Na odru vsaj tako prepričljivo kot na filmu
Popolni tujci v SNG Maribor
Odpri galerijo
V igri Popolni tujci so majhne zadrege in velike prevare. Foto Damjan Švarc
Italijanski film Popolni tujci in njegova dramska izpeljava na videz postavljata v ospredje medosebna razmerja, ki jih definira sodobna tehnologija oziroma prenosni telefoni. Tehnično gledano je to res osnovna paradigma, vendar je v končni konsekvenci pri zapletih in razpletih posameznih zgodb pravzaprav irelevantno, s kakšnimi digitalnimi (ali morda analognimi oziroma »klasičnimi«) sredstvi se razkrivajo intimne skrivnosti posameznikov, medčloveške relacije ostajajo nespremenjene ne glede na navidezno revolucionarne spremembe v medsebojni komunikaciji.
Tradicionalna konverzacijska drama se zdi primeren okvir za prezentacijo teh odnosov, za kar se je odločila tudi režiserka Tamara Damjanović, ki je tudi avtorica dramatizacije filmske predloge. V primerjavi s filmom ima seveda oder svoje zakonitosti, permanentnost velikega plana po eni strani onemogoča natančnejše fokusiranje in poantiranje posameznih dogodkov, akcij in reakcij, zato pa nudi stalen vpogled v dinamiko vseh protagonistov, kar je nedvomno izjemna dodana vrednost. Za posebne režijske »odklone« v smislu vsaj minimalnih intervencij pri dramaturški dekonstrukciji, diskontinuiteti ali performativni potujitvi dogajanja se režiserka ni odločila, v primerjavi s filmom pa je vendarle opaziti za stopnjo ali dve intenzivirano in potencirano karakterizacijo likov.
Ta nikakor ne presega klasičnih okvirov mimetično interpretativnega, režiserka ima izostren občutek za tanko mejno črto, na kateri se stopnjevana teatralna sugestivnost prevesi v pretirano teatralično sugestibilnost, s katero se ni več mogoče identificirati. Očitno je zelo spretna tudi pri stimulaciji igralcev in igralk, v tej predstavi bi lahko o marsikom rekli, da je odigral eno od najboljših vlog v karieri. To nedvomno velja za Matejo Pucko, ki jo (pre)pogosto videvamo ne samo v neizrazitih stranskih, temveč kar obrobnih vlogah, v Popolnih tujcih pa kot Marta dokazuje, da je sposobna natančnega in prepričljivega oblikovanja lika, naj gre za subtilne nianse, humorne vložke ali hiperintenzivne izraze desperatnosti.
Ana Urbanc je suverena kot vedno, njena dikcija magična in hipnotična celo ob vsakodnevnem diskurzu ali pri običajnih odrskih frazah in replikah ter je ena izmed redkih slovenskih igralk, ki tudi najbolj zapletena čustvena stanja interpretira z neverjetno lahkotnostjo, in vendar so poudarki še vedno jasno prezentni in akcentualizirani. Dragocen element stvarnega in nepretencioznega prispevata Matevž Biber in novi član mariborske Drame Tomo Tomšič, ki pacificirata mestoma zelo razgibana razpoloženjska nihanja in vedno znova preusmerita pozornost k bistvenemu, Maša Žilavec in Nejc Ropret pa dodajata dinamiko agresivnosti, provokacije in brezkompromisnosti. Nekoliko dvoumen se zdi le Gorazd Žilavec, ki je prav tako novi član ansambla; kot Aleksander je sprva v svojem slogu shematično karikiran, celo nekoliko burlesken, vendar kmalu vzpostavi dovolj kompleksen lik, ki ne odstopa od začrtane splošne igralske linije in zastavljene atmosfere.
Nedvomno je treba opozoriti na domiselno scenografijo Darjana Mihajlovića Cerarja, ki nudi protagonistom sugestivno in tudi simbolično zgovorno kuliso z luninim mrkom, predvsem pa dovolj manevrskega prostora, da se sprva homogena prijateljska druščina razprši ter z aktiviranjem celotne površine odra še poudari ozračje umika, izolacije, razočaranja, jeze in frustracij. Kot rečeno, je svojevrstna »igra resnice«, v kateri je kot medijski vmesnik uporabljen prenosni telefon, le variacija na temo, prav lahko bi bil sprožilec verige dogodkov tudi drugačen, gre pa za spretno zastavljeno premiso, ki razgalja navidezno idilo in fiktivno zaupanje med partnerji in najboljšimi prijatelji. V igri so majhne zadrege in velike prevare pa tudi prikrit šovinizem, nestrpnost in predsodki, ki ostajajo večni in imanentni ne glede na navidezno kultiviranost ter empatijo in domnevno stalen »civilizacijski« napredek. Zelo simpatična dramska miniatura, ki brez težav prenese transkripcijo iz filmskega medija, ne nazadnje ima že original bolj odrski kot filmski značaj in potencial.
