»Tega nisem pisal za strokovnjake«

Delo dr. Antona Stresa ne bo le v veliko pomoč vsem, ki stopajo na pot filozofije, ampak je tudi mejnik v slovenskem prostoru.
Objavljeno
15. januar 2019 15.00
Posodobljeno
15. januar 2019 15.00
Dr. Anton Stres bo Leksikon filozofije predstavil jutri v Domu sv. Jožefa v Celju. FOTO: Mavric Pivk/Delo
Obsežno delo je, kot piše dr. Bojan Žalec v uvodu v Leksikon filozofije, »prvi pravi veliki filozofski leksikon, ki ga je napisal slovenski avtor«. Vsebuje več kot 2400 gesel, pri čemer je Stresu po izidu dela pri Celjski Mohorjevi družbi žal le, da vanj ni vključil še kakšnega.

Odstop s položaja ljubljanskega nadškofa in metropolita zaradi dogajanja v mariborski nadškofiji leta 2013 in s tem umik iz javnega življenja je dr. Antonu Stresu prinesel potreben mir. Leto, ki ga je preživel v Franciji, je bilo ključno pri nastajanju Leksikona filozofije. Odlika tega monumentalnega dela je, kot je v spremni besedi zapisal akademik dr. Janko Kos, »nepristranska in znanstveno podprta objektivnost avtorjevih geselskih razlag. S tem se močno razlikuje od prejšnjih slovenskih slovarjev ali leksikonov filozofije.« Stres, ki je doktoriral iz teologije v Ljubljani, doktorat iz filozofije pa pridobil v Parizu, je bil več let profesor na ljubljanski teološki fakulteti, še vedno poučuje na fakulteti za poslovne vede Katoliškega inštituta.
 

Kdaj ste ugotovili, da potrebujemo leksikon filozofije?


Ko sem se leta 1972 vrnil s študija v Franciji, se je kmalu moj predhodnik dr. Janez Janžekovič upokojil. Študenti so imeli na voljo le star Ušeničnikov slovar, ki pa je res zgolj slovar. Takrat sem predlagal Janžekoviču, da bi naredila slovar, ker v drugih jezikih je tega na pretek. Kasneje ga je napisal sam, meni pa naročil, naj pripravim drugo izdajo. Skoraj istočasno je dr. Vladimir Sruk izdal Filozofsko izrazje in repetitorij, drugega ni bilo. Vse je hitro pošlo. Sam sem si takrat želel pisati kakšna bolj monografska dela in članke. Vedel sem, da potrebujem za slovar veliko časa in moram biti prost drugega dela.


Kako ste izbirali gesla?


Zamišljal sem si nekoga, ki vstopa v filozofijo, ki nima veliko ali skoraj nič filozofskega predznanja ali pa ga ima ravno toliko, da potrebuje malo bolj temeljito pojasnitev temeljnih pojmov. Vključil sem tisto, kar so imeli tudi drugi in za kar sem presodil, da bi utegnili bralci potrebovati. Leksikon sem želel napisati čim bolj preprosto. Ker tega nisem pisal za strokovnjake – ti imajo tuje literature dovolj. Delo je namenjeno predvsem začetnikom, njih sem imel pred očmi.
image
Dr. Anton Stres je poleg vsebine Leksikona filozofije poskrbel tudi za naslovnico s svojo fotografijo sončnega vzhoda v Kitiju na Cipru, rojstnem kraju ustanovitelja stoiške filozofije Zenona. FOTO: Celjska Mohorjeva družba


Strokovnjaki so omenili vaš izjemni čut za nepristranskost, objektivnost. Kako jo doseči?


