Čému se smejemo v časih, ki niso niti malo smešni
S predstavo Kar hočete Williama Shakespeara v izvedbi SNG Drama Ljubljana in režiji Janusza Kice se bo danes zvečer v SLG Celje začel festival 32. Dnevi komedije, ki se bo sklenil 25. februarja. Selektorica Kaja Novosel je med 19 prijavljenimi v tekmovalni program izbrala osem predstav, v katerih se »kot možna rdeča nit vzpostavlja preizpraševanje pozicij moči, kar je zanimivo tudi v kontekstu aktualnih notranje- in zunanjepolitičnih dogodkov«.
SNG Drama Ljubljana se bo na festivalu predstavila še s komedijo Tango Sławomirja Mrożka v režiji Luke Marcena. Dve predstavi ima na festivalu tudi Mestno gledališče ljubljansko, in sicer Lunapark Jelene Kajgo v režiji Tijane Zinajić ter Arzenik in stare čipke Josepha Kesselringa v režiji Nine Ramšak Marković. Domačini, SLG Celje, tekmujejo s Paradižem Mattea Spiazzija, ki je grenko komedijo tudi režiral. V tekmovalnem programu so še Nekaj v zraku Vladimirja Bartola in Simone Hamer v izvedbi Slovenskega stalnega gledališča Trst in režiji Anđelke Nikolić, Zdrava pamet Nika Škrleca v produkciji KUD Dveh in Rumene zavese, d. o. o. ter Predsednice Wernerja Schwaba v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj in režiji Jureta Novaka.
Kaja Novosel je pojasnila, da je kot selektorica opazovala več dejavnikov, od režije, dramaturgije, kostumografije, scenografije …: »To, kar so sicer elementi gledališke predstave, poleg tega se mi je zdelo zelo pomembno poantiranje vsebine. Zakaj neko komedijo gledamo danes, čemu se smejimo in zakaj se temu smejimo? Ne nazadnje se mi zdi pri komediji izredno pomembna tudi problematizacija vsebine, saj menim, da se pri kakovostni komediji vedno odstre tudi odnos oziroma stališče ustvarjalcev do vsebine, ki jo v predstavi obravnava in na neki način razkriva tudi aktualne in akutne družbene anomalije.«
Odpor do komedije?
Kaja Novosel je bila v gledališkem listu precej kritična do komedije v slovenskem gledališkem prostoru. Za Delo je pojasnila, da je eden od problemov »v začaranem krogu komercialnega gledališča, ki za preživetje potrebuje zadostno število gledalcev, širšo množico pa išče v bolj instantnih vsebinah, ki zadovoljijo manj zahtevno občinstvo. Daleč od tega, da bi bili elitistični, vendar tovrstna logika pogosto vodi v skoraj neobhodno poenostavljanje vsebine, kar je idealno za generiranje problematičnih in nestrpnih idej, ki so zavite v površinsko, poceni komiko. Drugo skrajnost v profesionalnem gledališkem okolju vidim v tem, da se morda pogosto poraja neki odpor do komedije, kot da ta ne bi mogla zadovoljiti zahtevnejšega gledalca. Morda je težje izvedljivo, da občinstvo prek smeha spozna tisto, kar v resnejših žanrih spozna prek šoka, katarzo, karkoli že. Tako komični karakter besedila pogosto ostane le nastavek, ki ne zaživi v svoji ohlapnosti.«
Že ob preteklih festivalih komedije so selektorji opažali, da komedija nima veljave, kot bi jo morda lahko imela. Podobno ugotavlja letošnja selektorica: »Mislim, da komedija ni nebodigatreba, temveč smo do nje razvili nekakšen mili odpor zaradi domnev, da pogosto ne pomeni argumentirane umetnosti, temveč zgolj kratkočasje. Mogoče je tu problem. Če ošvrknemo repertoarje profesionalnih gledališč, je komedij načeloma res malo, zakaj je tako, težko odgovorim. Mogoče se le bojimo biti smešni v časih, ki niso niti malo smešni?«
Kaja Novosel je poudarila, da vendarle vseh osem tekmovalnih predstav vzpostavi odnos do tistega, kar uprizarja, in ponudi možen odgovor, zakaj to uprizarja. »Kot možna rdeča nit se vzpostavlja preizpraševanje pozicij moči, kar je zanimivo tudi v kontekstu aktualnih notranje- in zunanjepolitičnih dogodkov. Meni (osebno ali pa intimno) se vedno zdi zanimiv tudi trenutek, ko se ob ogledu predstave zasmejem nečemu, o čemer se med ogledom pozneje zavem, da je pravzaprav žalostno in narobe. Kaj to pove o meni in kaj o mojem sosedu v vrsti, ki se ravno tako hahlja? Kaj to pove o celotnem avditoriju, o občinstvu, družbi? Prek kakovostne komedije in smeha lahko zaznamo obilo družbenih neenakosti in nepravičnosti, če imamo kot gledalci možnost, da se sami dokopljemo do tega. Ko so te problematike izrabljene za puhlice na prvo žogo in zbanalizirane, to ne gre.«
Žlahtna komedija
Letošnjemu festivalu je dodan bogat spremljevalni program s predstavami iz Slovenije in tujine, okroglimi mizami, delavnicami in koncertom. Po vsaki tekmovalni predstavi bo tudi pogovor z ustvarjalci, pogovore bodo vodili igralke in igralci celjskega ansambla.
Strokovna žirija, letos so v njej režiserka Živa Bizovičar, dramaturginja, režiserka, igralka in publicistka Ajda Rooss in igralec, lektor in šepetalec Simon Šerbinek, bo podelila nagrade za žlahtno predstavo, režiserja, komedijantko in komedijanta. Za komedijanta oziroma komedijantko večera bo vsak tekmovalni večer glasovalo tudi občinstvo, ki bo izbralo tudi najboljšo komedijo po izboru občinstva. Znano je že letošnje žlahtno komedijsko pero. Strokovna žirija v sestavi Tatjana Doma, Živa Čebulj in Barbara Medvešek je izmed 15 dramskih besedil, ki so prispela na natečaj, soglasno izbrala komedijo Komu gori Nine Majer Ivanetič. Odprt je tudi nov javni anonimni natečaj za izvirno slovensko komedijo za nagrado žlahtno komedijsko pero 2026. Avtorji morajo komedije poslati do 30. septembra 2025. Nagrado v višini 6000 evrov podeljuje Mestna občina Celje.
