začeli izkoriščati sončno svetlobo.« Zato izumrtje človeštva ne bi bilo slabo le za ljudi, temveč tudi za vesolje: »Če imam prav in nikjer ni inteligentnih zunajzemeljskih bitij, bi konec življenja na Zemlji pomenil konec vsega znanja in razumevanja. Spoznavno vesolje bi umrlo.«
Naša vladavina »edinih, ki razumemo« se naglo končuje. Revolucijo, ki se je komaj začela, imamo po besedah angleškega sto-plus-letnika lahko za proces, s katerim Zemlja skrbi za bitja, ki bodo vesolje povedla do samospoznanja. Revolucija je v tem, da v prihodnosti ne bomo ljudje tisti, ki bomo razumeli, temveč bodo to »kiborgi«, ki se bodo načrtovali in se izdelali iz sistemov umetne inteligence, ki smo jih že zgradili, napoveduje Lovelock. In ti bodo po njegovem mnenju kmalu postali večtisočkrat, pozneje pa večmilijonkrat pametnejši od nas.
Bodo to roboti? Kiborgi? Oblike so nedoločljive, omejiti je treba klišeje, razširiti domišljijo. In se predvsem neprestano izobraževati. Naši (elektronski) potomci bodo nasledili sisteme, ki smo jih izdelali. »Ni se nam treba bati tega razvoja, saj bodo ta neorganska bitja vsaj sprva potrebovala tako nas kot celoten organski svet, da bomo uravnavali podnebje in ohranjali Zemljo dovolj hladno, da nas bo branila pred toploto Sonca in najhujšimi posledicami prihodnjih katastrof,« je prepričan James Lovelock, ki nikoli ni izgubil stika z Gajo. Ne v teoriji ne v praksi. »Zagotoviti moramo neprekinjeno evolucijo vsega življenja na Zemlji, da bi se lahko spopadli z vse večjimi nevarnostmi, ki grozijo nam in Gaji, temu veličastnemu sistemu, ki ga sestavljajo ves živelj in vsi materialni deli našega planeta.«
Ključna točka, ki jo označuje za jedro antropocena, je trenutek, ko so ljudje začeli uskladiščeno sončno energijo uporabljati za koristno delo. Tako je antropocen druga stopnja, med katero planet predeluje energijo Sonca. Med prvo stopnjo so organizmi s kemičnimi procesi fotosinteze svetlobo pretvarjali v kemično energijo. Tretja stopnja bo, napoveduje, novacen, med katerim se bo sončna energija pretvarjala v informacijo.
Izmed milijard bioloških vrst, ki so izkoristile blagodejni tok energije s Sonca, smo mi edini razvili sposobnost, da to poplavo fotonov preoblikujemo v bite informacije, zbrane tako, da krepijo evolucijo, piše James Lovelock. S tem smo dobili priložnost razumeti nekaj o vesolju in sebi. »Če drži antropično kozmološko načelo, kar po mojem mnenju nikakor ni nemogoče, vse kaže, da je primarni cilj pretvorba vse snovi in vsega sevanja v informacijo. Zahvaljujoč čudesom ognjene dobe, smo storili prvi korak. Zdaj smo se znašli v ključnem trenutku tega procesa, v trenutku, ko se antropocen umika novacenu. Usoda zavestnega vesolja čaka na naš odziv,« avtor ne skopari s kognitivnim kolesom sreče.
Po njegovem mnenju bo nova oblika življenja močno presegla samostojnost, ki smo jo prek umetne inteligence poznali do zdaj. Ta se bo zmogla izboljševati in se podvajati. Napake v teh procesih se bodo popravile takoj, ko se bodo razkrile. Naravni izbor bo, to je revolucionarna evolucijska teza, nadomestil veliko hitrejši namerni izbor. »Živi kiborgi se bodo rojevali iz maternice antropocena,« je nedvoumen Lovelock, ki ga je med branjem mogoče večkrat ujeti med glasnim razmišljanjem. Morda je končni cilj inteligentnega življenja v preoblikovanju vesolja v informacijo, se večkrat vpraša.
James Lovelock prihaja iz drugega časa. Je eden zadnjih velikih eruditov in polihistorjev. Ob branju njegovih del in poslušanju njegovih misli se človeku lahko zazdi, da intelektualno privilegiran in stimuliran za mizo sedi skupaj s Charlesom Darwinom in Isaacom Asimovom. V knjigi, s katero želi avtor zaokrožiti svoj neverjetno širok ustvarjalni opus, nam predstavi svoj razmislek o (bližnji) prihodnosti življenja na Zemlji. In tudi v vesolju. Prepričan je, da se obdobje antropocena, vladavine človeka, hitro – in nepovratno – izteka. Po njegovem vstopamo v novo geološko dobo, ki jo poimenuje novacen.
