Umrl je etnolog Boris Kuhar
Novinar, urednik in dolgoletni ravnatelj Slovenskega etnografskega muzeja se je poslovil v starosti 89 let.
Odpri galerijo
Dr. Boris Kuhar se je kot etnolog sukvarjal s študijem neevropskih kultur pa tudi s spreminjanjem slovenske vaške kulture, šeg in prehrane. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Poslovil se je etnolog dr. Boris Kuhar, novinar in urednik, angažiran pri predhodniku Dela Slovenskem poročevalcu in na Radioteleviziji Slovenija, predvsem pa dolgoletni ravnatelj Slovenskega etnografskega muzeja. Znan je bil kot raziskovalec in ljubitelj dobre hrane, kot pisec kuharskih knjig ter kot etnolog, zaljubljenec v Afriko. Umrl je v starosti 89 let.
Kuhar, po rodu iz Maribora, kjer je bil rojen leta 1929, je leta 1956 diplomiral na ljubljanski Filozofski fakulteti in prav tam leta 1965 tudi doktoriral. Pri Slovenskem poročevalcu je delal od leta 1946 do leta 1956, nato bil od leta 1956 do leta 1962 urednik na Radioteleviziji Slovenija, med letoma 1962 in 1987 pa je bil ravnatelj Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani.
Kot etnolog se je ukvarjal s študijem neevropskih kultur pa tudi s spreminjanjem slovenske vaške kulture, šeg in prehrane. Bil je avtor več etnoloških razstav doma in v tujini, v javnosti pa je slovel predvsem kot avtor mnogih kuharskih knjig. Med njimi so, denimo, Prazniki in praznične jedi na Slovenskem (1992), Emona in rimska kuhinja (1996), Sto značilnih jedi slovenskih pokrajin (2002), Samostanska kuhinja (2002), Dolenjska in Belokranjska kuhinja (2002) in Štajerska kuhinja (2003).
Spadal je med staroste raziskovanja in najzaslužnejše popularizatorje slovenske kulinarične dediščine. Znan je bil tudi po tem, da je bil bolj kot raziskovalec teoretik navdušen praktik. Malone vse jedi, na katere je naletel med dolgoletnim iskanjem po Sloveniji, je tudi poskusil oziroma jih je sam pripravil, zvesto sledeč zapisanemu ali še pogosteje ustnemu izročilu. Sam je pravil, da je v dobrih petdesetih letih zbral in zapisal več kot 1000 receptov – in številne med njimi zagotovo obvaroval pred pozabo.
Iz intervjuja za časopisno hišo Delo 15. marca letos
Direktor Etnografskega muzeja v Ljubljani je umrl pa me je Marija Makarovič poklicala po telefonu, da bi bilo za muzej dobro, če bi ga kar jaz prevzel. In sem šel! Na televiziji nas je bilo takrat že sto zaposlenih, začela se je ozka specializacija in ni bilo več tako zanimivo kot poprej. Etnografski muzej sem vodil skoraj tri desetletja. Preimenovali smo ga v Slovenski etnografski muzej in začeli razstave. Prej je bila ena na tri leta, potem smo jih kmalu pripravili pet, šest na leto. Pridobili smo tudi dvorec v Goričanah za našo uporabo in za razstave, tam postavili zbirko zunajevropskih kultur. Razstavo Kolumbijsko zlato je tam videlo več kot 40 tisoč obiskovalcev!
Oče je bil pek, stara mama pa dobra kuharica, imela je hotel v Laškem. Svojo prvo jed sem skuhal pri sedmih letih, prežganko. Polovica je je sicer takrat končala na stropu! Pri 14 sem že znal kuhati. Ves čas sem zapisoval recepte. Kasneje sem tudi ocenjeval gostilne po Sloveniji, pa je bilo vsega preveč in nisem hotel več o tem pisati. Ampak samostanska kuhinja v Žičah, knjigo sva pripravila z Jožetom Mlinaričem, ki je našel zapiske kuharja iz leta 1737, mi je še vedno v veselje. Za vsak dan v letu je meni.
Kuhar, po rodu iz Maribora, kjer je bil rojen leta 1929, je leta 1956 diplomiral na ljubljanski Filozofski fakulteti in prav tam leta 1965 tudi doktoriral. Pri Slovenskem poročevalcu je delal od leta 1946 do leta 1956, nato bil od leta 1956 do leta 1962 urednik na Radioteleviziji Slovenija, med letoma 1962 in 1987 pa je bil ravnatelj Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani.
FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Kot etnolog se je ukvarjal s študijem neevropskih kultur pa tudi s spreminjanjem slovenske vaške kulture, šeg in prehrane. Bil je avtor več etnoloških razstav doma in v tujini, v javnosti pa je slovel predvsem kot avtor mnogih kuharskih knjig. Med njimi so, denimo, Prazniki in praznične jedi na Slovenskem (1992), Emona in rimska kuhinja (1996), Sto značilnih jedi slovenskih pokrajin (2002), Samostanska kuhinja (2002), Dolenjska in Belokranjska kuhinja (2002) in Štajerska kuhinja (2003).
Spadal je med staroste raziskovanja in najzaslužnejše popularizatorje slovenske kulinarične dediščine. Znan je bil tudi po tem, da je bil bolj kot raziskovalec teoretik navdušen praktik. Malone vse jedi, na katere je naletel med dolgoletnim iskanjem po Sloveniji, je tudi poskusil oziroma jih je sam pripravil, zvesto sledeč zapisanemu ali še pogosteje ustnemu izročilu. Sam je pravil, da je v dobrih petdesetih letih zbral in zapisal več kot 1000 receptov – in številne med njimi zagotovo obvaroval pred pozabo.
Iz intervjuja za časopisno hišo Delo 15. marca letos
Kako ste prišli do Etnografskega muzeja?
Direktor Etnografskega muzeja v Ljubljani je umrl pa me je Marija Makarovič poklicala po telefonu, da bi bilo za muzej dobro, če bi ga kar jaz prevzel. In sem šel! Na televiziji nas je bilo takrat že sto zaposlenih, začela se je ozka specializacija in ni bilo več tako zanimivo kot poprej. Etnografski muzej sem vodil skoraj tri desetletja. Preimenovali smo ga v Slovenski etnografski muzej in začeli razstave. Prej je bila ena na tri leta, potem smo jih kmalu pripravili pet, šest na leto. Pridobili smo tudi dvorec v Goričanah za našo uporabo in za razstave, tam postavili zbirko zunajevropskih kultur. Razstavo Kolumbijsko zlato je tam videlo več kot 40 tisoč obiskovalcev!
Od kod pa vam zanimanje za kuharske recepte?
Oče je bil pek, stara mama pa dobra kuharica, imela je hotel v Laškem. Svojo prvo jed sem skuhal pri sedmih letih, prežganko. Polovica je je sicer takrat končala na stropu! Pri 14 sem že znal kuhati. Ves čas sem zapisoval recepte. Kasneje sem tudi ocenjeval gostilne po Sloveniji, pa je bilo vsega preveč in nisem hotel več o tem pisati. Ampak samostanska kuhinja v Žičah, knjigo sva pripravila z Jožetom Mlinaričem, ki je našel zapiske kuharja iz leta 1737, mi je še vedno v veselje. Za vsak dan v letu je meni.
