Taka je Foucaultova kraljevska pot
Gre za izjemno, širokospektralno knjigo, ki uspešno razrešuje staro vprašanje, ali je Foucault prvenstveno filozof ali zgodovinar, pokaže pa tudi na tretji njegov vidik »in privilegiran teritorij za spopad z oblastjo in za iskanje možnosti za odpor«, namreč na psihoanalizo. Avtoričina zvezava med »tistimi, ki mislijo drugače«, Foucaultovim spoprijemom z vidiki oblasti in dominacije ter vprašanjem »nevidne in utišane ženske« je očitna. V tem je visoka dodana vrednost te knjige, če bi se izrazili ekonomistično, in zdi se, da je avtorica na tak način hotela tudi dati »hommage« slavni filozofinji Simone de Beauvoir in njenemu delu Drugi spol, ki ga je Eva Bahovec označila za eno najpomembnejših del 20. stoletja.
Od rojstva klinike do nadzorovanja in kaznovanja
Sicer je namen knjige predstaviti Foucaulta kot raziskovalca in inovatorja, v raznolikosti miselnih poti, vendar predvsem tudi kot nekoga, ki ga je mogoče zaobjeti v enotnosti njegovega dela. Odtod povezava filozofije, zgodovine in psihoanalize, v tem je njegova kraljevska pot, analogon, ki si ga avtorica sposodi od Freuda in njegove definicije sanj kot kraljevske poti do nezavednega.
Projekta se avtorica loti v štirih smiselno povezanih poglavjih. Pokaže, kako se je Foucault podvrgel (študijskemu) samorazvoju, kako je intelektualno dozoreval pod mentorstvom Hyppolita, pri katerem je diplomiral iz Hegla. Vzporedno je študiral psihologijo, podiplomsko pa še psihopatologijo. Poleg Hegla se je posvetil tudi študiju Kanta, Heideggerja, frankfurtske šole, končno je pristal pri Nietzscheju, ob katerem se je povezal z drugim slavnim kolegom, Gillesom Deleuzom.
Tu je še pomembna (glavna) miselna orientacija, ki je Foucaulta formirala, avtorica jo imenuje »francoska epistemologija«, smer, iz katere je izšel tudi še en njegov mentor, Georges Canguilhem. Tedaj nastane njegovo prelomno delo Zgodovina norosti v času klasicizma. V njem je problematiziral Descartesovo iznajdbo cogita v razmerju do norosti kot nasprotnice razuma, kar je zgodovinsko sovpadalo z velikim zapiranjem norih in umobolnih v 17. stoletju. Naslednje »nadaljevalno« Foucaultovo delo je Rojstvo klinike, predstavljeno v genealoški knjigi Nadzorovanje in kaznovanje (o delu smo na tem mestu že pisali). Gre za pogled skozi prizmo »arheologije medicinskega pogleda« in z »očesom oblasti«. Sledil je podvojitvi »kraljevih dveh teles« v srednjeveški filozofiji, na fizično in simbolno telo. S pomočjo te podvojitve je izrisal rojstvo zapora kot institucije moderne dobe. Tako Foucault pokaže na disciplinske tehnologije in prakse vzgajanja (moralnega preoblikovanja), avtorica pa ga prek tega spoznanja in na ozadju branja Foucaulta prek Kuhnove paradigme poveže z epistemologijo in filozofijo znanosti. Pod mikroskop postavi Foucaultov panoptik, »v spletu pogleda in govorice«, onkraj klasičnega vidika »francoskega momenta«, kot ga je imenoval Alain Badiou.
V razmerju
do zgodovine znanosti
Foucaultovo soočenje s filozofijo – temu je namenjen prvi del – gre takole: doktoriral je pod mentorstvom Georgesa Canguilhema, tema (naslov: Norost in brezumje) pa je bila zgodovina norosti (v času klasicizma). Norost, ugotovi, ni bila vedno nasprotnica razuma, pač pa je taka in kot problem filozofije in govora postala v dobi klasicizma. Gre za rojstvo koncepta norosti, pogoja pa sta bila dva: rojstvo azila kot posebne institucije za zapiranje, in rojstvo »subjektivnosti v filozofiji«, torej rojstvo subjekta filozofskega diskurza. Drugače povedano, zgodovina norosti pomeni rojstvo norosti. Koncepti namreč nimajo izvora, ti se rodijo. Pod tem vidikom Foucault napiše deli, kot sta Rojstvo klinike in Rojstvo zapora.