Antropocen je določal zmožnost človeka, da spreminja geologijo in ekosisteme celotnega planeta, v uvodniku piše njegov prijatelj Bryan Appleyard, ki mu je pomagal pri pisanju Novacena. »Najpomembnejši pojem je po mojem prepričanju življenje. Morda je tako mogoče razumeti, zakaj Zemljo obravnavam kot živo bitje. Narava posameznih sestavnih delov se ne zdi bistvena, da le vsi služijo istemu skupnemu namenu,« je Lovelock v pismu napisal svojemu prijatelju.
Človeštvo počasi predaja oblast svojim elektronskim potomcem
V dobi novacena, za katero meni, da se je morda že začela, se bo tehnologija izmuznila naši (z)možnosti, da jo obvladujemo. Pojavila se bo umetna inteligenca. Ta bo veliko zmogljivejša in hitrejša od človeške. Obe inteligenci – dejansko vrsti – se bosta kmalu, zelo kmalu srečali, napoveduje James Lovelock, a se obrne stran od znanstvenofantastičnih klišejev, ki si ne morejo pomagati, da ne bi srečanja umetne inteligence z naravno razumeli – (pred)videli – kot konflikt, vojno. »Če naj življenje in znanje postaneta povsem elektronska, pa naj bo. Svoje smo opravili, novi, mlajši igralci se že pojavljajo na odru,« o novacenu zapiše Appleyard. Ljudje in stroji bodo sodelovali, ker bodo morali skupaj vzdrževati Gajo – Zemljo kot živi planet, je nadvse optimističen (to ga je vedno krasilo) Lovelock, ki na svet nikoli ni gledal antropocentrično. Človek zanj nikakor ni najvišje bitje in še zdaleč ne vrhunec stvarstva.
»Vesolje razen v drobnem trenutku svojega obstoja ni vedelo ničesar o sebi. Šele ko je človeštvo razvilo orodja in pristope, s katerimi je lahko opazovalo in analiziralo čudesa jasnega nočnega neba, se je vesolje začelo dramiti iz dolgega sna nevednosti,« piše Lovelock, ki človeštvo kot vrsto vidi le kot vezni člen – evolucija kot taka – do vesolja kot samoosmišljenega, samorazumljenega prostora. Bitja?
Človek kot vezni člen do samorazumevanja vesolja
Brezumni postopek evolucije z naravnim izborom je potreboval 3,7 milijarde let (skoraj tretjino starosti vesolja), da je od prvih primitivnih oblik življenja prišel do prvega razmišljujočega organizma, ki se vsaj približno zaveda samega sebe in svoje okolice. »Precej sem prepričan, da je le na Zemlji dozorelo bitje, ki zmore spoznavati vesolje. Prav tako pa sem prepričan, da je obstoj tega bitja v nevarnosti. Smo edinstvena bitja, zato bi morali še toliko bolj ceniti te trenutke, saj se naša vodilna vloga bitij, ki zmorejo razumeti vesolje, naglo bliža koncu,« je v razmisleku o hitro iztekajočem se antropocenu jasen James Lovelock, ki je v obdobju po drugi svetovni vojni kot nori izumitelj med drugim sodeloval tako z britansko obveščevalno službo kot ameriško vesoljsko agencijo Naso. Tudi zato je njegov pomislek o smislu človeškega potovanja na Mars, medtem ko okoli sebe ne znamo – ali nočemo – rešiti osnovnih težav, še toliko bolj kredibilen.
»Civilizacija, naprednejša od naše, je verjetno elektronska, zato nima smisla, da bi iskali majhna bitja z velikimi glavami in izbuljenimi očmi,« nas avtor, ki se nikoli ni otepal ne metafizike ne new agea, ob slikanju podob prihodnosti poskuša prebuditi iz klišejev. Prepričan je, da je civilizacija naredila hudo napako, ko je začela omalovaževati intuicijo. Ob njenem pomanjkanju umremo, opomni.
Še vedno smo zelo primitivna bitja
Po njegovem mnenju znanost nikoli ni povsem prepričana in povsem natančna. Zato svoje znanje – razumevanje – lahko v najboljšem primeru podamo v obliki verjetnosti. »Razumeti moramo, da smo še vedno zelo primitivna bitja. Neznansko veliko je vsega, kar je mogoče še odkriti o vesolju, verjetno pa je še veliko več nedojemljivega, česar ne bomo mogli nikoli razumeti. Zaradi neustavljivo močne želje po gotovosti, ki se je verjetno razvila v obdobju, ko so ljudje živeli kot lovci in nabiralci, je lahko informacija, ki smo jo pridobili o svetu in vesolju, versko, v novejšem času pa tudi politično obarvana, vendar sem prepričan, da to ni zelo pomembno. Ko postajamo modrejši, namreč vse laže razločujemo bisere od blata, v katerem ležijo,« je sila opisen James Lovelock, mojster analogij.