Najboljši boj proti pristranskosti je, da si jo priznaš, da se je zavedaš. Sodobna hermenevtična filozofija poudarja vlogo predsodkov. V slovenščini pomeni predsodek običajno negativen predsodek, ampak lahko imaš tudi pozitiven predsodek za in iščeš za avtorja najbolj ugodno razlago. To, kar imenujejo sodobni filozofi princip velikodušnosti ali vnaprejšnje naklonjenosti. Tako da popolne nepristranskosti ni. Danes vemo, da celo na razvoj znanosti ni vplival samo razum. Tudi eksperimenti se izbirajo in sodobna postpozitivistična filozofija znanosti opozarja, da je poleg čisto razumskih razlogov za neko znanstveno teorijo lahko pomembna znanstvenikova intuicija, osebna odločitev, njegova pripadnost določeni skupini, kulturi, skratka, tudi v znanosti ni na delu le racionalnost. Kako jo vendarle kolikor mogoče doseči? V navzkrižni ogenj daš različne interpretacije, druga stvar pa je izbira. Da česa ne izključiš. Tako je tudi Lenin v leksikonu kot filozof, čeprav – no, dve filozofski deli je res zagrešil. Vse, kar je odmevalo v zgodovini ali filozofiji – tako ali drugače – sodi v filozofski leksikon, ker ljudje morajo biti informirani. To je bilo moje vodilo.


Vam je kakšno geslo delalo posebne preglavice?


Gesla, ki so središčna. Hitro sem ugotovil, da ne morem enega pojma prikazati v enem samem pomenu, ker se je skozi zgodovino spreminjal. In tako so gesla razčlenjena po točkah, našteti so pomeni, ki so se mi zdeli najpomembnejši. Nekje sem bral, da ima pojem sebstva (self) okrog dvajset pomenov. Jaz jih dvajset nisem naštel, ker bi lahko o tem napisal celo knjigo. Omejiš se, da je stvar pregledna in osredotočena na najnujnejše, najbolj bistveno. Leksikon je prva informacija, to ni vsa filozofija na enem mestu. Če bo bralca zanimalo, bo lahko raziskoval naprej. Večjih ambicij kot avtor ne moreš imeti.


Kje in kako se ustaviti?


Iz tega leksikona bo lahko nekdo razbral, kateri filozofi so mi bolj pri srcu in kateri manj. Ali pa, katere bolj poznam in katere manj. Velikim je treba nameniti več prostora. To so po mojem Platon, Aristotel, Kant, Hegel, Husserl in Heidegger, ki so zaznamovali zgodovino filozofije. Kretničarji pa niso bili nujno oni. Recimo Descartes po svojem opusu ni zelo obširen, vendar je imel velikanski vpliv na poznejše rodove.


Vključili ste tudi vzhodne filozofije, ki jih doslej v leksikonih oziroma slovarjih ni bilo, razen v Malem slovarju azijskih filozofij Maje Milčinski.


Predvsem angleški leksikoni vsebujejo nekatere pojme iz indijske in kitajske filozofije. Zato sem tudi jaz v delo uvrstil nekatere, ki so se mi zdeli značilni in pomembni. Nekateri pravijo, da indijska in kitajska misel nista filozofija, Heidegger je rekel, da filozofija govori grško in da je filozofija le tista, ki je izšla iz Grčije, drugi pravijo drugače. V indijski in kitajski filozofiji so pojmi pomešani s predstavami, z nepojmovnim mišljenjem, medtem ko so grški filozofi izdelali pojme in njihove logične povezave. Prehod od predstave k pojmu je težek, ker vsak naš pojem vedno spremljajo tudi predstave. Ne moremo si nekaj misliti, ne da bi si nekaj predstavljali, in dostikrat nas predstave zapeljejo. Očiščevanje od mitoloških prvin in predstav je bilo v grški filozofiji zelo sistematično, medtem ko na vzhodu tega niso tako strogo ločevali. Niso pa bili zaradi tega nelogični.


Kako vi osebno ločujete religijo in filozofijo?