Avtorica osvetli vprašanje, ali je bil Foucault filozof diskontinuitete, preloma, nemara celo revolucije v znanosti. Sam je zelo jasno povedal, da ni strukturalist, da ni analitični filozof anglosaške provenience itn., da pa tudi ni »zagovornik diskontinuitete«. Še več, povedal je, da njegov problem ni diagnostika diskontinuitete, »ampak diagnostika pogojev možnosti«. K temu šele pride vprašanje skokov v zgodovini, vprašanje, kako se lahko v razmerah razsvetljenstva rodita klinika in zapor, ki represivno in suvereno oblast zamenja s panoptizmom in proizvaja »krotka telesa«. Kako je Foucault to izpeljal, si bosta bralka in bralec lahko prebrala v podrobnem branju. Omeniti pa je treba središčno misel, ki je v tezi, da novo strukturo tega, kar je mogoče videti, in tega, o čemer je mogoče govoriti, pravzaprav povzroči rojstvo medicinskega pogleda. Tako lahko od Rojstva klinike pride do Nadzorovanja in kaznovanja (1975), ko poudarek in težišča telesnih bolezni prek telesnega kaznovanja preidejo na dušo. Razlikovanje duše od telesa je deloma proizvod kartezijanskega dualizma, poprej pa platonističnega nauka o idejah, toda, najbolj trdno ga je mogoče najprej povezati z zgodovino krščanstva, potem pa z »genezo moderne duše«. Oblastne mehanizme je povezal z nečim, kar je nadomestilo telesno kaznovanje, z moralo in pedagogiko kot spletiščema »novega dušebrižništva«. Tovarne, šole, kasarne, bolnišnice postanejo podobne zaporom.
V drugem delu avtorica pokaže Foucaulta v njegovem razmerju do zgodovine znanosti. Epistemološko ozadje njegovega odnosa do zgodovine, zapiše, je videti kot ena od poti oziroma načinov, kako se postaviti po robu kontinuiranemu oziroma teleološkemu pojmovanju zgodovine. Tu so vplivi Bachelarda, Canguilhema, Kuhna, toda Foucault je zgodovino znanosti postavil tudi v razmerje do fenomenologije in »freudovskega strukturalističnega marksizma«. Še več, lotil se je dekonstrukcije heglovske in marksistične filozofije zgodovine. Poistovetil se je z Nietzschejem in z njim bi zgodovino nadomestil z genealogijo. Izhodišče je, mestoma različno od Nietzscheja, postavil v problem izvora (Ursprung), vendar tako, da v njegovem središču ni resnica, temveč zgodovina »neke zmote, ki jo imenujemo resnica«. Genealog tako potrebuje zgodovino, da bi se izognil fantomu izvora. Ob tem se srečamo s pojmom »nova zgodovina«, preseganjem meja med disciplinami, kar pravzaprav trasira njegovo »kraljevsko pot«. Avtorica dobro pokaže tudi, kakšno je bilo Foucaultovo mestoma protislovno razmerje do Marxa, toda to temo bomo v podrobno branje prepustili bralstvu.
Med Foucaultom in Freudom
Foucaultovo stalno »obračunavanje z Marxom«, kot se izrazi Balibar in avtorica z njim, namreč ni bilo samo sebi namen. Tudi njegovo zavračanje Freuda je mogoče razumeti na ozadju spopada s prevladujočim »freudomarksizmom« in njegovim »radikalnim podvomljenjem« o nekaterih oblikah skrajnega levičarstva. Napadel je torej freudomarksizem, kajti ta je v ospredje postavil le paralelo med represijo spolnosti in izkoriščanjem delovne sile v kapitalistični družbi, zato je tej ustrezala propaganda seksualnega osvobajanja. V Volji do vednosti je zapisal, da je seksualnost po izvoru zgodovinsko meščanska, in Eva Bahovec na tej podlagi pokaže na povezavo med Foucaultovim »Antimarxom« in »Antifreudom«. Gre za njegovo pot od »norosti k seksualnosti«. Pokaže dvoje: kako »seks predstavlja hkrati dostop do življenja telesa in življenja vrste«, ter, kako nam »služi kot matrica discipliniranja in kot načelo reguliranja«.
Preden avtorica opredeli teoretsko razmerje med Foucaultom in Freudom, se posveti Freudovi »kraljevski poti«, ki vodi naravnost v rojstvo psihoanalize. V histeriji kot rojstnem mestu psihoanalize se rojeva ta nova znanost. Raziskava histerije stori še nekaj izjemo pomembnega, namreč opredeli ženskost in njeno razliko do moškosti. Tu so pojmovni sklopi kot izbira med histerijo in materinstvom, pa dokaj neobetaven kompleks moškosti pri ženski, vsi skupaj in vsak posebej ženski identifikaciji ne delajo posebne usluge. Freudova »kopernikanska revolucija« pride z Interpretacijo sanj, ki odprejo vrata psihoanalizi in nadaljujejo pot v teorijo seksualnosti, v kateri je zakoreninjena polarnost otrok moškega in ženskega spola: gre za opredelitev spolne razlike. To priključi ugotovitvi o razločevanju zavesti od nezavednega, jaza od onega, torej mehanizmu, na temelju katerega nastanejo tvorbe nezavednega.