Tradicionalna konverzacijska drama se zdi primeren okvir za prezentacijo teh odnosov, za kar se je odločila tudi režiserka Tamara Damjanović, ki je tudi avtorica dramatizacije filmske predloge. V primerjavi s filmom ima seveda oder svoje zakonitosti, permanentnost velikega plana po eni strani onemogoča natančnejše fokusiranje in poantiranje posameznih dogodkov, akcij in reakcij, zato pa nudi stalen vpogled v dinamiko vseh protagonistov, kar je nedvomno izjemna dodana vrednost. Za posebne režijske »odklone« v smislu vsaj minimalnih intervencij pri dramaturški dekonstrukciji, diskontinuiteti ali performativni potujitvi dogajanja se režiserka ni odločila, v primerjavi s filmom pa je vendarle opaziti za stopnjo ali dve intenzivirano in potencirano karakterizacijo likov.
Ta nikakor ne presega klasičnih okvirov mimetično interpretativnega, režiserka ima izostren občutek za tanko mejno črto, na kateri se stopnjevana teatralna sugestivnost prevesi v pretirano teatralično sugestibilnost, s katero se ni več mogoče identificirati. Očitno je zelo spretna tudi pri stimulaciji igralcev in igralk, v tej predstavi bi lahko o marsikom rekli, da je odigral eno od najboljših vlog v karieri. To nedvomno velja za Matejo Pucko, ki jo (pre)pogosto videvamo ne samo v neizrazitih stranskih, temveč kar obrobnih vlogah, v Popolnih tujcih pa kot Marta dokazuje, da je sposobna natančnega in prepričljivega oblikovanja lika, naj gre za subtilne nianse, humorne vložke ali hiperintenzivne izraze desperatnosti.
Ana Urbanc je suverena kot vedno, njena dikcija magična in hipnotična celo ob vsakodnevnem diskurzu ali pri običajnih odrskih frazah in replikah ter je ena izmed redkih slovenskih igralk, ki tudi najbolj zapletena čustvena stanja interpretira z neverjetno lahkotnostjo, in vendar so poudarki še vedno jasno prezentni in akcentualizirani. Dragocen element stvarnega in nepretencioznega prispevata Matevž Biber in novi član mariborske Drame Tomo Tomšič, ki pacificirata mestoma zelo razgibana razpoloženjska nihanja in vedno znova preusmerita pozornost k bistvenemu, Maša Žilavec in Nejc Ropret pa dodajata dinamiko agresivnosti, provokacije in brezkompromisnosti. Nekoliko dvoumen se zdi le Gorazd Žilavec, ki je prav tako novi član ansambla; kot Aleksander je sprva v svojem slogu shematično karikiran, celo nekoliko burlesken, vendar kmalu vzpostavi dovolj kompleksen lik, ki ne odstopa od začrtane splošne igralske linije in zastavljene atmosfere.
Nedvomno je treba opozoriti na domiselno scenografijo Darjana Mihajlovića Cerarja, ki nudi protagonistom sugestivno in tudi simbolično zgovorno kuliso z luninim mrkom, predvsem pa dovolj manevrskega prostora, da se sprva homogena prijateljska druščina razprši ter z aktiviranjem celotne površine odra še poudari ozračje umika, izolacije, razočaranja, jeze in frustracij. Kot rečeno, je svojevrstna »igra resnice«, v kateri je kot medijski vmesnik uporabljen prenosni telefon, le variacija na temo, prav lahko bi bil sprožilec verige dogodkov tudi drugačen, gre pa za spretno zastavljeno premiso, ki razgalja navidezno idilo in fiktivno zaupanje med partnerji in najboljšimi prijatelji. V igri so majhne zadrege in velike prevare pa tudi prikrit šovinizem, nestrpnost in predsodki, ki ostajajo večni in imanentni ne glede na navidezno kultiviranost ter empatijo in domnevno stalen »civilizacijski« napredek. Zelo simpatična dramska miniatura, ki brez težav prenese transkripcijo iz filmskega medija, ne nazadnje ima že original bolj odrski kot filmski značaj in potencial.