Kot kristjan glede tega nimam težav, ker je še posebej za katolištvo značilno, da ni nikoli privolilo v ločevanje ali celo zoperstavljanje razuma in vere. Ko so se pojavile prve religiozne krščanske teorije, ki so si med seboj nasprotovale in je bilo treba potegniti ločnico med tem, kar drži in kar ne, ali pa med tem, kar je združljivo s krščansko vero in kar ni, se je zelo hitro pokazala potreba po mišljenju. Po racionalnem, logičnem mišljenju. Tako se je v 2. stoletju že začela oblikovati čisto prava teologija. Aleksandrinci, predvsem Klemen Aleksandrijski in Origen, so začeli oblikovati izraze, ki so bili teološki, naslanjali pa so se na grško filozofsko misel, na logos, razum, logiko. Tako je nastala teologija, ki jo je več stoletij kasneje sveti Anzelm opredelil v znameniti opredelitvi, da je teologija fides quaerens intellectum oziroma vera, ki išče razumevanje same sebe. Nikoli nismo privolili v to, da bi religija izpadla kot nerazumna. Krščanstvo ni razumarsko, je pa razumno. To potrebo po razumu poudarja tudi okrožnica papeža Janeza Pavla II. Vera in razum. Za to je več razlogov. Če verjamemo, da je Bog ustvaril svet, potem je Bog dal človeku pamet. Ta pamet tako ne more biti v nasprotju s tistim, kar je Bog o tem pozneje povedal prek Razodetja, Jezusa, prerokov. Drugič, če hoče človek biti veren, mora vedeti, zakaj je veren. Čeprav je lepo, da si zvest vernim prednikom, pa sem sam odgovoren za svojo lastno versko odločitev. Moram razmišljati, uporabljati razum, to je moja dolžnost. Tretjič, samo razum človeka varuje pred fanatizmom. Brez razuma se lahko tudi verska čustva izrodijo v fanatizem, fundamentalizem, v čustveno nekontrolirane reakcije in ni drugega zdravila kakor pamet. Bili so poskusi v srednjem veku, da bi priznavali dve resnici, eno znanstveno in filozofsko, drugo pa religiozno, vendar Cerkev tega ni sprejela. To je sicer povzročalo konflikte, toda če konflikt vzameš kot izziv, je to lahko pozitivno, produktivno.


Ampak zaradi tega je bilo tudi veliko gorja.


Seveda. To so znane zgodbe, kot je Galilejeva. Za to, da so se kompetence razmejile, je bil potreben čas. Vse do novega veka ni bilo globlje »specializacije« med znanostmi pa filozofijo in teologijo. Filozof Leibniz je verjetno zadnji, ki je bil v vrhu celotne vednosti svojega časa. Bil je vodilni matematik, fizik, filozof, zgodovinar, teolog, politik, diplomat. Danes to ni več mogoče. Vsaka veda ima svojo metodologijo in vsaka ima tudi svoj prav. Gre zgolj za to, ali se vsaka zaveda, kaj lahko in česa ne more reči. In tu so včasih prekoračenja. Zato lahko prihaja do ne nujno zlorab, ampak do pretirane rabe lastne avtoritete za področja, na katera ne morem posegati. Tako se je zgodilo tudi velikokrat v Cerkvi, v primeru Galileja še posebej. Ti konflikti so prav gotovo nepotrebni, so obžalovanja vredni, njemu se je gotovo zgodila krivica. Ki pa je pripomogla k boljši razmejitvi pristojnosti. Je pa to, da jih ljudje dostikrat prekoračimo in se izrekamo tudi o stvareh, kjer nismo tako doma, po svoje razumljivo. Ker človek si želi svojo vednost poenotiti in spraviti v dosledno, skladno celoto. To je povsem legitimna in razumljiva želja. Težko sprejmemo, da bomo živeli v nekem raztreščenem svetu idej. Človek teži k poenotenosti. Tu je še zlasti pomembna vloga filozofije, ki od vsega začetka išče odgovor na zadnja in najvišja vprašanja – tudi takrat, ko pravi, da odgovora ni.