Pravi, da je (bilo) človeštvo šele začetek procesa, s katerim se je celotno vesolje začelo zavedati. Zato bi se morali po njegovih besedah obravnavati podobno kot tista bitja, ki so prva zmogla fotosintezo. »Ti primitivni enocelični organizmi so nezavedno odkrili, kako poplavo sončne svetlobe izkoristiti za pridelavo hrane, potrebne za njihovo potomstvo, hkrati pa so sprostili kisik, ki je bil sicer strupen za številna druga bitja. Brez njih danes na tem planetu ne bi bilo življenja. Menim, da je nastanek človeške vrste prav tako pomemben, kot je bil nastanek mikroorganizmov, ki so pred tremi milijardami let začeli izkoriščati sončno svetlobo.« Zato izumrtje človeštva ne bi bilo slabo le za ljudi, temveč tudi za vesolje: »Če imam prav in nikjer ni inteligentnih zunajzemeljskih bitij, bi konec življenja na Zemlji pomenil konec vsega znanja in razumevanja. Spoznavno vesolje bi umrlo.«
Naša vladavina »edinih, ki razumemo« se naglo končuje. Revolucijo, ki se je komaj začela, imamo po besedah angleškega sto-plus-letnika lahko za proces, s katerim Zemlja skrbi za bitja, ki bodo vesolje povedla do samospoznanja. Revolucija je v tem, da v prihodnosti ne bomo ljudje tisti, ki bomo razumeli, temveč bodo to »kiborgi«, ki se bodo načrtovali in se izdelali iz sistemov umetne inteligence, ki smo jih že zgradili, napoveduje Lovelock. In ti bodo po njegovem mnenju kmalu postali večtisočkrat, pozneje pa večmilijonkrat pametnejši od nas.
Sožitje v dobro Gaje?
Bodo to roboti? Kiborgi? Oblike so nedoločljive, omejiti je treba klišeje, razširiti domišljijo. In se predvsem neprestano izobraževati. Naši (elektronski) potomci bodo nasledili sisteme, ki smo jih izdelali. »Ni se nam treba bati tega razvoja, saj bodo ta neorganska bitja vsaj sprva potrebovala tako nas kot celoten organski svet, da bomo uravnavali podnebje in ohranjali Zemljo dovolj hladno, da nas bo branila pred toploto Sonca in najhujšimi posledicami prihodnjih katastrof,« je prepričan James Lovelock, ki nikoli ni izgubil stika z Gajo. Ne v teoriji ne v praksi. »Zagotoviti moramo neprekinjeno evolucijo vsega življenja na Zemlji, da bi se lahko spopadli z vse večjimi nevarnostmi, ki grozijo nam in Gaji, temu veličastnemu sistemu, ki ga sestavljajo ves živelj in vsi materialni deli našega planeta.«
Ključna točka, ki jo označuje za jedro antropocena, je trenutek, ko so ljudje začeli uskladiščeno sončno energijo uporabljati za koristno delo. Tako je antropocen druga stopnja, med katero planet predeluje energijo Sonca. Med prvo stopnjo so organizmi s kemičnimi procesi fotosinteze svetlobo pretvarjali v kemično energijo. Tretja stopnja bo, napoveduje, novacen, med katerim se bo sončna energija pretvarjala v informacijo.
Usoda zavestnega vesolja čaka na naš odziv
Izmed milijard bioloških vrst, ki so izkoristile blagodejni tok energije s Sonca, smo mi edini razvili sposobnost, da to poplavo fotonov preoblikujemo v bite informacije, zbrane tako, da krepijo evolucijo, piše James Lovelock. S tem smo dobili priložnost razumeti nekaj o vesolju in sebi. »Če drži antropično kozmološko načelo, kar po mojem mnenju nikakor ni nemogoče, vse kaže, da je primarni cilj pretvorba vse snovi in vsega sevanja v informacijo. Zahvaljujoč čudesom ognjene dobe, smo storili prvi korak. Zdaj smo se znašli v ključnem trenutku tega procesa, v trenutku, ko se antropocen umika novacenu. Usoda zavestnega vesolja čaka na naš odziv,« avtor ne skopari s kognitivnim kolesom sreče.
Po njegovem mnenju bo nova oblika življenja močno presegla samostojnost, ki smo jo prek umetne inteligence poznali do zdaj. Ta se bo zmogla izboljševati in se podvajati. Napake v teh procesih se bodo popravile takoj, ko se bodo razkrile. Naravni izbor bo, to je revolucionarna evolucijska teza, nadomestil veliko hitrejši namerni izbor. »Živi kiborgi se bodo rojevali iz maternice antropocena,« je nedvoumen Lovelock, ki ga je med branjem mogoče večkrat ujeti med glasnim razmišljanjem. Morda je končni cilj inteligentnega življenja v preoblikovanju vesolja v informacijo, se večkrat vpraša.
