Rastoča skupnost neodvisnih knjigarn
Knjigarna Shakespeare & Company v središču Pariza že več kot sedemdeset let navdihuje nadobudne avtorje, že uveljavljene umetnike in naključne mimoidoče. Izkušnja z njo pa je že marsikoga, ki se je z njo bodisi srečal hipno ali jo spoznaval dlje in od blizu, spodbudila, da je knjigarno po njenem vzoru odprl tudi sam.
Kultno, nenehno oblegano knjigarno na obrežju Sene je leta 1951 v stavbi nekdanjega samostana iz 17. stoletja odprl Američan George Whitman in jo najprej poimenoval Le Mistral. Ob 400-letnici Shakespearovega rojstva pa ji je nadel ime knjigarne, ki jo je na ulici Odéon imela Sylvia Beach in je bila shajališče pisateljev izgubljene generacije, ki so se v začetku 20. stoletja mudili v Parizu.
Od Pariza do New Yorka
Whitman, ekscentrik popotniškega in pustolovskega duha, se je na svojih številnih potovanjih navzel filozofije, da je treba biti vedno gostoljuben do tujcev. Na to še vedno opominja napis v prvem nadstropju knjigarne in še danes ostaja eno njenih glavnih vodil, čeprav se je zlasti v zadnjih letih precej spremenila – pridobila je nekaj dodatne površine in kavarno, doživela prerazporeditev (pretežno angleških) knjig po sekcijah. Spremembe in posodobitve so doživele mešane odzive, tudi med zaposlenimi. »To ni več knjigarna,« so bili kritični do potez sedanje lastnice Sylvie Whitman.
George Whitman si je prodajalno zamislil kot »socialistično utopijo, zakrinkano v knjigarno«; v njej je gostil popotnike, zlasti mlade pisce, boemske umetnike, ki so potovali z malo denarja. V zameno za ležišče in streho nad glavo so morali v času bivanja v knjigarni vsak dan oddelati nekaj ur, ob odhodu pa napisati enostranski avtobiografski sestavek. Še ena zapoved, ki se je sčasoma razblinila, pa je bila prebrati eno knjigo na dan. V vseh teh letih je v knjigarni prenočilo več deset tisoč ljudi; tradicija se je ohranila. Prijelo se jih je ime tumbleweeds in tudi tako se je okrog Shakespeare & Company gradila skupnost.
Craiga Walzerja, Američana, ki je kot študent pred skoraj dvajsetimi leti v Parizu preživljal poletje in si denar služil s poučevanjem angleščine, je ta skupnost navdušila. Ko je s prijateljem pozneje odpotoval na Santorini in sta prebrala že vse knjige, ki sta jih imela s sabo, sta v šali navrgla, da bosta tam odprla knjigarno. Šala je nato prerasla v projekt, ki je segel prek meja idiličnega grškega otoka, v New York in Madrid. Knjigarni Atlantis Books v kraju Oia so se pridružile Book Thug Nation in Human Relations v Brooklynu v New Yorku in Desperate Literature v Madridu.
To sta leta 2014 prevzela, dodelala in jo še danes vodita nekdanja uslužbenca Shakespeare & Company Terry Craven in Charlotte Delattre. Ponuja tako nove kot rabljene knjige v angleščini in nekaterih drugih tujih jezikih, predvsem francoščini in španščini. Craven, ki se je v Parizu med drugim specializiral za antikvarne knjige, v ponudbo poleg novih in rabljenih knjig uvršča še dragocenejše primerke. Majhen, a prikupen in vsebinsko bogat prostor v središču Madrida podeljuje tudi svojo nagrado za kratko prozo in organizira kulturne dogodke.
Nekaj let pozneje je iz pariške skupnosti izšla še ena knjigarna. V Edinburgu jo je odprl Tom Hodges, njena posebnost pa je, da poleg knjig ponuja popravilo in občasno prodajo pisalnih strojev. Storitev se je razvila povsem spontano; Hodges je, kot je pred časom povedal za Delo, ljubezen do njih razvil po zaslugi staršev, ki sta bila novinarja. Opazil ga je tudi igralec Tom Hanks, še en navdušenec nad pisalnimi stroji, in mu natipkal pismo, v katerem je izrazil občudovanje do njegovega dela. S tem je njegova že tako priljubljena knjigarna Typewronger Books le še pridobila priljubljenost. Kot prej naštete ni le prodajalna, temveč prostor druženja in pristne izmenjave. Kaj takšnega pogrešamo pri nas, se bo strinjal marsikdo, že najmanj od takrat, ko je v Ljubljani propadla knjigarna Behemot.