Sicer je namen knjige predstaviti Foucaulta kot raziskovalca in inovatorja, v raznolikosti miselnih poti, vendar predvsem tudi kot nekoga, ki ga je mogoče zaobjeti v enotnosti njegovega dela. Odtod povezava filozofije, zgodovine in psihoanalize, v tem je njegova kraljevska pot, analogon, ki si ga avtorica sposodi od Freuda in njegove definicije sanj kot kraljevske poti do nezavednega.
Foucault je z zgodovino norosti in z zgodovino seksualnosti torej posegel v privilegirane teme Freudove psihoanalize. Je Foucault upošteval razliko med moškimi in ženskami, ki je pri Freudu vpisana v samo rojstvo psihoanalize? Avtorica meni, da je Foucault s svojo »taktično premestitvijo in preobratom v dispozitivu seksualnosti« nezadosten. Psihoanaliza si upravičeno namreč zasluži status revolucije, Freud je človekovemu narcisizmu z njo zadal tretji in zadnji udarec. Potem ko je Kopernik človeku pokazal, da ni gospodar vesolja, in Darwin, da ni vladar življenja na zemlji, je Freud pokazal, »da tudi ne obvladuje lastne zavesti in svojega jaza«. Tu nas, mimogrede rečeno, Eva Bahovec nehote spomni na drugo svoje odlično delo Kopernik, Darwin, Freud, ki je izšlo 1990.
Avtorica je Foucaultu glede spolne razlike vendarle dala nekaj popusta. Zapisala je, da bi jo nemara upošteval, če bi mu v življenju uspelo napisati četrto knjigo. Mogoče, pravi, bi se v njej posebej posvetil tudi družinski politiki. S temi mislimi nas avtorica popelje v naslednje, četrto veliko vprašanje: Kaj je razsvetljenstvo?
Za vse tiste, ki mislijo drugače
S tem vprašanjem, kot vemo, je začel že Kant. Tedaj se je na novo preizpraševalo razmerje do avtoritete, predvsem do cerkvene avtoritete, v ospredje je prišla kritika Svetega pisma. V letu smrti je Foucault vprašanje razsvetljenstva znova aktualiziral in ga umestil v problemsko križišče treh topik: filozofije, zgodovine in njunega razmerja do razsvetljenstva, kar vse skupaj pomeni, da v odgovarjanju na vprašanja filozofije, zgodovine v luči razsvetljenstva ne moremo več govoriti v imenu koga drugega, temveč le kot mi sami.
V kontekstu vprašanja o razsvetljenstvu avtorica na nekem drugem mestu pokaže, kako se je Foucault lotil analize jezika na osnovi antičnega pojmovanja neustrašnega govora ali parressie. Parresiast je namreč tisti, ki pove, kar misli, da je resnično, ne glede na okoliščine. In tak mora biti tudi filozof, ki mora svojemu vladarju govoriti resnico, čeprav ga to lahko spravi v veliko nevarnost.
Na tej točki nas avtorica popelje v druge vode, nemara nekoliko vstran od Foucaulta, v »paradigmo drugega«. Toda izhodišče za to, pojasni, je prav Foucault, ki se je vse življenje ukvarjal z raziskovanjem oblasti, z iskanjem možnosti za odpor in pri tem je uporabljal inovativne načine in strategije. Prav zato, v sklepnem poglavju ugotavlja avtorica, je nenavadno, da svojega raziskovanja analitike oblasti »nikoli ni resno in poglobljeno razširil na vprašanje, zakaj so ženske bolj podvržene mehanizmom oblasti kot moški«. Toda ne glede na to so Foucaultovi pojmi uporabni in so bili že uporabljeni pri raziskovanju žensk, spola in spolne razlike. A ko govori o telesu, bi si Foucault lahko zastavil vprašanje: katero telo? Telo ženske je ne le drugačno, temveč tudi drugo ali sekundarno telo, ki in kot ga je zgodovinsko umestila Simone de Beauvoir. Tu avtorica spet opozori na Foucaultovo dvojnost in drugo mesto Simone de Beauvoir, pokaže na pomembnost njegovega antihumanizma, ki je usmerjen k odpravi nekega specifičnega človeka, kar omogoči invencijo novega človeka. Avtorica upa, da tokrat ne bo šlo več za »človeka«, ampak žensko. Vseeno gre Foucaultu, filozofu, zgodovinarju in nesojenemu »psihoanalitiku« kredit, da je prišel do roba »odsotne, nevidne ali utišane ženske«. Z njim avtorica lahko upa, da se bodo razklenile porodne klešče nove politične korektnosti in se odprle nove »foucaultovske heterotopije na vse tiste, ki mislijo drugače«.
