Recenzijski izvod: Betonski labirint

V romanu Betonski labirint (Pivec, 2024), s katerim je bila avtorica Nika Matanović preteklo leto nominirana za nagrado mlado pero, devetletna dvojčka Tiano in Jana (brez staršev) ujamemo ravno v trenutku, ko se selita k Tinetu in njegovi mami. Otroci se med seboj lepo ujamejo in skupaj s sosedo Ano postanejo nerazdružljivi prijatelji, pa tudi sošolci. Izkaže se, da ima Tine še odraslega brata Mikija in že dolgo pokojnega očeta, Ana pa živi v družini, kjer vlada nasilje, zato bržkone ne preseneča, da verjame v vile in se nasploh zateka v domišljijo.

Otroci, vsak s svojo bridko izkušnjo, odraščajo v blokovskem naselju, imenovanem Betonski labirint, v bližnjem gozdu pa si iz starega šotora naredijo Trdnjavo, skrivno srečevališče. A življenje jim grenijo trije nasilneži, ki jim ne dajo miru ne na dvorišču, ne v šoli, ne v koloniji … Otroke spremljamo skozi daljše obdobje, vse do konca osmega razreda. Na njihovo življenje spet pade senca, ko se Tiana med skrivanjem skoraj utopi, hkrati pa se začne tudi uničevanje njim tako ljubega gozda, Jan se spoprijema s težavami v šoli, predvsem s težavami pri branju, kar mu da misliti, da je z njim nekaj narobe, Tine pa doživi razočaranje, ker ni bil sprejet v hokejsko ekipo.

Kasneje izvemo, da so po skorajšnji utopitvi Tiano odselili od njih, češ da ji bo dobro dela sprememba okolja. Od takrat ni imel nihče stika z njo, ne rejnica ne brat ali njeni prijatelji, kar se zdi vsaj nenavadno, če že ne precej neverjetno; ta del je v romanu vsekakor premalo razdelan.

Nenadoma izvemo tudi to, da Jan po novem v šoli velja za dežurnega psihiča, kar je podatek, ki nas spet nekoliko preseneti, saj njegov lik pred našimi očmi ni doživel zaresnega razvoja; do te točke v romanu me je nasploh trdovratno zasledoval občutek, da smo o likih izvedeli premalo, sploh upoštevajoč dejstvo, da gre za mladinski problemski roman, ki mora biti, če želi biti prepričljiv, dobro psihološko podprt.

Poti (nekdanjih) prijateljev se torej vse bolj razhajajo, Jan se pridruži trojici nasilnežev, ki so na prvi pogled uspešni hokejisti, v resnici pa celo zapleteni v kriminalne posle. In kaj je Janov motiv, da se jim je pridružil? »Bilo je dovolj, da je bil del njihove družbe, in to je bilo to. Nihče mu ni težil. Njih so vsi spoštovali.« Njihove pozornosti si želi tudi Tine, čeprav se v isti sapi zaveda, da so v resnici buliji, ki mislijo, da si lahko dovolijo prav vse. Ana, Tine in Jan so si sicer prostorsko še vedno blizu, a med njimi je vse več skrivnosti.

Vseeno se bralec vpraša, kaj vse je vendarle pripeljalo do skrhanega odnosa med fantoma, a spet ostane brez poglobljenega odgovora. Nekje spotoma izvemo, da so Tiano namestili v dekliški dom, ob čemer se sprašujemo, kako da sama ne poskusi poiskati stika z bratom in prijatelji. Avtorica niza preizkušnje in stiske otrok drugo za drugo (v neki točki Ana pride do pretresljivega spoznanja, da ne more zaupati nikomur več, ne otroku ne odraslemu), a v zgodbo vendarle vpelje tudi nekaj pozitivnih odraslih likov, predvsem učitelja Vrtavko, ki se zavzame za Jana; ob njem pokaže na pomen odprtega, vztrajnega učitelja s posluhom za posameznika, ki zna v učencu prepoznati potencial, verjame vanj in ga spodbuja.

Prav to se mi zdi pomemben poudarek romana – kako pomembno je, da imaš nekoga, ki verjame vate, in kako pomembno je verjeti vase. Ali povedano drugače, kako pomembno je, da mladi najdejo mesto med vrstniki (in odraslimi), ki jih sprejemajo takšne, kot so.

Četverica se ponovno sreča po naključju, v Trdnjavi, kjer so se, kot pravi avtorica, tedaj stikali še različni svetovi, ki pa so se že zlivali čez rob; Tiana in Tine se srečujeta na hiphopu, Jan in Ana, ki je vmes zamenjala šolo in odšla živet k rejnikom ter se soočila s svojim pravim očetom, pa sodelujeta pri prenovi mladinskega centra. Skoraj bi že lahko rekli, da se je spet vzpostavilo ravnovesje, a kaj, ko trojica nasilnežev od Jana zahteva še en kriminalni podvig. Spet najdeni prijatelji želijo Janu pomagati, zato kujejo načrt, ki se nazadnje udejanji kot operacija Noč čarovnic.

Ta je sicer nekoliko za lase privlečena, predpriprava nanjo pa odveč (Tineta pošljejo med hokejiste v kino, da bi pridobil podatke o predvidenem vlomu, a tam ne izve nič, česar prijatelji ali bralci ne bi že vedeli, tako da je s tega vidika vsa akcija oziroma celoten prizor nepotreben). Nekoliko več vsebinskih potez navajam zato, da pokažem, česa vsega se Nika Matanović loti (pa vsega nikakor nisem omenila) – nedvomno načenja zanimive, pomembne teme, a si naloži preveč: natrese vsega po malem in posledično vsaj tu in tam ostaja precej na površini.

Njena pisateljska kondicija je impresivna, vendar menim, da bi bilo bolje, ko bi se pri izboru tem, problemov in samem tkanju zgodbe nekoliko omejila; včasih je manj pač res več. Vseeno moram dodati, da se je kljub občasnemu negodovanju zaradi preširokega in preplitvega zamaha roman hitro bral in vzdrževal radovednost, kar je vsekakor dober nastavek za naprej.